depresija pred odhodom v službo po porodniški

Sem mamica 11 mesečne punčke in počasi se približuje moj odhod nazaj v službo. Delam v privat podjetju, kjer nas direktor pošilja na razne projekte v druga podjetja. Pred nastopom porodniške sem bila zadnja 3 leta povsem na razpolago, delala po 10 ali več ur na dan, vedno dosegljiva in pripravljena pomagati tudi med vikendi. Z mano so bili zadovoljni, dobro sem se razumela z vsemi zaposlenimi in rada hodila v službo.
Po odhodu na porodniško se je pa situacija spremenila. Pred mesecem mi je direktor povedal, da grem na projekt, kjer naj bi se dnevno vozila 30 km od doma. No, nekako smo potem le prišli skupaj, da imam majhnega otroka in bi mi vožnja vzela še več časa, zato smo se dogovorili, da nastopim na projektu v bližini mojega doma. Sodelavka je pristala, da gre ona na drugi projekt, da ne omenjam, da mi seveda zdaj to meče pod nos, vendar je to drugi problem.

Na projektu, kamor bom sedaj dodeljena delajo sami mladi ljudje (kar me zelo veseli), vendar nihče od njih nima otrok. Običajno pridejo v službo po 8 uri zjutraj, večkrat naa dan pijejo kavico ali kadijo, ob enih gredo na kosilo in potem seveda visijo v službi do sedmih ali osmih zvečer.

In odkar sem zvedela kako poteka njihov delovni čas sem bolj kot se približuje čas odhoda v službo nervozna, zadirčna, gre mi na jok, ponoči se zbujam in tuhtam kaj me čaka. Namesto da bi uživala še zadnje dne s svojim sončkom…

Otrok in družina mi pomenita vse. Vsi mi govorijo: “morala boš potegniti črto in reči ob štirih adijo”. Vem, govoriti je izredno lahko, jaz pa se bojim kako me bodo sodelavci gledali, ko bom enostavno vstala od mize in šla domov. Bojim se, da me bodo imeli za outsiderko, da me ne bodo sprejeli v svoj krog. Povrh vsega, je na tem projektu kar nekaj novih ljudi, bojim se kako se bom vklopila med njim, skrbi me znanje (v 14 mesecih se marsikaj spremeni), ali bom zmogla opravljati svoje delo. Potem bodo nastopile tudi bolniške zaradi otroka (glede na to, da bo v vrtcu bo to neizbežno).

Včasih, ko pomislim na službo me tišči v prsih, da ne omenjam kako se počutim, ko začenjam otroka uvajati v jasli.

Mož me sicr razume, pravi, da naj počakam, da bom videla kako bo, mogoče bi pa čez čas razmišljala o drugem otroku. Sama zaenkrat o tem še ne razmišljam, rada bi preživela še kaj časa s svojo punčko. Bojim se, da bom prihajala domov, ko bo hčerka že spala.

Prosim, kako naj si pomagam?

Spoštovani!

Človek, ki je odgovoren, mu seveda ni vseeno kako bo delal naprej. Toda, če veste, da ste delavna, odgovorna in vestna oseba, naj vas ne skrbi. Saj ne boste “iskali krivin”, ampak se boste pač prilagodili glede na vaše obveznosti in življenje, ki ga imate izven službe. Če boste delali vestno in pokazali, da se ne izmikate, vam pač nihče ne bo imel česa očitati in predvsem se morate tega zavedati sami. Pač ne boste šli 5x na kavo, ne za eno uro na kosilo in boste šli ob določeni uri domov. Važno, da opravite svoje obveznosti. Morda pa bo potrebno kdaj tudi med bolniško kakšno stvar narediti doma, toda iz vašega pisanja menim, da vam to ne bo pretežko.
Torej ne pozabite, da morate najprej pri sebi razčistiti, da ste OK, da dobro delate, da se ne izmikate in ne dajte možnosti drugim, da bi tako razmišljali, potem jim tudi ne boste dali nobenega povoda za tako razmišljanje in ne bodo vam imeli kaj očitati.
Morda pa bi vam na kakšnem sorodnem forumu znala kakšna mama, ki se je ravno vrnila v službo, povedati kako je. Kot vemo, se pa človek vsega navadi – seveda pogoje za vse skupaj postavljate tudi sami. Na začetku jasno povejte, da ste pripravljeni delati od-do, s pol urno pavzo in to je to (seveda izjemoma tudi kdaj izven tega urnika, toda po vnaprejšnjem dogovoru, saj potrebujete varstvo).

