Spoštovani,

neprestano sem vrtim v krogu nezadovoljstva v službi. Nadrejeni imajo svoja merila in po njihovem mnenju jaz ne pašem vanje najbolje. Kaj storiti? Ali se da v celoti spremeniti svoja načela in delo? Sprašujem se, sem nesposobna? Se zamenja služba? Od vsega tega ne morem dobro spati, sanja se mi vedno o službi in to morasto. Strah me je, da me bodo odpustili in bom ostala brez službe. Kako se človek spoprime s tem?

Lep pozdrav, Kristina

Spoštovani,

Niste natančno opisali vaše problematike v službi, a vendar bom vseenopoizkusil nekaj napisati.

Opisujete, da ne morete spati in imate moraste sanje, ki odražajo vašo okupiranostjo s problematiko. Strah vas je, da boste izgubili službo.

Kje boste postavili meje za to ali boste službo pustili ali v njej vztrajali, je odvisno od vas samih. Verjetno je to odvisno od večih dejavnikov, med njimi tudi mogoče od vašega strahu, vaših zahtev glede zaposlitve, vaše samozavesti, da boste dobili novo zaposlitev?

Kar opisujete gre lahko za vrsto anksioznosti, saj vas misli pogosto okupirajo. Sprejemanje negotovosti, ki ga življenje prinaša je tudi neke vrste življenjska naloga. Sicer ukrotitev obremenjevanja z dogodki nič ne spremeni, nas pa obvaruje pred nesmiselnim “meljenjem”.

Zavedam se, da je eno povedati, drugo pa storiti. Pot do spremembe ni lahka. Lahko spremenite zunanje okoliščine, kar je lažja odločitev ali pa odgovor poiščete v sebi. Pa verjetno obstaja še kakšna druga pot.

Če imate še kakšen komentar, vprašanje, ste dobrodošli, da ga/ju zapišete.

Želim vam veliko uspeha pri reševanju vaših težav.

Lep pozdrav,

Ko sem bila zaposlena tudi moj šef ni bil nikoli zadovoljen z menoj. Delala sem zelo zavzeto, pa nikoli dovolj, po njegovem mnenju. Res sem se trudila, saj mi je obljubil stalno službo. Pa tudi res sem imela moje delo rada.
Šele na koncu si je premislil. Požrl je dano besedo in me odslovil. Zelo sem bila jezna. Več pisem sem mu pisala, govoriti pa sploh nisem mogla, saj sem bila tako zelo prizadeta.
Zdaj je že skoraj leto dni od tega.
Začela sem se borit. Ustvarila sem svoje “delovno mesto”, delam to kar imam rada, zdaj vidim, da je bilo to, kar mi je on naredil, pravi udarec sreče.
Sem samostojna, pišem knjige in jih prodajam.
Ni mi treba nikomur več ugajati, le sebi.
Srečna sem.

Nekje je meja, med tem ali si zaposlen ali suženj. Pogosto vodilni najdejo razloge za to, da nas imajo za sužnje. Ker so sadisti. Ni čas “krize” kriv za tako vedenje, sami to izbirajo. Delajo narobe.