depresija – mentalno zdravje

Pred pol leta sem imala splav na željo moža. Vedno bolj mi je hudo ko se zavedam kaj sem naredila – sama sem si pač želela imeti še otroka. Nisva več rosno mlada. Vsak dan o tem razmišljam, ponoči ne spim, mož pa mi pravi naj vse skupaj pozabim in naj si poiščem psihiatra. Splavila sem ker sem se bala ostati sama z otroki, takrat pa se ni hotel niti pogovarjati z menoj, pustil me je samo. Ali je katera doživela kaj podobnega, kako si je pomagala?

Draga Manca,

naj te potolažim, da nisi edina. Prav takšen primer sem doživela tudi jaz in še sedaj po petih letih me večkrat dobesedno lovi panika od zavedanja kaj sem naredila. Tega ne bom mogla nikoli pozabiti, prav tako nisem imela temeljitega pogovora s partnerjem ali besede tolažbe. Ampak nekako sem odrinila to neprestano obtoževanje in začela razmišljati drugače, vendar me kdaj pa kdaj popade tak bes, da zaradi tega dogodka obtožujem partnerja za nešteto drugih stvari, ki sploh niso v povezavi s tem, ker imam tako ranjeno srce in dušo.
Tolažim se z mislijo, da mi vendarle ničesar ne manjka, da smo v bistvu srečna družina – sin na pragu najstništva in da smo zdravi in zaenkrat, hvala Bogu tudi še s službami, ki nam zagotavljajo eksistenco.
Če ti biološka ura še ni začela odbijati pa se lahko še vendarle enkrat pogovoriš z možem.

Pozdravljena!

Sedaj lahko rečem,da obstaja rešitev psihičnih problemov.
Sem gorazd duh star trideset let,pred petnajstimi leti sem zbolel za depresijo,pozneje so mi dali diagnozo sizoafektivna motnaja depresivni tip.
Rad bi vam povedal kaj o sebi in poteku mojega zdravljenja oziroma okrevanja.
Na začetku sem vse upe dal zgolj na zdravila in an psihiatre,saj nisem imel sam dovolj moči da bi se pobral.Mislim da je prav da se obrnemo na psihiatra,to je začetek vaše poti k ozdravljenju.Glede zdravil moram reči da,četudi so škodljive in imajo stranske učinke,so nujno potrebna.Opozarjam ljudi ki svetujejo drugim,naj ne jemljejo zdravil,naj nehajo s to propagando.Zdravila torej normalizirajo snovi v možganih,da se začnete počutiti bolje,da se vam vrne volja do življenja in dela in da tudi lažje stopite v stik z drugimi.Šele ko se to zgodi,ste pripravljeni,da začnete delati na svoji osebnosti,da začnete reševati vse svoje probleme,da okrepite svojo samozavest,ker drugače bodo zdravila izgubila učinek in spet boste tam kot ste bili.Rešitev boste našli v sebi,vi ste ključni dejavni v procesu zdravljenja,psihiatri,psihologi in pa tudi širša družba,pa so vaši pomočniki,vaša začasna opora.Naj povem eno prispodobo.Če si zlomite nogo,dobite pripomoček,bergle,vendar to ne pomeni,da morate vse življenje hoditi z berglami,kmalu boste lahko hodili brez njih,če se boste le potrudili za to in seveda je tu tudi zdravnik ki vas zdravi.Torej tudi pri psihi je podobno,ne morete se naslanajti samo na zdravnike,na zdravila itd,ampak spremenite način življenja,delajte ustvarjajte,ljubite in ljubljeni boste,bodite telesno aktivni itd…
Vendar še samo opozorilo,nikoli z ničemer ne pretiravajte,to le škoduje,naj bo vse v mejah normale
Upam da bodo te besede padle na plodna tla,če pa kdo slučajno želi še kaj,oziroma želite pogovor me lahko kontaktirate na tel št 051238675
naslov
gorazd duh gogi
cezanjevci 20 c
9240 ljutomer
vso srečo vam želim

Pozdravljeni!

Jaz pa imam naslednji problem. Star sem 28 let in se vedno sprašujem zakaj to , zakaj ono, sploh več nisem sproščen , nikjer v družbi, zjutraj ko se zbujam se zanič počutim, tudi čez dan skoraj vedno slabo….To se mi dogaja zadnjo leto. Na čase se počutim, kot da sam sebe ne poznam, zafrkavata me tudi spomin in zbranost oz. kocentracija…včasih sem bil vesel, družaben….Prosim, če mi kdo pove kaj se dogaja z menoj, kaj naj naredim?
Hvala

Lp

Se je mogoče kaj takega zgodilo ? Kakšen prelomni trenutek ?
Če je v fizičnem smislu vse v redu, potem je to dobro, da si se začel spraševati o življenju in o sebi. Večina ljudi se začne spraševati o sebi in smislu življenja šele po kakšnem preobratu ali dogodku, ki vpliva na sam način življenja.
Če v družbi dobro funkcioniramo in smo zadovoljni, še to ne pomeni, da se dobro poznamo. Šele, ko nas življenje postavi pred nek izziv in ne razumemo zakaj se nam to dogaja, kar se nam pač dogaja, postanemo zmedeni in se sprašujemo zakaj to in ono….Mislimo, da se nam godi krivica, kot, da se to meni ne bi smelo dogajati….in šele takrat začnemo spoznavati, kako slabo se poznamo.

Vsa ta zmedenost zelo zaposluje našo pozornost, zato se težko osredotočamo na okolico in odnose s soljudmi.
Misli nam ponavadi ne dajo miru, dokler ne nejdemo odgovorov.Šele odgovori na naša vprašanja nas pomirijo, da lahko pozornost preusmerimo spet na vsakdanje življenje.

Prej ali slej vsi pridemo v takšno obdobje, ko je treba v življenju nekaj spremeniti in se zamislit nad samim seboj.

Posvet s strokovnjakom in knjige bi zelo pomagale.

Gorazd Duh,hvala za lepe besede.