Veliko sreče!
Špela, Šent

Pozdravljeni,
glede na vaše pisanje mislim, da ste oseba, ki bo znala opraviti stvari v 8ih urah kot je treba, sicer pa naj se le javi tisti, ki je sposoben inetenzivno delati vsak dan 10 ur, ga ne poznam (se opravičujem super uravnoteženim genialcem ki so v takšni športni- intelektualno- mentalni formi, ki to zmorejo), prej ali slej čez kakšno leto ali dve pride do pomanjkanja spanja, pomanjkanja prostega časa in do poslabšanja zdravja in posledično do bolniške odsotnosti… Seveda so čisto druga pesem tisti kolektivi, ki so pozabili kje se konča družba in začne služba in obratno, pa cele dopoldneve kofetkajo, potem pa delajo do 8 ih zvečer… Jaz temu drugemu primeru pravim slaba organizacija dela in slabo vodstvo, ne pa predanost delu (OK; vem da je takšen tempo npr. v revizijskih hišah, upam, da niste tam v službi in še v mnogih privat firmah), pa vendar, najprej je treba pri sebi razčistiti: moje prioritete? Otrok, jasno da otrok, šele na drugem mestu vzdušje na del. mestu… Mogoče vprašajte šefa, če ne bi bilo nič narobe, če bi vi začeli z delom že malo prej, npr. ob 7.30, tako bi ob morebitnih pripombah sodelavcev ob vašem odhodu imeli argument, da tudi prej pridete kot vsi ostali in si zato vzamete pravico da prej greste. Kakorkoli, vedno se lahko nasmehnete, češ…sem pač tako učinkovita, da opravim kar je treba do 16 ih!! Sploh pa kot mlada mamica imate pravico, da zaprosite za skrajšan delavnik (npr. 7 ur), se sliši resnično grozno glede na prakso vašega podjetja, zato je mislim da potrebno soglasje delodajalca, pa vendar, če mu to omenite že na začetku ne glede ali bo odobril ali ne in ali se boste za to res odločili ali ne, je to koristno z vidika psihološke predpriprave šefa: bo že na začetku manj pričakoval od vas, manj stavil na vas in vas spravljal pod manjši presing, na koncu pa bo presenečen nad vašo učinkovitostjo, pa še več časa boste imeli za otroka!! Mogoče se vam zdi ideja o krajšem delavniku bedna in nesprejemljiva, ampak v zakonu nič ne piše o tem, da je krajši delavnik predviden samo za državne službe in za podjetja kjer so zaposleni sami lenuhi… Torej če obstaja zakon, ki takole ščiti mlade mamice, je seveda vaša sveta pravica, da odidete iz službe ob 16 ih po dobro opravljenem delu, če pa boste naleteli na negativen odziv s strani nadrejenih, se ne pustite in v skrajno črnem scenariju menjajte službo, saj to glede na vaše sposobnosti ne bi smel biti problem. Vedite, da vas otrok do 3 leta najbolj potrebuje in da mu tiste dve urice popoldne vaše prisotnosti pomenijo veliko. Jaz osebno sem, priznam v državni službi in mi lahko kdorkoli vrže to pod nos, da ne vem kako je, o pa vem še predobro, ker je moj šef brez otrok in mu zato angina, pljučnica ali pa oslovski kašelj ne pomenijo ovire zakaj ne bi mogla v službo prit, halooo? Se pa velikokrat zgodi, da zvečer še kaj doma naredim, ker sem pač natančna in imam raje narejeno pozno zvečer, kot da sem zgodaj zjutraj pod pritiskom ali bom lahko naredila do npr. 9.30. Zaradi bolnišk (ne samo moje), se pa itak vedno opravlja in vzdihuje, da potem morajo pa drugi delat. Moje mnenje je: jaz plačujem prispevek za zavarovanje od moje plače in mi pripada, da ostanem doma, če je otrok bolan pa pika. Sej ne rečem, če bi mogla kdaj malo skombinirat s sorodniki in bi kdo pokazal kaj hvaležnosti, bi včasih kakšen dan prišla v službo kljub bolezni otroka, ampak, da je to samo po sebi umevno – ne in ne!! Kaj me briga, imamo toliko nesposobnih samskih dedcev, ki nikoli ne zbolijo, nikoli niso na bolniški, pa v enem letu naredijo toliko kot kakšna sposobna ženska v dveh tednih!! Sem pa toliko samozavestna glede svojih sposobnosti in znanja, pa tudi mnogo novih stvari si želim naučiti, da mi menjava službe ne pomeni kakšne katastrofalne zadeve (sem zamenjala pred letom dni, celo na slabše sem šla-smotka!!), ampak, tako je v življenju ekrat imaš srečo greš na bolje, enkrat na slabše, z bivšimi sodelavci pa se vedno dobim na kavi. Pa tudi med novimi se najde nekaj čudovitih ljudi. Tako, da glavo pokonci, držite se. Meni je materinstvo pomagalo v tej smeri, da se za službene zadeve sedaj manj sekiram, če sem v kakšnem konfliktu ali če mi kaj ne gre od rok ali če se mi kakšna naloga zdi pretežka, si mislim, joj, samo da mene moj tamalček čaka, da pridem ponj, pa sem takoj dobre volje in se ne sekiram za stvari, ki gredo v službi narobe, pa nisem jaz kriva za njih. V glavnem, kar težje me je izitiriti kot prej, upam da bo enako tudi pri vas!!!!
pozdravček,Mavrica.

Spoštovani!
Sodelavcem dajte jasno vedeti, da boste svoje delo opravili, vendar da boste ob tej in tej uri prihajali in odhajali. V delo se boste hitro ujeli (saj jaz sem se), morda boste naredili še več, saj ste zaradi otroka zagotovo zmožni večje discipline in organizacije. (Morda še koga navdušite za ta korak …)
Če bo imel otrok vročino, boste seveda ob njem, drugače ne gre. Midva zmožem sva si bolniško razdelila (pon-sre – jaz, čet -pet on), s tem da smoimeli norice, viroze od septembra do maja, februarja je bila hčerka le 5x v vrtcu.
Poiščite si mamico, ki v podobni koži kot vi, lažje vama bo skupaj.