depresija-že spet?

Ne vem kje naj začnem, ker me trenutno zelo matra nemir in zelo sem vznemirjena, začelo se je pred pol leta. Prej sem bila boljše volje, energijo sem kar čutila, bila sem zgovorna, več volje sem imela. Potem pa ta recesija, partner je brez službe in s pol manjšo plačo misli, da bo živel tako kot prej pred recesijo, je impulziven in dostikrat kaj nepremišljeno kupuje, mene pa to tako zaskrbi, sedaj je že tako daleč, da sem eksplozivna in malo agresivna, pri tem izgubim tudi stik z realnostjo. Drugače pa nimam ne volje do dela, ne veseli me nič, večinoma zamorjena, imam tudi telesne simptome kot so utrujenost, bolečine v mišicah, glavoboli, prebavne težave, sem tudi apatična, delujem hladno, tudi, če je kaj čustvenega. Če me kdo kritizira, ga razumem drugače, le kaj mu je, me ne mara, pri tem se počutim ogroženo, izgubim stik z realnostjo. Občutek imam kot da sem nekje v vmesni dimenziji, saj takrat sploh ne slišim, kaj se kdo pogovarja in kaj se dogaja okoli mene. Včasih se mi to dogaja, ko sem na cesti, ko vozim avto, samo za trenutek in se takrat spremeni npr. luč na semaforju. Me je kar groza, saj imam tudi hči, ki me ima rada, jaz pa temi izbruhi besa in agresije, ji ne delam nič dobrega, pa tudi parner trpi poleg mene, saj me s pozitivnim mišljenjem malo prreusmeri, samo pa potem spet zapadem v neko vmesno dimenzijo. Čez par minut pa pridem malo k sebi. Vstanem zjutraj težko, in težko zaspim. Bojim se, da ni samo depresija, ker imam pomoje malo stik z realnostjo okvarjen. To mi je povedal tudi partner , ker takrat se zaprem pred njim in nič ne govorim, pa tudi vem ne kaj se dogaja. Vse to je par minut, potem pa se to stanje prekine in sem pri polni zavesti. Vem pa, da tako ne gre več, saj se bojim, da bi pristala na psihiatriji, če bi se mi preveč odpeljalo. Kako si naj pomagam, da mi bo vsaj malo bolje.

Pozdravljena,

predvidevam ,da so vaše težave le odsev skrbi in strahu. Saj omenjate občutek ogroženosti, kar pomeni, da se ne počutite varno.Mislim, da to še ni depresija, zato naj bo vsak glede tega vaš strah neupravičen.
To vmesno stanje, ki ga doživljate kot odmaknjenost od realnosti, povzročajo ravno skrbi in nenehno razmišljanje v negativnem smislu, kar pa povzroča občutke strahu in ogroženosti.
Ker ste nagnjeni k takemu razmišljanju, ste občutljiva že na rahlo pomanjkanje občutka varnosti. Moževa brezskrbnost, pa pri vas le še poglablja negativne občutke.
Zato rabite nek plan, da se vam bo povrnil občutek varnosti in s tem se boste osvobodili teh misli, ki vas držijo v takem stanju.
Na primer z možem lahko naredita mesečni plan porabe denarja in bosta tako vedela, kaj si lahko privoščita in kaj ne. Seveda se ga morata oba držati. Možu pa razložite, da vam pozitivne besede niso dovolj, ampak rabite konkretna dejanja, ki vas bodo osvobodila strahu.
Torej ugotovite dejansko stanje, da bosta oba vedela pri čem sta in kako si organizirati življenje. Potem boste tudi vedeli ali je vaš strah upravičen ali ne.

Robi.