pozdravljeni,
Sem mama študenta. Že dalj časa pri fantu opažam, da se nekako ne najde, beži k računalniku, ure in ure študira, na izpitih pa rezultata ni. Končno se nam je zaupal, da se mu zdi, da ima depresijo (rešil je nek vprašalnik na internetu, ki mu je dal misliti). Mislim, da ga je to spoznanje dotolklo, zato se je zaupal in povedal, da se tako počuti že 2 leti. Ne morem mimo dejstva, da se to ujema z mojo boleznijo (pred 2,5 leta sem zbolela za rakom in ga uspešno premagala). Kako si lahko pomagamo, kam bi bila prva pot? Sam je namreč vprašal, zato me zanima – osebni zdravnik, ali psihiater?
Prosim za odgovor čimprej, ker vem, da ne smemo čakat.

Zaskrbljena

Pozdravljeni,

Vaš sin ima nekaj opcij. Preko osebnega zdravnika se lahko odločite za psihiatra ali psihologa oziroma vam lahko že osebni zdravnik predpiše antidepresive. Lahko pa se odločite tudi za psihoterapijo. V grobem so možnosti za zdravljenje tri:

1. jemanje antidepresivov (AD); pomagajo pri zmanjševanju ali odpravi simptomov, vendar ne odpravijo vzroka za depresijo. AD lahko predpiše psihiater in tudi osebni zdravnik.

2. psihoterapija: obstaja več vrst psihoterapije. Nekatere se ukvarjajo z odpravo simptomov (npr. vedenjsko kognitivna terapija (VKT)), nekatere pa skušajo odpravit vzrok, ki povzroča simptome (npr. psihoanalitična psihoterapija in psihoanaliza). Psihoterapija je večinoma samoplačniška, vendar opravljajo psihoterapijo tudi nekateri psihiatri (vendar kolikor vem so zelo zasedeni s psihiatričnim delom) in nekateri psihologi (za napotnico prosite pri osebnem zdravniku in preden se boste naročili pri psihologu, ga povprašajte ali opravlja psihoterapijo in kakšno – jaz vam priporočam pristop, ki se bo osredotočal na vzroke in ne na simptome, saj lahko ti simptomi (depresija) izginejo, vendar se lahko pojavijo drugi simptomi)

3. samozdravljenje: sin skuša sam ali z vami razrešiti kaj se z njim dogaja. Tudi to, da se vam je zaupal je lahko svetel znak pri izboljšanju stanja. Tudi če se bo odločil za prvo ali drugo opcijo vam predlagam, da le prisluhnete sinu in pokažete zanimanje in odprtost za njegovo stisko, še posebej, če je ta povezana z vašo boleznijo.

Moje mnenje je, da če stanje vašega sina ni akutno, ne vidim smisla, da bi se v tem trenutku obrnil na pomoč z AD. Je pa pomembno, da se izključi morebitna organska okvara ali bolezensko stanje. V primeru, da gre za psihološki vzrok pa bi vam predlagal, da premisli o psihoterapiji.

Če imate še kakšno vprašanje ali komentar ga zapišite, drugače pa želim vašemu sinu veliko uspeha pri reševanju svoje stiske.

Lep pozdrav,

Pozdravljena dvojčica 48

Zelo dobro mi je poznana zgodba kot je tvoja. Veliko je vredno, ker se ti je sin zaupal.Pogovarjaj se z njim, vprašaj ga vse natančno kaj ga muči.
Ker se ti je zaupal, želi tudi tvojo pomoč. Pomagaj mu saj so rešitve, vsi domači mu morate stati ob strani. To je najboljša terapija. Takoj k psihoterapevtu kar je mogoče bolje kot AD.

Pa srečno

Pozdravljeni,

kar nekaj časa se nisem oglasila, saj veste, mame se hočemo vedno najprej same spopasti s skrbmi.

