Depresija
Pred dvemi leti sem prvič resno srečala z depresijo. Na kavi s kolegico je v lokalu kolabiral nek moški, zatem je še meni posatalo slabo in če ne bi odšla na zrak bi verjetno tudi jaz kolabirala. Srce mi je razbijalo kot noro, tudi mravljince sem občutila po vsem telesu, prav tako me je tudi oblil polt. Poslali so me na preizkave, in vse je bilo v mejah normale. Od tistega trenutka nisem več vedela kako in kaj. Vsako večer s strahom spat, ker sem imela ponoči napade (razbijanje srca, vsa prepotena) – ponavadi sem vzela Lexaurin in zaspala. Odšla sem do psihiatra, ta pa mi je predpisal Coaxil, katerega sem jemala 2 meseca. Najhujše se mi je dogajalo v avtomobilu, vedno sem imela nek poseben strah, da mi bo postalo slabo in da se bom ponesrečila, pa da me noben ne bo našel…..(naj povem, da sem pred leti imela kar nekaj prom. nesreč, kot sopotnik, enkrat pa sama, prevrnla sem se na streho). Naj povem, da še me včasih vedno obišče ta občutek strahu. Zelo me je strah teh občutkov, zaradi tega ker mislim, da moje srce teh strahov ne bo preneslo. Ali so te depresije nevarne? Pustijo kakšne posledice na določenih organih?
Spoštovana Taja!
Depresivne faze razpoloženja zelo redko ostajajo trajne, običajno minejo po krajšem ali daljšem času tudi brez zdravil. pri vas gre v bistvu bolj za strah in tesnobo, kot pa za obupavanja, molovoljnost, pomanjkanje želje po kontaktih, hujšanje in nespečnost, kar je sicer značilno za depresivnost. Vsekakor obiščite svojega psihiatra, da bosta sestavila načrt zoper vaše aktualne težave. Depresija sama ne pušča posledic na organih, pač pa lahko spremenjene vedenjske navade, ki jo spremljajo (odklanjanje hrane, pomanjkanje aktivnosti, trdovratna in dolgotrajna nespečnost) do neke mere spremenijo tudi funkcionalnost posameznih organov, ki pa tudi ni trajna.