depresija zaradi osamljenosti?
Pozdravljeni!
Ne vem,kako naj vam razložim moje probleme,ko pa je v moji glavi ena sama zmešnjava.Dejstvo je,da se zravim za depresijo že kar nekaj let.Sicer bom naredil še pregled ščitnice(možen vzrok moje jutranje utrujenosti),pa vendar vse kaže na to ,,da sem jo dobil ,že v otroštvu(nemogoče življenske razmere-alkoholizem,ali pa sem jo enostavno podedoval od očeta).
Zanima me kako naprej,kaj naj naredim,ker se mi vse sesuva,ne vidim več nobenga smisla.
Saj se trudim-ukvarjam,se s športom(smučanje, tenis),,s kolegi gremo poleti na morje ,skratka kljub težavam,ki jih imam,še kar vztrajam.
V družbi sem tudi kar priljubljen,nisem še čisto pozabil,na smeh in humor,pa vendar je to ena velika farsa.
Vse to je le igra ,ki jo igram.V resnici,me vse to ne zadovoljuje,kljub vsem kolegom in znancem,se namreč počutim grozno osamljenega.Zdi se mi,kot,da ne spadam na ta svet.
Pogrešam osebo,ki mi,lahko,da nekaj več.POGREŠAM PRAVO PRIJATELJICO.
Ne vem,kako naj odpravim to nezaupanje ,do ljudi ki sem se ga nalezel že v otroštvu.
Povem naj še to,da sem kar priljubljen pri dekletih,nobeden pa ne ve,kaj se v resnici dogaja z mano.Ne mislim si delati utvar,da bodo vsi problemi kar zginli,pa vendar-ali ni veliko lažje,če nisi sam?Sem sredi 30-ih.Samo še to,bi rad napisal-sedaj štekam zakaj otroci alkoholikov postanejo v mnogih primerih tudi sami to(enostavno pritisk v tebi je prevelik).
Jaz vem,da to ne bom postal nikoli,pa vendar,kaj mi lahko svetuješ,kje vidiš za mene rešitev?
Hvala za odgovor!
Moj odgovor ne bo recept za srečno življenje ne formula za reševanje občutja osamljenosti. Bo le moje razmišljanje, s katerim se lahko tudi ne strinjate.
Kaj je praznina ?
Praznina je velik nič
v srcu.
(Drobtinice)
Ločujem med samoto (samostjo) in osamljenostjo (praznino).
Človek je lahko sam, ne da bi bil osamljen. V svoji samosti se lahko kar dobro počuti in je čisto zadovoljen. Lahko pa te obkroža množica ljudi, s katerimi vzdržuješ vsakodnevne stike, a si kljub temu v svoji duši zelo osamljen. Osamljenost je notranje trpljenje, ki ga ne moreš ozdraviti samo tako, da se podaš v svet, med ljudi. V množici se ljudje pogosto čutijo še bolj osamljene. Korenine sodobne osamljenosti so pogosto duhovne narave. Osamljenost, ki danes tare toliko ljudi, izvira iz duhovne praznine, iz bivanjske negotovosti in pomanjkanja občutka varnosti.
Kaj pomeni, če rečemo, da niti prijateljstvo, niti partnerska ljubezen, niti zakon, niti skupnost ne morejo zatreti notranjega občutja praznine? To, da si more (in mora) človek najprej pomagati sam. Osamljenost je torej nekaj notranjega, je znotraj in ne zunaj nas! Seveda je naravna želja, da bi v samosti poiskali nekoga, ki bi ga lahko objeli in bi v njegovih rokah mogli najti trenutek globoke mirnosti ter uživati v izkušnji, da smo razumljeni in sprejeti. A to so včasih iluzije, močnejše od resničnosti. Stvarno življenje je vedno nekaj polovičnega, večni kompromis med idealom in uresničenjem.
Namesto da bi bežali iz osamljenosti, jo lahko tudi spremenimo v kreativno samost. Prehod iz osamljenosti v rodovitno samoto je začetek duhovnega življenja, ker je prehod iz nemirnega občutka k spokojnemu miru, iz vidnega hrepenenja v nevidno iskanje, iz strahopetnega oprijemanja v sproščeno zaupanje. Samota se ne meri z razdaljo, ki ločuje človeka od njegovih prijateljev. Sreča je lahko tudi v samosti, ki je sovražnik blišču in hrupu; rodi se predvsem, ko uživaš tudi sam s seboj; ali potem iz naklonjenosti in pogovora z nekaterimi izbranimi ljudmi. Samota vsebuje potreben čas in tišino za globje razumevanje sebe, drugih in sveta okrog nas.
