Depresija
Zdravo. Menim, da imam že več let težav z depresijo, zadnjih par mesecev pa je postalo zelo hudo. Zelo težko bi se mi bilo o tem pogovarjati z osebo, iz oči v oči, in bi raje poiskal pomoč tukaj, kjer se skozi svojo anonimnostjo počutim varneje in se posledično lažje izražam.
Prvo bi vam rad povedal par stvari o sebi. Sem zelo prijazen, želel bi rešiti vse krivičnosti tega sveta če bi lahko. Sem toleranten, vseeno katere barve/državljanstva/spola/spolne usmeritve je oseba. Delaj kar želiš dokler ne škodiš drugim. Sem zelo sramežljiv in posledično neroden. Želim čim bolj ugoditi ljudem zaradi česa dostikrat podvomim vase. Ponovno vprašam to kar mi je bilo rečeno ker sem mnenja, da sem narobe slišal in se želim prepričati. Zaradi moje zadržanosti pa si ljudje dostikrat privoščijo neprimerno/zaostreno obnašanje do mene, saj vedno odreagiram nasmejan/prijazno. Zelo rad imam živali, še posebaj pse, poleg tega se dobro razumem z malimi otroci. Rad izražam svoje mnenje, ki je večinoma grobo skritizirano, nisem pa se sposoben zadržati.
Preden gremo na moje misli pa bi povedal kako potekajo moji dnevi že nekaj let. Bežim od realnosti, zatekal sem se v igrice, serije, filme in v lastno domišljijo. Glede na trenutno počutje dneva sem ostvaril dve podobi, dva sveta ki sta si zelo nasprotna. Zadnje leto sem uspel shujšati 40 kil z veliko fizične aktivnosti katero sem vzljubil, vendar zadnje mesece se mi upira. Neprimerno se prehranjujem, prenajedam in vsakič takoj obžalujem. Obseden sem s čokolado, ne morem nehati. Samo gledam lahko kako pojem po 6 vrst čokolade na enkrat, pa mi sploh ne paše. Zaradi tega se sovražim, že prej sem imel zelo slabo samopodobo, zdaj se pa ponovno redim. Zelo rad sem igral igrice, vendar se mi tudi te upirajo. Razen svojega psa sedaj nimam ničesar več kar bi me veselilo. Nimam ciljev, nimam pojma kaj lahko/naj študiram, nimam ciljev, nimam veselja, nimam želj. Od svoje družine toleriram samo brata. Za mamo imam čustveno manipulatorko (česar se ne zaveda), sestra je hudič v kostumu. Včasih se lepo obnaša do mene, kot da je na drogah, dokler ne izbruhne name. Oče je pa tudi razred zase. Neke vrste sem se natreniral kako se odzvati, obnašati v njihovi bližini. Ne želim biti žaljiv in se vedno zadržim, pogoltnem jezo/misli in poskusim pozabiti slišano. V družini imam le svojega psa zares rad.
Kar se pa dogaja v moji glavi mi ni preveč všeč. Jezen sem, besen, hočem da cel svet gori. Dan ne mine ko si ne predstavljam kako nekoga ubijem, razkosam na koščke, počasi. Kadarkoli sem prepuščen svojim mislim grem v ta svet nasilja. Kadarkoli se meni ali nekomu drugemu zgodi kaj grdega si predstavljam nasilno in zelo grafično situacijo. Sovražim ljudi zaradi njihove dvoličnosti, laži, neumnosti ter obnašanja in sovražim sebe ker dovolim da se drugi tako obnašajo do mene. Ljudje so zlobni, sebični, lažnivci, neumni in si zaslužijo trplenje? Bes v meni se nabira že zelo dolgo časa in zadnje čase sem izgubljal vse upe za prihodnost. Sem na točki kjer mi je pes res edina stvar ki me še ohranja razumnega. Če bi se mu kaj zgodilo bi se mi odtrgalo.
Prišel sem do tega mesta da vem da sem nepomemben, moj obstoj je ničeln, edin razlog za živeti je da imaš čim več veselja v življenju vendar mi tega zelo primanjkuje.
Razmišljal sem o samomoru. Vendar ga ne želim narediti zaradi dveh razlogov: rad imam svojega psa in čeprav ne maram preveč svoje družine nočem da trpijo. Lahko je pa to le laž ki si jo govorim in se v resnici bojim narediti samomor. Sem pa prepričan, da bom prej ali slej prišel do točke ko se ne bom mogel nadzorovati in bo vsa jeza izbruhnila iz mene.
