V družini imamo osebo z zelo močno depresijo. Pol leta je človek rastlinica, pol leta poln energije in počne veliko neumnosti (žal, ampak zares neumnosti, je vsemogočen, najbolj pameten, skratka najboljši v vseh pogledih). Vse okoli njega nas je strah.
Trenutno je poln energije počne vse kar je možno, na veliko zapravlja denar, kupuje vse mogoče, hodi okrog,…….
Spi v povprečju (ponoči) 2 uri.
Ampak sedaj se je pričelo dogajati, da zaspi za mizo, v banji, stoje, sede,….. nikoli ne vemo kje ga bomo našli, da spi.
Ima svojega osebnega zdravnika – psihiatra. Ožji sorodniki, ki želijo psihiatru sporočiti njegovo stanje, situacijo doma, se s sorodniki sicer nezainteresirano pogovarja, vendar jim da očitno vedeti, da jim ne verjame, da vse verjame bolnemu človeku.
PROSIM povejte mi, če se psihiater zares lahko tako obnaša! Meni se zdi, da bi se moral ob človeku s tako boleznijo pogovoriti tudi z ljudmi, ki z njim živijo, kakšen je doma. Verjamem, da je v tistem trenutku v ordinaciji čisto OK, ker se zbere in je prijazen,…..
Opozorili smo zdravnika, da naj uredi, da človeku vzamejo vozniško dovoljenje, pa NOČE tega storiti. Kdo bo kriv, kdo bo odgovarjal, če se zgodi kaka tragedija?????
Kako je s hospitalizacijo takega človeka???

Hvala vam za vse odgovore in morebitne izkušnje!

s.s.s.

Pozdravljeni,

Iz tega, kako ste opisali stanje svojega sorodnika, je moč razbrati, da ima bipolarno motnjo. Ko je človek v manični fazi, pri tem mnogokrat ogroža sebe, svoje zdravje in ugled, sklepa nerealne posle, si izposoja velike količine denarja, v takih primerih zdravniki velikokrat svetujejo hospitalizacijo ali celo hospitalizacijo proti bolnikovi volji, če je to potrebno. Spet drugi bolniki lahko ostanejo doma in pri zdravljenju lepo sodelujejo. V akutnih fazah ne hodijo na delo, drugače pa. To je motnja, ki se uspešno zdravi z zdravili in pa z dodatnimi aktivnostmi. Pomembno se mi zdi, da se vaš sorodnik vključi v skupino za samopomoč. V Ljubljani deluje skupina prav za ljudi, ki imajo bipolarno motnjo. Prav tako, pa je pomembno, da ste svojci vključeni v zdravljenje, kot tudi v suportno skupino svojcev. Skupina svojcev se en krat mesečno srečuje na Poljanski c.22c, za več informacij pokličite na 01/43 82 760, oz. če ste iz drugega kraja vam lahko sporočimo, kje je najbližja skupina za svojce.
In naj odgovorim na vprašanje, kako s svojci in njihovo vključitev v zdravljenje. Po navadi so na začetku prav svojci tisti, ki prvi opazijo, da se z njihovim bližnjim nekaj dogaja, da je njegovo vedenje spremenjeno. Praviloma so tudi svojci tisti, ki ga spodbudijo k temu, da poišče pomoč. Sama diagnoza pa marsikdaj temelji tudi na tem, kar o bolniku in o njegovem vedenju povedo svojci. Sploh so pri tej motnji pomembni podatki iz preteklosti, saj se velikokrat zdravi človeka samo za depresijo, ker pač takrat pride v bolnišnico, zdraviti pa je potrebno oboje. Tako, da vsekakor menim, da je pomembna vaša vključitev in vsak dober psihiater se tega zaveda in to upošteva.

Pozdravljeni in lepe praznike vam želim,

Tanja Ozara

🙂
tule jaz nisem tega mnenja. Kot sem opazila iz posta od “s.s.s.” zelijo spravit pacienta v bolnico, zelijo, da se mu vzame vozniska… vse se vrti samo okrog pacienta. Psihiater zdravi pacienta. In ce se sorodnik v tej vlogi ne vidi kot pacient, kaj naj potem dela psihiater z njim?
Psihiater mora sam spoznati, ce obstoja nevarnost za pacienta, ce je potrebno, da gre v bolnico.
Pravzaprav je za terapijo pri depresiji tu (BRD) kompetenten psiholog; psihiatri zdravijo zgolj z zdravili, psihologi s psihoterapijo. Ce imajo druzinski clani tezave z bolnikom, njegovim nacinom zivljenja ali cemerkoli, strahom toleriranjem, … naj bi se sami podali v terapijo k psihologu.
Dostikrat vidijo svojci samo bolano osebo; sebe pa ne. Ker vedo, da je partner ali oce bolan, zato sami sebe ne vidijo in niso pripravljeni, da bi tudi sami iskali pomoc za sebe. Brez pripravljenosti seveda ni terapije. Zato jaz tule popolnoma razumem psihiatra.

Tule berem le, da se depresija zdravi samo z zdravili in aktivnostjo. Nihce pa ne omenja psihoanalize. Vendar, ko se predelujejo situacije iz preteklosti, tu pravtako nima smisla, da se vkljucujejo svojci v terapijo. to je vedno stvar posameznika.
Sory, da sem se vmesala. Verjetno komu tale odgovor ni bil vsec, ampak tako je, da svojci ne morejo spreminjati drugih, lahko le sami sebe in svoje gledanje na okolico:)
LP