Še vedno sem pretresena ob novici, da je mlad, akademsko izobražen in sposoben sin mojih prijateljev naredil samomor. Izhajal je iz urejene, za današnji čas številne družine. Bolehal je za depresijo in ob tragičnem dogodku je zdravnik dejal očetu, da tako resna oblika te bolezni ni ozdravljiva.

Morda mi boste znali pojasniti, ali to drži?

Spoštovana Meta!

Razumem vašo pretresenost.
Ker s problemom suicidalnosti nimam strokovnih izkušenj, lahko odgovorim le načeloma.

Na nekem seminarju, ki ga je izvajal predavatelj iz Nizozemske, je avtor zelo poudarjal naslednji stavek: da samomor sam po sebi ni- b o l e z e n, temveč je d e j a n j e (!). Nikoli ne pride kar čez noč ali kot “strela z jasnega”, ampak je zaključek vrste življenjskih dogodkov, nedavnih izgub in osebnostne ranljivosti. Čeprav osebe že dolgo pred dejanjem lahko pošiljajo okolici različne vedenjske in/ali verbalne signale, jih okolje pogosto prezre, ne zazna ali ne prepozna kot suicidalno nevarne.
Seveda pri samomorilnem vedenju ne gre samo za mrežo problemov in odnosov, ki osebo vznemirjajo. Ni namreč nepomembna posameznikova o s e b n o s t (!), saj so določene osebnostne lastnosti in posebnosti (med njimi prav depresivnost ali duševna bolezen …) tiste, zaradi katerih so eni manj drugi pa bolj ranljivi in torej bolj r i z i č n i za samomorilno vedenje.

Depresija kot bolezen je v pomembni meri “obvladljiva” (ozdravljiva ali vsaj zazdravljiva – ustrezno zdravljenje vodi vsaj do ublažitve simptomov). Problem pa je verjetno v tem, da osebe, ko se jim depresivno stanje začne izboljševati, pogosto prenehajo z jemanjem zdravil ali pa jih jemljejo neredno. Delno izboljšanje ali ponovitev bolezni pa je prav tisto stanje, ki je za samomorilno dejanje najbolj rizično. (Več o zdravljenju depresije si lahko preberete tukaj: … )
Za širše strokovno mnenje vam priporočam še forum tukaj:
ali tukaj:
.
Prijazno vas pozdravljam!
Veronika

Spoštovana gospa Veronika, najlepše se Vam zahvaljujem za odgovor.

Hvala Bogu tudi jaz nimam nobenih izkušenj v zvezi s to boleznijo, sem pa že večkrat brala, da je bolezen vsaj pogojno obvladljiva z zdravili – zato moje vprašanje. Pri tem fantu je bil problem v tem, da zdravil NI HOTEL jemati. Starši so se zelo trudili, da bi ga iztrgali iz te njegove zaprtosti vase, žal neuspešno. Pričakovali so, da se nekega dne lahko zgodi najhujše, ampak odraslemu človeku pač ne moreš biti vsako minuto za petami.

Je pa pred kratkim naredil samomor tudi znanec, ki pa se je zdravil z antidepresivi. Koliko je bil pri zdravljenju dosleden, seveda ne vem, vsekakor pa iz primerov v okolici spoznavam, da so ljudje s to boleznijo nagnjeni k suicidnosti. Zato še enkrat hvala za vaša pojasnila, iz katerih sem lahko povzela, da upanje v takih primerih vsekakor obstaja – za primer, če bom takšno informacijo še kdaj potrebovala.

Je pa res tragično in težko razumljivo, da zavrže svoje življenje mlad človek z izrednimi intelektualnimi potenciali, spoštovan in ljubljen. Nekaterih stvari seveda nikoli ne bomo razumeli. Skopirala sem si tisto o žalovanju – staršem bom poskušala nevsiljivo stati ob strani.

Hvala še enkrat in vse dobro Vam želim!

Draga Meta!

V življenju sem imela predvsem možnost spoznati depresijo in spogledovanje s samomorom. Toliko vsega se mi je nakopalo, da sem dolga leta stala pred belo steno in nikakor nisem mogla naprej. Šele ko sem odkrila Boga in zmogla prositi za pomoč, so se stvari začele premikati. Definitivno in korenito. Nobena kemija mi ni pomagala in nobeni strokovni prijemi strokovnjakov, ki sami nikoli niso doživeli trpljenja, kot jih prinaša brezciljnost, nekakšna notranja ubitost.

Naključji ni, pa vendar sem se morala predvsem sama dakopati do dejanskega vzroka trpljenja, ki ga ne opišejo nobene besede. Ostala sem brez fizične moči, saj je bilo soočenje tako hudo. Danes sem tudi to predihala in končno je na dan prišla moja notranja moč in vedenje. Danes tako predvsem gradim nove načrte. In veste kaj, brez te izkušnje, ne bi bila to, kar sem danes.

Tudi smrt ima smisel. Čeprav tega danes ne morete sprejeti. Premajhni smo, da bi lahko sodili, kaj se sme in kaj ne sme zgoditi, da bi krojili dogodke. Je življenje in je smrt.

Hvala, Depra, za lepe misli. Strinjam se s tvojim razmišljanjem. Ta fant se je s podporo svojih najbližjih poskušal izvleči na način, ki ga omenjaš. Očitno mu je zmanjkalo moči. Zato sem vprašala za mnenje: ali kemija res pomaga, res dela čudeže ali ne? Pomaga vsakemu ali morda takemu, ki ima občutljivo, za pravičnost in dobroto odprto dušo in je hudo razočaran, ne pomaga?

Verjamem, da ima tudi smrt smisel. A ko pomislim na mamo tega fanta… Tudi jaz sem mama.