Vem da ljudje pravijo da jim je mar zame, vendar sem to že prevečkrat slišal in ugotovil da ni res. Preveč sem drugačen, z drugačnimi zanimanji, mnenji, da me ne želijo medse. Sama drža, govorjenje jim pove kdo sem, nepomembnež. Spoznal sem ljudi na fitnesu, za katere sem mislil, da jim je mar zame, vendar jim je bilo mar zame za tisto uro na dan ko sem se prišel mučit, da shujšam, potem so me pa že pozabili. Menim, da se mi zato fitnes upira. Nihče me ne želi poslušati, se resnično pogovarjati z mano o stvareh. Kot da ne obstajam.
Torej moj način razmišljanja. Kot ateist ne verjamem v posmrtno življenje. V čem je torej razlika če umrem danes ali čez 60/70 let, če si s tem prihranim toliko bolečine in žalosti? če so ljudje resnično taka sadistična, dvolična, lažniva bitja ali si ne zaslužijo, ali si svet ne zasluži, da se jih odstrani? Po drugi strani pa je ta pogled egoističen. Če želijo ostali živeti v takem svetu naj, pa odstranim le sebe?
Še en problem pa je, da se mi zdi da imam veliko empatije. Ko vidim, da nekdo trpi hočem osebo, katera je odgovorna za to kaznovati, ne s smrtjo ampak hudo fizično bolečino. Včasih je živeti huje kot umreti.
Kakšni komentarji, nasveti, mnenja? Vsak dan pregledujem temo, da vidim če je kak odgovor in vsakič sem razočaran. Po pravici povedano ne vem kaj sem želel s tem postom pridobiti. Pomoč, pomilovanje/simpatijo ali pa samo to, da se nekomu izpovem, povem kako se resnično počutim, glede na to da je ljudem v moji bližini vseeno. Mogoče sem želel slišati kako laž, da ni vse tako hudo, da se bom vključil med vrstnike, dobil službo v kateri bom užival,… Vsak dan je naporen, vsak dan se uničujem, vsak dan moji upi hlapnijo. Tako da prosim, kaka mnenja, komentarji, karkoli?
Lepo pozdravljeni,
na vprašanja skušam odgovoriti kar se da hitro, žal pa mi zaradi obilice dela vedno ne uspe odgovoriti takoj. Glede na prebrano, glede na vašo zgodbo pa vas razumem, da ste lahko tudi zaradi tega jezni, se počutite spregledano…
Ob prebiranju vašega sporočila mi izstopa predvsem ena ponavljajoča tema, in to je jeza. To čustvo je normalen del vsakega človeka, ki pa, kot vsako čustvo, ne sme biti zatirano, ampak spregovorjeno in razumljeno. Pravite pa, da se vedno zadržite, pogoltnite jezo/misli, hkrati pa se vam odvijajo razne agresivne fantazije, bodisi do drugih ali do sebe. Ali ste morali večkrat pogoltniti svojo jezo?
Prepričan sem, da ni vsem ljudem vseeno za vas, lahko pa se vam pojavi tak občutek. Prav tako, ali ni možno, da niso vsi ljudje zlobni, sebični, lažnivci? Sprašujem se katere so te vaše izkušnje? Tudi če nekateri so, si zato potem zaslužijo trpljenje? Ali morda razumevanje, da ne znajo drugače, da so tudi (bili nekoč ali so še vedno) sami žrtve?
Iz vašega sporočila sem razbral, da imate slabe izkušnje v svoji družini. Si predstavljam, da vam je bilo in še vedno je, zelo težko? Še posebej, če sami niste imeli prostora za izražanje svojih čustev.
Predlagam vam, da si poiščete pomoč pri strokovnjaku. Verjamem, da vam je takole preko foruma in z anonimnostjo veliko lažje, vendar za bolj temeljito in celovito pomoč potrebujete obisk strokovnjaka. Bodisi psihiatra za akutno stisko, ki bi vam lahko predpisal psihofarmake, za zmanjšanje akutnih stisk, bodisi psihoterapevta, kjer boste lahko več spregovorili o svojih mislih in čustvih, urejali svoje notranje doživljanje in postavljali stvari na svoje mesto. Zdi se mi nesmiselno, da ob vsej pomoči, ki jo imate na voljo, sami trpite! Po vsakem dežju posije sonce in verjamem, da boste našli pot do boljšega počutja, tudi skozi to, da si najdete ustrezno pomoč.
Upam, da ste v sporočilu našli kaj zase. V vsakem primeru pa ste dobrodošli, da še kaj napišete.