Sin je šel k psihiatrinji, dobil Asentro (o stranskih učinkih prve 3 tedne raje nebi…), nekako na 2-3 tedne hodi k njej tudi na pogovore. O tem vem bolj malo, sam ne pove, jaz ne dregam vanj.

Opažam pa, da z mano precej več komunicira, celo spet dobim kakšen telefonski klic kar tako, pa objem, kar me razveseljuje. Vidim pa še vedno nihanja, ki so bila zanj značilna že v zadnjih nekaj letih – ima obdobje, ko deluje brez težav, sledi obdobje pretirano dobrega razpoloženja (kar sem pri njem ugotovila, da je znak prikrivanja dejanskega stanja), nato pa gre krivulja navzdol, tako da je že od daleč vidno, da ga nekaj teži. Nihanja so precej povezana z obremenitvami izpitnega obdobja (neuspeh pa stvari poslabša).

Rada bi mu pomagala, še posebej zdaj, ko je zopet začel “odpirati vrata” do družine (dokler ni priznal problema sebi in družini, so bila vrata trdno zaprta), pa včasih ne vem, kako.

Vem, da potrebuje pogovor, vendar mi tu zmanjka teksta. Na vsak “zakaj” poznam “zato”, za vsak problemček je na voljo materinski nasvet, tole področje pa je zame neznanka.

Povejte mi, kako pomiriti, spodbuditi, motivirati otroka, ko pokliče po telefonu in pove, da ima “enega tistih dni” , več pa tudi sam ne zna povedat. Kaj mu lahko svetujem, kako pomagam z besedami, da se bo lažje izkopal iz tega. Vem, da ni univerzalnega odgovora, da je vsak oseba zase, pa vendar…

Kako dolgo običajno traja, da se začne opažat napredek oziroma da človek lahko spet normalno zaživi? Ne pričakujem čudežev v treh mesecih, priznam pa, da tudi sama rabim kakšno spodbudno besedo, da zopet zasveti tista lučka na koncu predora (drugače nas bo konec od skrbi)…

Lep pozdrav od še vedno zaskrbljene mame

Hvala za misli tudi zupy!

Pozdravljeni,

me veseli, da je prišlo do nekega izboljšanja. Kot sem vam že opisal v prvem odgovoru, zdravila zgolj vplivajo na simptome in ne odpravljajo vzroka za sinovo stanje.

Omenjate, da je priznal problem sebi in družini. Od kod pa prihaja problem? Ali ni povezan z družino ali vami?

V primeru, da želi vaš sin razrešiti vzrok svojih težav, mu nasveti z vaše strani verjetno ne bodo pomagali. Morda je bolje, da mu nudite varen prostor in razumevanje, sam pa se odpravi na psihoterapevtsko (ne psihiatrično) obravnavo vsaj 1x tedensko.

Lep pozdrav,

Uh, zdaj ste mi pa dali misliti. Preverila sem in njegova psihiatrinja izvaja tudi psihoterapije (tako piše na njeni spletni strani) – čemu točno pa so namenjeni pogovori pri njej, pa ne vem, kot sem rekla, ne dregam vanj. Premalo pa poznam razliko med psihiatrično in psihoterapevtsko obravnavo, da bi vedela, ali se je obrnil na pravi naslov.
Glede na to, da vztraja in ne zamuja na pogovore, lahko samo predvidevam, da mu način ustreza.

Tudi meni je jasno, da mu sama ne morem pomagati (če bi bila rešitev v moji moči, najbrž nebi potreboval specialista, pa ga ….).

Dali ste mi pa nejtežji odgovor od vseh, čeprav sem ga nekako pričakovala – naj čakam, da se ob strokovni pomoči postavi na noge in mu na tej poti nudim oporo. Sliši se enostavno 🙂

Hvala, da ste vedno pripravljeni pomagati s prijazno, a realno besedo. Vsekakor se še oglasim, upam da čimprej s spodbudnimi novicami!

Lep pozdrav