Nek novinar je vprašal znano psihologinjo:”Katero vprašanje vam najpogosteje postavljajo bralci vaših priljubljenih knjig?”
Pisateljica uspešnic je dejala, da jo ljudje najpogosteje sprašujejo: “Kaj je narobe z mano? Zakaj sem tako osamljen(a)?”
Novinar jo je zatem vprašal, kaj svetuje ljudem, ki jih muči taka težava. Tudi na to vprašanje je bil odgovor dokaj preprost: “Vključi se kam! Naredi kaj dobrega za druge ljudi!”
Ljudje, ki potrebujejo našo pomoč, so vsepovsod okrog nas. Kamorkoli boš pogledal, jih boš ugledal. Le kdor se nauči dajati namesto jemati, izpuščati, namesto stiskati, lahko živi svobodno, srečno in brez strahu. Sreča ni odvisna samo od zunanjih okoliščin. Vedno obstaja nekaj, česar nimamo, ali pa mislimo, da bi lahko imeli več (imaš srečo, pa hočeš raj, imaš raj, pa hočeš nebesa … ). Da bi bili srečni, ni pomembno posedovati več, ampak biti manj zahteven v svojih željah. Sicer življenje lahko mineva v večni želji za tistim, česar nimamo in objokovanju tistega, česar nimamo več.
” Obstaja čudovit, skrivnosten zakon narave, da tri reči, po katerih v življenju najbolj hrepenimo – srečo, svobodo in duševni mir – vedno pridobimo tako, da jih podarimo nekomu drugemu.” (neznani avtor )
SREČA SE SKRIVA V TEBI
Od vseh energij na tem svetu
te lahko osreči
le ena sama:
energija srca.
Sreča se pričenja
na dnu tvojega srca,
ti pa jo daješ drugim,
če so ljudje radi s teboj,
če se pri tebi dobro počutijo,
če si prijazen tudi,
kadar so drugi neprijazni,
če pomagaš,
ko nihče več ne pomaga,
če si zadovoljen,
kadar drugi postavljajo zahteve,
če se smeješ,
kadar so drugi mračnih obrazov,
če lahko odpustiš,
ko so ti ljudje storili kaj slabega.
Sreča se skriva v tebi.
Marsikdo bo rekel: Kakšen sanjač!
Ker še vedno verjameš v ljudi,
v življenje in v to,
da se lahko vse spremeni.
Sreča se skriva v tebi.
Človeška sreča ni proizvod
znanosti in tehnike.
Človeška sreča je odvisna od tega,
ali ljubimo in smo ljubljeni
ter od mnogih lepih stvari,
ki so zastonj.
( P. Bosmans )
Veronika, obvladaš!
Živjo!
Najprej hvala za odgovor!Se kar strinjam z vami to kar ste napisali.Mogoče sem tudi malo zgrešil forum-tu je le bolj govora o utrujenosti(čeprav tudi meni dela velke probleme predvsem zjutraj).Pa vendar,če sem že to načel bi rad še nekaj napisal.
Pridejo dnevi,ko sem na nuli,ko mi nič ne gre,pa tudi če je vse o.k. mislim,da je vse brez veze(črne misli,samoobtoževanje…mnogo vas pozna to).
In takrat mi tudi pride ta občutek osamljenosti.Verjetno mora res vsak to rešit sam s sabo.
Pa vendar,ko greš zjutraj v službo in si utrujen,še preden začneš sploh kaj delati in vidiš druge kako so polni energije -takrat dobim res,,enkratne občutke˝.
Še dobro,da obstaja ta forum ,kajti zadnje čase se le še tu počutim ,da res nekam pripadam.
Sicer pa vem ,kakšne so teorije:”imej se rad,misli pozitivno…”
Če bi bilo vse tako enostavno,potem vi ne bi dobivala tolko pisem in bi vam bilo verjetno dolgčas-in kaj je hujšega ,kot dolčas-to,da si še utrujen zraven.
Hvala,ker si vzamete čas za nas.
P. S. A je kakšna za dopisovanje-čisto tko,prijateljsko?
Spoštovani Janko,
lepo se vam opravičujem, če ste dobili vtis, da na vaše težave gledam preveč lahkotno in “poetično”. Ne iz kakšne teoretične zagnanosti, le iz doživljanja lastne (pre)izkušnje sem izhajala. Premalo sem upoštevala dejstvo, da s polomljenimi krili ne moremo leteti, četudi bi želeli. Moramo imeti najprej možnost, da se vsaj za silo zacelijo. Vse vaše neugodne okoliščine ste analizirali že sami, zato mi je pozornost pritegnil predvsem tisti del vaših pričakovanj, ki uresničitev vseh neizpolnjenih hrepenenj polaga v srečanje t.i. “usodne prijateljice”.
