Najprej bi rada pohvalila vse vas, ki soustvarjate tale forum, mislim, da je to res ena izmed boljših slovenskih spletnih strani.
S fantom sva skupaj približno tri leta (jaz 25, on 29). Pred letom in pol sem zanosila in otroka sem si srčno želela. Na žalost pa moj fant ni bil tako navdušen. Rekel je, da je bolje, da z otrokom počakava, dokler ne pride “na zeleno vejo” (glede denarja seveda, čeprav sploh ne zasluži slabo). To je bil samo eden od takratnih razlogov, za katere sedaj mislim, da so bili le izgovori. Med drugim je rekel tudi, da ga moji starši ne marajo (kar ni res), pa da si trenutno ne more privoščiti še enega otroka, itd. Je namreč ločen in iz zakona ima sina, ki pa živi pri materi. Bil je v glavnem proti otroku na celi črti in meni kot študentki ni preostalo drugega kot splav.

Takrat se mi je to zdela edina rešitev, bila sem obupana, če bi mi takrat kdo rekel naj skočim pod vlak, bi verjetno skočila. Enostavno nisem mogla verjeti, da noče mojega, najinega otroka. Po splavu sem padla v hudo depresijo, ki še vedno traja, čeprav je zdaj že precej bolje. Toda še vedno ne mine dan, da ne bi pomislila na otročka, ki sem ga ubila. Vsak dan bolj si želim otroka. Na jok mi gre, ko gledam nosečnice in mamice z majhnimi otroki, zjokam ze že, če gledam film, v katerem kakšna ženska rodi. Mislim, da to ni več normalno. In vsak dan je hujše.

Fant ve, kako močno si želim otroka, ampak pravi, da je še čas. Počasi obupujem in vedno bolj se vrtim v začaranem krogu. Večkrat se vprašam, zakaj sem sploh ostala z njim. Mogoče bo zvenelo čudno, ampak rada ga imam, drugače je vse v redu – dokler se ne začneva pogovarjati o otrocih. V sebi ga obtožujem, da me hoče prikrajšati za materinstvo in ta misel mi ne da miru. V bistvu ga ljubim in sovražim obenem, če lahko razumete. Včasih še sama ne morem.

Prišlo je tako daleč, da ga s tem dobesedno morim, iz dneva v dan, ampak ne morem si pomagati. In vse bolj razmišljam, da si on otroka sploh ne želi, čeprav pravi, da si ga. Vem samo to, da ne bom več mogla dolgo čakati, da se bo gospod odločil, enostavno ne morem. Preveč je hudo.

Vem, da ni normalno, da si tako bolestno želim otroka, vesela pa bom vsakega vašega mnenja, čeprav se mogoče ne boste strinjali z mano.
Hvala že vnaprej in lep pozdrav!

Spoštovana Jasna,
res je skrajni čas, da kaj ukrenete in to predvsem zase. Iz vašega pisna vejejo, huda razdvojenost, občutki krivde, obup, to pa so znamenja , ki nedvomno kažejo na depresijo in prav zaradi njih niste sposobni kritično razmišljati, oceniti svoje siruacije in se načrtovanja prihodnosti lotiti razumno.Da, treba bo najprej poskrbeti zase, saj to pomeni hkrati tudi zrelo prevzemanje odgovornosti do otroka.Svojemu otroku, kadar se boste zanj odločili, morate omogočiti odraščanje ob zadovoljni, in notranje stabilni materi, ki mu bo lahko z lastnim zgledom vzbujala življenjski optimizem, zato se morate čimprej iznebiti depresije. Pri tem vam lahko pomaga vaš izbrani splošni zdravnik, pa tudi do psihiatra je enostavno priti, ta vam bo poleg zdravil nudil še psihoterapevtsko oporo.
Še nekaj ,vaš zaželjeni otrok ima vso pravico do srečne matere in ljubečega očeta, ne kratite mu obeh pravic!

Draga Jasna,

povsem te razumem in normalno je, da si po dejanju, ki si ga storila proti svojim čustvom v depresiji in strinjam se, da se je tvoj fant na denar in tvoje starše samo izgovarjal. Za otroka potrebuješ predvsem ljubezen, katere pa tvoj fant očitno nima. Če bi te imel rad te ne bi tako dolgo trpinčil in upravičeno se sprašuješ zakaj si sploh še z njim. Ker imaš fanta rada, si zatrla svoja čustva in naredila splav. On tvojih čustev ni upošteval in je PRED tvoja ČUSTVA POSTAVIL DENAR.
Ker sta glede otrok tako različnih mnenj si težko predstavljam vajin odnos harmoničen, saj bodo tvoja čustva negativno vplivala tudi na druga področja.
Časa za otroke imaše še dovolj najmanj 13 let, zato menim, da bi bilo zate
resnično bolje, da si poiščeš partnerja, s katerim bosta imela boj kompatibilne poglede na življensko pomembne odločitve.

Iz svojih izkušenj ti predlagam, da pustiš fanta, potegneš črto in začneš znova. Res, da je to šok terapija, je pa najbolj učinkovita. Moraš pa biti močna in prevzeti odgovornost za svoja dejanja. Ne glede kar se ti dogaja, moraš vedeti, da si sama odgovorna zase in za svoja dejanja. Pa ti ne bo potrebno obiskovati psihiatrov ali pa jemati zdravil. Če pa nisi dovolj močna, pa še naprej obtožuj sebe, fanta in svojo nemoč.

Draga Jasna!

Žal se v celoti strinjam z Andrejo. Iz svojih izkušenj naj ti povem, da se želja po otroku pojavi skupaj z ljubezmijo. Tisti, ki imamo za seboj slabe izkušnje in že kakšnega otroka, smo ponavadi prestrašeni, vendar nismo imuni na ljubezen. Sama sem se pred leti zarekla, da ne bom več imela otrok, saj me je ločitev močno prizadela. Sem pa to obljubo sama sebi prelomila, ko sem zaživela s sedanjim partnerjem. Njegova želja po otroku je enako vzbudila tudi v meni. Zakaj? Ker ga močno ljubim.
Nisi vredna ztrpljenja. poišči partnerja, ki te mo RESNIČNO ljubil.

Draga Jasna,

polovično se strinjam z vsemi tremi gospodičnami,vendar se v vsem ne strinjam z njimi.Vem kako je,če si želiš otroka,tudi meni se je zgodilo popolnoma enako kot tebi in zato te razumem.Če tega človeka resnično ljubiš,mu skušaj na svojo težavo razložiti in upam,da ti bo prisluhnil in te potolažil.Če pa se to ne bo zgodilo,potem vedi,da te ne ljubi.
S svojim partnerjem sem imela ogromno težav,enkrat sem naredila splav na več ali manj njegovo voljo,kasneje pa sva enega otroka izgubila v sedmem mesecu nosečnosti,živel je le štiri dni.Od takrat naprej si še toliko bolj želim otroka in to samo z njim,vendar bom kljub močni želji še s tem nekoliko počakala,da bom videla kam se najin odnos sploh odvija.Otrok mi je resnično edina največja želja na svetu,vendar mi še očitno ni zaenkrat namenjen.
Vedi le nekaj,da nisi edina in sama.Če bi se kdaj želela pogovoriti,mi piši!

Lep pozdrav in upam,da ti gre na bolje!