S prijaznimi pozdravi,
Hvala za odgovor. Videl sem toliko ogledov pa mi je bilo čudno, da ni nihče želel ničesar povedati.
Kar se tiče vaših vprašanj.
Vedno se zadržujem, svoja čustva. Jezo še posebaj. Z družino imam še večje težave kot prej. Čim manj imam interakcije z njimi bolje se počutim.
Kar se pa tiče ljudi na splošno, taka jim je narava. Za lastno kožo jim je mar, všeč jim je da se počutijo nadrejene, radi vidijo ponižanje ker se posledično bolje počutijo o sebi. Sočutje ponudijo ker je to od njih pričakovano. Samo obnašanje ljudi je zaigrano. Njihova indetiteta se prilagaja skupinam.
Se opravičujem za sledeče ampak vaš odgovor se mi je zdel zelo posplošen. Odgovor ki ga prekopirate in date ostalim v podobni obliki, vendar vam tega ne zamerim, saj razumem vašo situacijo. Toliko ljudi vas tukaj kontaktira se je težko vsakemu posamezniku posvetiti in je vaš predlog res najboljša rešitev. Ampak kljub temu, da vem da bi moral obiskati psihijatra tega ne morem storiti. Tako kot se zavedam, da se moram prenehati prenajedati, in podobne stvari, je sama izvedba zame nemogoča.
Mislil sem, da se bo tudi kak drug obiskovalec foruma pridružil, razpravljal o teh temah. Mogoče sem želel razpravo, ali res pravilno razumem ljudi, kako se odzvati, samo ignorirati in se pretvarjati da sem nekdo drug, zato da spadam med njih, med tem ko svojo lastno indetiteto in prepričanja teptam?
Zdravo
Na vašo objavo je možno:
– z vami sočustvovati
– vam potrditi, da tudi mi tako doživljamo svet in niste sami
– vas napasti, zaradi vseh mogočih stvari (zakaj jamrate, da ste bolni, da niste edini, ki mu je težko, da ste reva ker se ne uprete domačim ….)
– vam napisati naše težave in razmišlanja
– vam predlagati pomoč
– vam ne odgovoriti in lepo odklikati naprej….
Kaj bi si vi želeli?
Morda zato nihče ni odgovoril, ker je očitno da rabite pomoč, a je kljub temu, da je dosegljiva, očitno ne poiščete.
Ko si je nekdo vzel čas in vam predlagal, da poiščete pomoč (kar se mi zdi edini pravi odgovor)- jo seveda zavračate, kot ste odpisali v zadnjem odgovoru.
Kaj naj potem mi, ki te beremo?
Tudi ne vem zakaj mislite, da rabite psihiatra. Meni se zdi, da ste zelo sočutni in da trpite, kar ni ravno razlog za psihiatra. Poiskati pomoč je lahko tudi to, da poiščete terapevta za pogovor, kjer bi se lahko zjezili in dali vašo jezo na dan, videli, da niso vsi ljudje tako slabi, videli še kako drugo prospektivo. Poiskati morda kako delo z živalmi, kjer bi se sprostili in malo odklopili od vašega težavnega življenja.
Upam, da bo šlo in gotovo je, da človek, ki si želi dobro na svetu in verjame v pravičnost, lahko naredi nekaj lepega in prijaznega.
Zdravo Username57,
kako neverjetno, da sem se našla skoraj v vsem, kar si napisal v svojem postu. Depresija, sramežljivost, prijaznost, (pre)velika empatija, želja po škodovanju tistim ki so prizadeli mene ali druge, ljubezen do živali (tudi jaz imam psa), slabo mnenje o ljudeh,… kot bi brala sebe. Poleg tega pa se že dolgo borim tudi s socialno fobijo. Nisem prava oseba za deljenje nasvetov, ker bi morala najprej svetovati oz. pomagati sebi, ampak za razliko od drugih, ti ne bom rekla samo nekaj v smislu “ne jamraj in si poišči pomoč”, ker sama dobro vem, kako težko se je pripraviti do tega. Jaz sem več let raje trpela in se pred starši in drugimi ljudmi pretvarjala, da sem dobro, kot da bi o svojih občutkih spregovorila na glas. Večkrat sem se že naročila pri psihiatru, ampak na dogovorjeni termin nikoli nisem prišla. Ne bom ti rekla niti “saj ni tako hudo”, ker to ni res. S časom postaja vse hujše. Tako je bilo vsaj pri meni, ko sem pred dvema mesecema začela doživljati panične napade. Takrat sem morala tako sebi, kot tudi svoji družini priznati, da je z menoj res nekaj narobe in da potrebujem pomoč. Ob branju tvojega posta sem dobila občutek, da se s svojo družino ne pogovarjaš o tem kako se počutiš, kajne? To povsem razumem, ker se tudi sama nisem in če ne bi začela doživljati paničnih napadov, se verjetno tudi nikoli ne bi. Mami sem vsaj približno razložila, kako se počutim in me sicer zelo podpira in mi poskuša pomagati, ampak imam vseeno občutek, da me ne razume. Sama mislim, da je to nemogoče razumeti, če tega nisi sam doživel. Samo zaradi mame sem se spet naročila pri psihiatru, vendar malo dvomim, če bom sploh zmogla iti. Rada bi ti samo povedala, da te povsem razumem, ker so si najine težave zares izjemno podobne. Mene vsaj malo potolaži dejstvo, da nisem edina, ki se tako počuti. Upam pa, da boš enkrat zbral pogum in se odločil poiskati pomoč. Takšno ali drugačno. Želim ti vse dobro:)
Želel bi si vaša mnenja, zakaj je vredno živeti dodatnih 60 let, če boš od tega imel samo trplenje? Če ne tega, pa da se vsaj nekomu lahko izpovem, povem celotno zgodbo in z kakim odgovorom vidim, da sem bil slišan. To tudi pomaga.
