Pozdravljeni!

Sem v 18. tednu (4.mesec) svoje prve nosečnosti. Zadnje čase se me lotevajo vse bolj temne misli, tudi misel na samomor postaja pogosta. Tesnoba v meni je že tako velika, da čutim močno bolečino v prsih, včasih mi tudi zmankuje sape za dihanje. Vem da je to tiščanje v prsih posledica psihe. Pred nosečnostjo sem se 5 let borila z bulimijo. Zelo mi je pomagal terapevt, s katerim sva razčistila nekaj vzorcev iz otroštva in pred nosečnostjo sem se počutila že veliko bolje. Z nastopom nosečnosti sem terapije prekinila, saj je tudi moja bulimija izzvenela. Ne čutim več nobene potrebe po prenajedanju in bruhanju. Vendar pa se mi zdi da je ravno ta odsotnost bruhanja delno vzrok za moje težave, saj sedaj nimam več ventila s katerim bi svojo tesnobo in negativna čustva spravila iz sebe in jih zato zadržujem v sebi in mi škodujejo tako fizično kot psihično. Najhuje je v tednih ko ima partner službo popoldne, saj sem takrat sama odkar pridem iz službe do noči. V teh dneh praviloma sploh ne zapustim stanovanja, cel dan preždim na kavču. Razmišljala sem že tudi kako bi sama povzročila splav saj se mi zdi da je ta nosečnost vsega kriva. Partner o mojem stanju ne ve nič. Pred njim se vedno pretvarjam da je vse v najlepšem redu. Bojim se da me ne bi razumel. Zelo se veseli otroka. Tudi o mojem bojem s hrano in obiskih pri terapevtu ne ve nič. Prav tako o mojem odnosu s staršem, ki bi mi težko rekli odnos. Starša me večino časa ignorirata, vedno mi jasno pokažeta da sem nezaželjena in odveč. Ta vzorec se vleče že iz otroštva, ko me je mati vedno kaznovala z mesecem molka za moje napake. Ta vzorec sovražim in ga ne bom nikoli prenesla na svoje otroke, ker vem da je meni s tem naredila ogromno škode in jo zato trenutno preziram. Staršem še nisem povedala za nosečnost, čeprav živiva s partnerjem pri nas doma. Vem da bo novica sprejeta z zaničevanjem in zasmehovanjem, tako kot še vse moje novice v življenju. Tega zdaj res ne rabim. Najhuje je, ker si partner želi stanovanje tudi za naprej urediti pri nas. Do njega so zelo prijazni in ko je on v moji blizini tudi do mene. Mogoče sem zanosila prav zato da bi lahko končno odšla od doma in si ustvarila svojo družino, vendar partner vztraja da je z vidika financ in logistike najboljše da sva pri nas. Ne morem mu dopovedati kako težko je to zame. Ko sva šla prejšni teden gledati nove kuhinje sem se počutila kot da si kupujem štrik za vrat. Tudi pritiska name naj povem staršem novico. Jaz jim tega ne morem povedati, že več tednov imam more o tem da povem staršem za nosečnost in potem vidim njihove reakcije. To me ubija.
Ne vidim več izhoda, zdi se mi da je moja usoda zapečatena. Vem da ne bom v tem okolju nikoli srečna in bojim se da bom svojo nesrečo prenesla oz stresala na otroka, kot je to počela moja mama. Vem da če bom še naprej nesrečna ne bom nikoli dobra mati in žena, vendar tega partnerju ne morem dopovedati. Tudi medtem ko to pišem čutim vedno večji pritisk v prsih, bolečina postaja neznosna, ne vem več kaj naj storim.
Ne bi šla rada na antidepresive, saj vem da imajo grozne stranske učinke. Bojim se da mi niti terapija ne bi več pomagala, saj sem jo nedavno nazaj dala čez in se vseh svojih vzorcev zavedam.

Kakršenkoli nasvet mi bo prišel prav!
Hvala

Pozdravljeni,

hvala za vaše sporočilo in naj se vam najprej opravičim za pozen odgovor.

Predstavljam si, da vam je zelo hudo. Med branjem sem začutil stisko in osamljenost. Kolikor slišim sta se starša pri vzgoji posluževala groznih metod in vam nista dajala osnovnega občutka varnosti.

Vsi simptomi so na nek način tudi sproščanje notranje napetosti in isto velja za bulimijo. Gre za način soočanja z notranjimi konflikti in primankljaji, ki je potreben za vzdrževanje ravnovesja – vsaj dokler ne vzpostavimo bolj zdravega ravnovesja z ozaveščanjem, predelavo in vpeljavo novih načinov funkcioniranja, razmišljanja ipd.

V sebi držite veliko skrivnosti in nekaterih stvari o sebi ne zaupate niti partnerju. Staršem zato, ker se bojite da bo novica o nosečnosti sprejeta z zaničevanjem in zasmehovanjem. Kaj pa pri partnerju? Kakšen je razlog, da mu ne želite povedati za svoje pretekle izkušnje z bulimijo, psihoterapijo in zdajšnje svoje težke občutke in doživljanja?

Obiskovali ste terapevta, kjer ste prišli do ozaveščanja nekaterih vzorcev in ker ste se počutili bolje ste prenehali. Ne vem kakšno obliko terapije/psihoterapije ste obiskovali, zato se bom osredotočil kako je s tem pri psihoanalitični psihoterapiji.

Ozaveščanje je del procesa pri psihoterapiji – tudi zavedanje vzorcev, vendar je to le del procesa. Pri psihoanalitični psihoterapiji se ne ukvarjamo s simptomi (npr. bulimija v vašem primeru), ampak z vzroki, ki so povzročili simptome. V času psihoterapije lahko simptomi izginejo hitro ali pa se še dolgo vlečejo v samem procesu. Če simptom hitro izgine, to nedvomno ne pomeni, da naj bi se psihoterapija končala, ampak šele dobro začela, saj je za korenite spremembe potreben čas. Zato je pomembna vztrajnost, saj ko hodite na psihoterapijo danes, to delate za boljši jutri.

Proces osebne rasti traja celotno življenje, zato je težko reči, da smo dali svojo osebno rast čez in zdaj nas ne more naučiti ničesar novega. Podobno je tudi pri psihoterapiji – ni potrebno misliti, da vam psihoterapija v tem trenutku ne more več pomagati, saj vam lahko ponudi veliko več kot je zavedanje vaših vzorcev. Seveda poudarjam, da ne vem kakšno obliko terapije ste obiskovali in kako pogosto. Glede na napisano, bi vam nedvomno svetoval, da se odločite za proces pri psihoterapevtu. Navsezadnje, kaj vam lahko škoduje?

Sicer nisem psihiater ali zdravnik, ki bi vam lahko povedal veliko o antidepresivih, lahko pa vam povem svoj pogled. V primeru, da čutite veliko stisko in težko shajate, je jemanje antidepresivov možnost, ki jo je vredno razmisliti. Seveda ne gre za ozdravitev vzroka, ampak gre za lajšanje simptomov, vendar zakaj se tega ne bi poslužili, če jih imamo na voljo in smo v težki akutni stiski?

Lep pozdrav,