Depresija in živčnost
Pozdravljeni,
stara sem 24, že od mladostniških let vem, da se imela obdobja žalosti, ki so minila po kakšnem tednu. Ko se je to umirio, sem bila zopet srečen in razigrana najstica. Da preidem k bistvu, pred dvema mesecama sem začela z novo službo, ker so me dali na težek oddelek in odnosi ipd. me je pahnilo v depresijo. Res imam problem v samozavesti in postavljanju zase,vendar si nisem mislila, da bo tako hudo. Sedaj sem na bolniški in že sama misel, da grem v službo, me zagrabijo živci. Ni hujšega, kot to, da ne moreš mirno sedeti ali hoditi, nekaj delati in se zamotiti. Vzela sem tzablete Kvelux, ki mi pomagajo, os. zdr, mi je predpisala tudi Englonly, ki se mi zdi, dami po enem tednu sploh ne učinkujejo. Naj omenim, da sem v času faksa, ko me je zapustil fant, hodila na psihoterapijo in takrat sem bila najsrečnješa oseba kar pomnim. Potem ker sem bila ok, nisem več hodila, ker nisem čustila potrebe. Sedaj sem na točki življenja, kjer sem depresivna z misljo, da najbolje, da umrem. Poplnoma brez energe in motivacije za najprej. Zanima me kaj priporčate jemanje antisihotiokv + antidepresivov. Se pa zelo bojim zasvojenosti, ker si tega res ne želim. Mislite, da bi šlo to samo z psihoterapijo to odpraviti? Hvala za odgovor že vnaprej.
Pozdravljeni!
Sem opazil, da ste dvakrat pisali. Bom isti odgovor prilepil še v drugi temi.
Kolikor vas slišim imate težko obdobje in zaradi tega se tudi počutite slabo. Verjetno ste v obdobju, ko ste hodili na terapijo, lažje predelovali stres in notranjo tesnobo. Kar je tudi pričakovano. Morda ste se tudi zato veliko bolje počutili? Ob prebiranju vašega sporočila sem pomisli, da vam je psihoterapija očitno pomagala in bi bilo morda smiselno, da poizkusite ponovno? To bi bilo moje priporočilo. Ponavadi je res tako, da oddidemo iz psihoterapija ravno takrat, ko se začnemo bolje počutiti, ampak vseeno je psihoterapija dolgotrajni postopek, če želimo doseči trajno zdravje in dobro počutje. Potrebujemo podporo toliko časa, dokler se tega ne zaužijemo dovolj in si lahko v prihodnje v veliki meri pomagamo sami ali v okviru našega socialnega kroga.
Nisem velik podpornik antipsihotikov, antidepresivov in pomirjeval. Seveda pa so nujni takrat, ko si drugače ne moremo pomagati ali pa, ko se počutimo izjemno slabo. Seveda ni smiselno, da bi neznosno trpeli, je pa v vsakem primeru pomembno, da si potem najdemo tudi ustrezno pomoč pri našem psihičnem predelovanju in psihoterapija je za to priporočljiva.
Z lepimi pozdravi,
Miha Štrukelj