Vsi moji družinski člani imajo duševne težave in bi potrebovali psihijatra in problem nastane, da se vsi sproščajo na meni. Mogoče nezavestno, vendar je zelo težko živeti z njimi in s časoma doživiš neke vrste otopelosti do njih. Na mamin jok sem čisto imun, me ne prizadane (je čustveno nestabilna). Če razmišljam o smrti očeta/mame/sestre ne občutim nobene žalosti. So mi kot tujci. Za psa bi se mi pa svet podru. Ampak po drugi strani jih pa še vedno ne želim prizadeti, kakor ne želim prizadeti neko neznano osebo. Ampak spet, ko vidim kako se ljudje obnašajo me jeza prevzame in ne morem razmišljati o drugih stvareh kot fizičnem nasilju.
Aninia
hvala za tvoj odgovor in razumevanje. Tudi jaz imam težave z neznanci. Potreba po dobrem vtisu in zadovoljevanju me naredi tako živčnega, da se mi včasih med pogovorom začne malo glava tresti. Poleg tega tudi ne vem kam gledati, nadzorovati odziv obraza in normalno odgovoriti, brez momlanja ali pa kake neumnosti. Ko se počutim prijetno v družbi (po parih dnevih druženja, npr na faksu), sem šaljiv, energetičen in ustrežljiv. Vendar sem se v vsaki družbi po določenem času počutil nezaželjenega ali pa se mi družba zgraža. Ko resnično spoznaš človeka, v situaciji, ko more izbirati med tabo in malo boljšo oceno in te je pripravljen potunkati v sekundi.
Vsi si rabimo najti enako misleče, prave prijatelje, ampak ti so zelo redki. Če imaš srečo najdeš enega v celem življenju. Torej moralno, lojalno osebo s podobnim načinom razmišljanja.
Najboljši način kako se lotiti psihičnih težav je s pogovorom se mi zdi. Najti neko osebo katera je pripravljena razpravljati o teh debatah, te resnično poslušati. Med tem ko psihijatri, se mi zdi, da bolj drezajo v rano in mogoče dajo nek obliž ki začasno deluje. Tako kot imate “ozdravljene” alkoholike, ki so “pozdravljeni” vendar še vedno nikoli v življenju ne smejo priti v stik z alkoholom.
Enako je tudi z mano oz. še hujše. Jaz se zelo težko pogovarjam tudi s tistimi, ki jih že dlje časa poznam, npr. sosedi, sorodniki, kolegi na faksu,.. Edino, kar zmorem je odgovoriti, če me kdo kaj vpraša. Sama od sebe nikoli nič ne rečem, ker me je preveč strah, da bom rekla kaj neumnega in se osramotila.
Tudi jaz mislim, da je pogovor z osebo, ki te res razume lahko veliko bolj učinkovit kot obisk pri psihiatru. Je pa res težko najti takšno osebo, ker sem mnenja, da je psihične težave nemogoče razumeti, če jih nisi sam doživel.