Razumem vašo stisko in je ne podcenjujem. Želim vam, da bi na tem forumu srečali dopisovalko, ki bi vas razumela.
Vašemu vprašanju ste dali naslov: depresija zaradi osamljenosti – lahko bi bilo tudi obratno: osamljenost zaradi depresije.
Lepo vas pozdravljam in vas vabim, da se vključujete v klepet z nami, če želite.
Veronika
Predlagam ti, da se vključiš v skupino AL-ANTIN.Tu ne boš osamljen, a boš kljub temu svoboden,ker boš spoznal izkušene prijatelje, ki ti bojo pomagali in te poslušali,skušali razumeti.Za mene je to najboljši pogovor,ki presega vse druge pogovore in pomoči.Naučil se boš, kako vzpostaviš odnose,zdraviš čustva in po korakih duhovno rasteš. Učiš se od sebe enakih, ki so doživeli podobne stvari,kot jih doživljaš sam.
Veliko sreča
Alenka
Pozdravljen Janko!
ko bi ti vedel kako dobro te razumem…
Tudi sama se že več let borim z depresijo. čeprav imam fanta in vse polno sorodnikov se mi zdi da ne morem nikomur zaupati kaj se dogaja v moji glavi. Ko sem se pred dvema letoma preselila od doma nisem vedela, kako osamljena bom.
Če si še vedno želiš dopisovati mi piši na:
[email protected]
Welcome to the club, Janko.
Mislim, da s teboj ni prav nič narobe. Nasprotno, če je s kom kaj narobe je z ljudmi, ki se nahajajo okoli tebe. Pa ne da niso dobri, da niso v redu, le tisto, kar je najpomembnejše verjetno ne opazijo.
Tudi sama imam podobne težave, zapiram se pred ljudmi in že nekaj časa sem bolj sama, ko si želim prijateljev, se jih takoj spet kar nekaj najde, a meni se zdi to prazno. In spet se zaprem pred njimi. Zanimajo me iste teme kot njih, vendar na drugačen način.
Ne razumem ljudi, da se gredo igro tega sveta, da se delajo kot da je vse ok itd.
Vrednote, ki jih imajo drugi, pa ne toliko materialne, temveč tisto, kar resnično šteje-ko pogledaš človeka in veš, da bi zate naredil vse ipd. Tega ni. Je malo. Morda opaziš pri otrocih.
Ne vem koliko ti pomenijo kaj new age zadeve, verjetno ti, ker je tudi Veronika pisala v tem stilu, pa vendar: sama sem veliko vrednost našla v delih Nealea Donalda Walscha: pogovori z Bogom (pa nisem verna v tistem klasičnem pogledu). Pa še na stran Abraham-Hicks.com lahko skočiš in na Newsletters najdeš cel kup zelo dobrih člankov.
Dejansko je Veronika že poudarila cel kup stvari: ne išči smisla zunaj sebe, temveč v svojem srcu. In vem, tudi če veliko delaš na tem, in v sebi nosiš neko radost, te lahko zunanji svet popolnoma dotolče.
Meni je bila v veliko uteho tudi teorija o preobčutljivih ljudeh, ki nas je baje 15 %: veliko bolje dojemamo vso okolico okoli sebe, npr. tujo bolečino občutiš kot lastno itd. in o tem je polno napisanega na internetu. Vendar samo v rahlo uteho, pomaga bolj malo.
Ponavadi pa depresija pomeni, da se ne poslušaš, nek del v tebi si nekaj zelo želi, vendar tega ne doseže-ugotoviti je potrebno kaj. Česa si ne dovoliš? Ali si prestrog s seboj?
Pomaga če si tudi več mesecev postavljaš vsak dan vprašanje, kaj si resnično želim, ker si pač vsak trenutek želiš nekaj drugega in ko si to vprašanje postaviš večkrat, dojameš pravo bistvo.
Lp, Srči
Dragi Janko;
STISKA
Ko se v začaranem krogu vrtiš,
ko ti stiska vroča prsa boža,
ko sled poti življenja se izgublja.
ko nič ti ne pomeni najlepša roža.
Ne obupaj, ozri se, ker sam ti nisi,
okrog tebe takšnih je veliko.
Knjigo dobro preberi, napiši pesem lepo,
primi čopič v roke, naslikaj neko sliko.
Najboljšega prijatelja svojega pokliči.
zaupaj mu trpljenje, izprazni dušo.
Upanje v življenje tako se vrača,
pomoč ta hitra kakor dež je suhi zemlji,
zdravilo za dolgo sušo!!!
Tebi in vsem tistim ki imajo takšne ali podobne težave! LP Smiljana
Oh me kar stisne,ampak si moram priznati,da so moja obcutja v mojem srcu prav taksna kot jankova.Tudi pri nas doma je bil problem alkohol.Seveda sta se moja dva locila ko sem bila cisto majhna,ampak pri starosti 5,6 let se tudi otroci spominjamo kaksnih po kosckih izrezanih slikic ali krajsega filma takratnega zivljenja.Sem mati,studentka.Imam fanta,lepo urejeno hiso.Kdor pride k nam ali nas pozna rece vi ste pa res srecna druzina in ti si pa res srecna saj imas vse.Ampak ta VSE mi nic ne pomeni,se vedno je v meni praznina.Vcasih sem v taki depresiji,da bi najraje naredila konec vsemu,pa se se vedno nekako ujamem in se nekako pomirim.Zelo sem nezaupljiva in mislim, da se mi cel svet podira od prijateljev pa do partnerja. Vcasih se pucutim super in vem,da sem lusna in,da kljub kaki kili gor nisem nic drugacna od prej in sem zadovoljna.spet vcasih se gnusim sama sebi in mi gre vse na zivce…
Ze nakladam ceprav nocem,se ta trenutek pocutim boljse. LP
Morda bi vam lahko kaj pomagalo tole:
Naše prevladujoče razpoloženje je pogojeno tudi z endogenimi (notranjimi, genetskimi) dejavniki – prirojenim temperamentom in osebnostno “konstitucijo”- seveda pa ga opredeljujejo tudi (neugodne) okoliščine od ranega otroštva naprej. Kadar negativne življenjske izkušnje (vplivi okolja) padejo na “rodovitna tla” (dovzetna osebnostna struktura), se lahko učinki potencirajo tudi do stopnje, ki jo opredeljujemo kot razpoloženjsko (čustveno) “motnjo”. Kje je ta kritična meja, je težko natančno opredeliti. Kriterij je lahko tudi subjektivno počutje, če je tako neugodno, da nas ovira ali onemogoča v vsakdanjem življenju, če zaradi njega notranje trpimo in si sami pri tem ne zmoremo več pomagati. Kadar vemo vse o tem, kaj in kako bi morali ravnati, pa kljub temu ne zmoremo, je prav, da nam pomagajo drugi (lahko poiščemo tudi strokovno pomoč).
Na temeljih osebnostne strukture, ki so nam jo determinirali dednost in vplivi okolja, gradimo naprej SAMI svojo lastno osebnost: naša stališča, vrednote, interese, cilje, čustva, motivacijo, odnose z ljudmi, odnos do sveta, svojo življenjsko “Srečo”.
Nekatere naše osebnostne lastnosti, stališča in navade spodbujajo razvoj pretežno n e g a t i v n e g a mišljenja. Nekateri ljudje večino stresnih dogodkov doživljajo kot grožnjo in napor, v njihovem mišljenju prevladuje razmišljanje o- n e u s p e š n o s t i. Nagnjeni so k temu, da si pošiljajo alarmantna negativna sporočila, ki na njihovo počutje delujejo dokaj rušilno (pravimo, da so izraziti pesimisti, da gledajo na vse preveč črno). S tem si dodatno zmanjšujejo zmožnost obvladovanja stresnih situacij, izgubljajo motivacijo, niso dovolj vztrajni, prehitro odnehajo z naporom. (Predstavljajte si akrobata, ki visoko v zraku hodi po tanki vrvi in si stalno govori:”Saj mi ne bo uspelo, padel bom, kolena se mi že tresejo, sigurno bom sedaj padel …”)
Spet drugi ljudje pa v istem stresnem dogodku vidijo i z z i v in n o v o s t, možnost preizkušanja lastnih sposobnosti, možnost, da uspejo in doživijo pohvalo. V mislih se osredotočajo predvsem na predstave o možnem u s p e h u, na misli o dosedanjih uspehih. Taka spodbudna in pozitivna sporočila jim pomagajo pri spopadanju s situacijo, jih spodbudijo, da vztrajajo tudi pri zahtevnejših problemskih situacijah. V svojem notranjem govoru si pošiljajo p o z i t i v n a, spodbudna in varovalna sporočila. Njihov optimizem jim pomaga “polepšati” in zdržati marsikatero hudo preizkušnjo.