Glede tvojega prvega vprašanja pa.. tudi sama sem se že velikokrat spraševala, če ima sploh še kakšen smisel vztrajati, ampak ko sem doživela prvi panični napad in dejansko imela občutek, kot da se bom zadušila in umrla, sem se grozno ustrašila in dojela, da tega pravzaprav nočem. Šele v takšni situaciji se človek zave, da bi kljub vsemu trpljenju še vseeno rad živel. Mislim, da ima vsak v sebi tisti kanček upanja, da bo pa nekoč morda vse drugače. Prepričana sem, da tudi ti, čeprav se ti trenutno morda ne zdi tako. Že to, da iščeš nasvete in da si spregovoril o svojih težavah je tisti kanček upanja o katerem sem ti govorila:)
Prvi korak je, ko človek spozna, da nekaj ni vredu z njim. To je super! Spoznal si, da nekaj ne stima.
Drugi korak je, ko spoznaš, da imamo vsi ljudje svoje težave. Ne poznaš zgodb drugih ljudi. Kaj je v ozadju? Kaj se dogaja v njihovih glavah, marsikdo je neumen, marsikdo je prevarant, marsikdo je slab. Večini ljudi ne pomenis nič. Sam pa si želiš samo eno stvar. Biti sprejet. To je želja vsakega od nas. Vsi si želimo biti sprejeti.
Sprejmi najprej ti ljudi z napakami, da bodo drugi lahko sprejeli tebe, s tvojimi napakami.
Jaz mislim, da če imaš finančno možnost se naroči na psihoterapijo. Pomaga. Da se lažje soocas s svetom in ljudmi. Nihče ni popoln. Vsi si želimo biti sprejeti. Vsi iščemo samo ljubezen.
Minili sta dve leti in se mi zdi da je zdaj zadeva prišla do točke kjer rabim ukrepati.
Težave imam z spanjem, traja več ur preden lahko zaspim ter zjutraj imam težavo da se zbudim. Ne glede na to koliko ur spim se vedno počutim utrujenega. Vedno se zbudim z glavobolom ter meglo v glavi.
Na telesu imam več bul, za katere sem mnenja da so nastale zaradi mojega psihičnega stanja. Težavo imam tudi z voljo ter zelo neprijetno podobo svoje prihodnosti.
Do zdaj sem depresijo zatiral z gledanjem serij, filmov ter igranjem igric, pobeg v drug svet. Pred parimi dnevi pa se je nekaj zgodilo v meni, ko sem pogledal eno serijo do konca. Zadela me je huda depresija ter žalost, nisem vedel zakaj. Mislil sem si da je pač eden tistih slabših dnevov ter da bo nasledni dan bolje, ampak žal ni tako. Konstanto prihaja serija v moje misli in vsakič tudi močna žalost. Probavam se zaposliti ampak ne pomaga, konstantno pride v moje misli. Še posebaj je težava ko probavam zaspati.
Zanima me kam naj se obrnem za pomoč. Pred leti sem se probaval naročiti k psihijatrinji vendar sem se zaradi pol letnih čakalnih rokov ustrašil. Kam menite da je nabolje da se obrnem, kakšna priporočila. Prihajam pa iz okolice ljubljane.
Pozdravljeni,
žal mi je, da se počutite še slabše kot ste se pred dvemi leti. Nazadnje, ko ste mi pisali ste omenjali, da se vam nisem dovolj posvetil. Sprašujem se kako bi se vam lahko bolje posvetil in vam pomagal? Z nasvetom? Nedvomno ste jih že tukaj dobili kar nekaj, in morda tudi kje drugje?
Še vedno menim, da bi bilo pomembno, da si poiščete pomoč v obliki psihoterapije. Kompleksnost človeške psihe je prevelika, da bi se vam takšne težave razrešile z nasveti. Tudi depresija, ki jo omenjate, je lahko odraz potlačenih čustev, spominov ipd. Tega se ne da “spregledati” in pospraviti pod preprogo. Slej kot prej se to začne poznati v obliki simptomov.
Psihiatrično obravnavo vam priporočam zgolj v primeru, da bi bila vaša stiska preveč akutna ali pa, da bi skozi psihoterapevtski proces spoznali, da so zdravila potrebna. V primeru, da želite vseeno začeti s psihofarmaki, se lahko naročite tudi k osebnem zdravniku, ki vam bo predpisal zdravila ali vas preusmeril k psihiatru. Predstavljam si, da boste v nujnih primerih prišli na vrsto mnogo prej. V tem primeru vam tudi priporočam, da si vzporedno poiščete psihoterapijo. Pomembno je, da ne odlašate in si čimprej poiščete pomoč.
Z lepimi pozdravi,
Miha Štrukelj
Pozdravljeni,
napišite mi na [email protected] od kod ste in vam bom poslal kakšen kontakt.
Lep pozdrav,
Miha Štrukelj