Nekateri psihologi razlagajo nastanek d e p r e s i j -s pridobljenimi miselnimi shemami (shemami m i š l j e n j a), ki jih posameznik razvije v življenju in z njimi pojasnjuje vse dogajanje okoli sebe. To so nekakšne “napake” v mišljenju, saj povzročajo napačno, t.j. depresivno o c e n o situacij in dogodkov (npr. krivim sebe za neuspehe drugih, povečujem lastne napake in zmanjšujem lastne uspehe … ipd.).
Za primer – lahko se preizkusimo:
1. Ali občutim stalen pritisk, da moram biti uspešen/a? DA NE
2. Ali sem nagnjen/a h kritiziranju samega sebe, kadar nečesa ne naredim popolnoma uspešno? DA Ne
3. Ali si pogosto očitam, da nisem storil /a dovolj, čeprav sem dal /a vse od sebe? DA NE
4. Ali se pogosto odpovem ugodju zato, da bi bil /a najboljši /a v nečem? DA NE
5. Ali pogosto prikrivam svoja prava čustva pred drugimi? DA NE
6. Ali se počutim neprijetno, če drugi opazijo mojo “nervozo”? DA NE
7. Ali menim, da je znak šibkosti, če nekdo joka pred drugimi? DA NE
8. Ali nerad /a drugim določam, kaj naj delajo? DA NE
9. Ali je moja samozavest močno odvisna od tega, kaj drugi menijo o meni? DA NE
10. Ali raje ne prevzamem kakšne naloge, ker se bojim, da bi druge razočaral/a? DA NE
11. Ali sem nagnjen/a k temu, da za druge poskrbim bolj kot zase? DA NE
12. Ali pogosto prikrijem svoje nezadovoljstvo, da ne bi drugih spravljal/a v slabo voljo? DA NE
13. Ali imam pogosto občutek, da neko delo opravim slabše kot drugi? DA NE
14. Ali pogosto dvomim v pravilnost svojih odločitev? DA NE
15. Ali večkrat razmišljam o tem, da nisem dovolj sposoben/a? DA NE
16. Ali mi je neprijetno govoriti o sebi in svojih uspehih? DA NE
Seštejemo vse odgovore DA. Več kot imamo DA-jev, bolj n e g a t i v n a sporočila si verjetno pošiljamo v stresnih situacijah – razvijamo značilnosti negativnega mišljenja, ki povzroča, da negativne stresne situacije na nas delujejo bolj obremenjujoče, kot bi bilo potrebno.
Pozitivnega mišljenja se lahko postopoma tudi n a u č i m o, za kar pa je potrebno nekaj vaje in razmišljanja (včasih tudi pomoči terapevta).
Nekaj psiholoških nasvetov:
– Zavestno moramo spremljati, kaj se dogaja z našimi mislimi, kadar smo v stresni situaciji. Vsako negativno misel, s katero ocenjujemo situacijo, skušamo zamenjati z nevtralno ali pozitivno.
– Pregledati moramo celotno situacijo, upoštevati vse možnosti.
– Ali je mogoče na situacijo gledati tudi drugače?
– Kaj so objektivna dejstva v situaciji in kaj so moja čustva?
– Koliko je to “slabo” tudi v resnici slabo?
– Kaj je najslabše, kar se teoretično lahko zgodi?
– Ali so cilji, ki si jih postavljam, realni, uresničljivi?
– Ali sem nagnjen k prehudi samokritičnosti, nedopuščanju lastnih napak, k popolnosti v svojem delu?
– Ali si preveč želim “ugajati” drugim?
– Ali sem pretirano odvisen od mnenja drugih ljudi?
– Ali znam zavrniti zahteve drugih ali reči “NE”?
– Ali izrazim svoja prava čustva?
– Koliko zaupam vase?
– … in tako naprej …
Poiščemo lahko poljudno literaturo, ki govori o pozitivnem mišljenju in premagovanju stresa (npr. Looker, Gregson: Obvladajmo stres … ) .
Učimo se lahko tudi od pozitivno usmerjenih, optimističnih ljudi v našem okolju: kako bi oni razmišljali in ravnali v moji situaciji. V čem jih lahko posnemam?
Izkušnje kažejo, da je mnoge stresne dogodke mogoče lažje prenašati, če si pošiljamo p o z i t i v n a sporočila!
Veselo na delo! 🙂