Demenca in možnost domske oskrbe
Domovi za starejše so polni ne glede na to, da mnogi kritizirajo njihovo delo in pljuvajo po zaposlenih in ne glede na dokaj visoke cene oskrbnine.
Sprejet je bil zakon o trajnostni oskrbi starejših – vendar samo sprejetje zakona še ne pomeni izboljšanje razmer za vse, ki bi domsko oskrbo nujno potrebovali, pa je ne dobijo ker so čakalne vrste zelo dolge.
Zadnja dva meseca se intenzivno ukvarjamo z iskanjem postelje na varovanem oddelku za dementne. Smo na točki iskanja, ko več ne sprašujem za ceno oskrbnine samo za prosto posteljo. A vedno naletimo na protivprašanje, “zakaj ste z vlogo čakali tako dolgo. Veste vlogo morate predložiti takoj ko ugotovite da boste potrebovali dom. Na posteljo se čaka par let.”
V naši situaciji je tako, da se je potreba pokazala čez noč. Oče pri 90 letih je še 5 mesecev nazaj skrbel zase in mamo. Tedaj so se pokazali prvi znaki demence. Pred dvema mesecema je doživel možgansko kap in demenca je napredovala tako da nas vedno niti ne prepozna več. Kljub zdravilom je v nočnih urah nemiren in se loti vsemogočih stvari, ki jih je počel v mladosti (od popravljanja električne napeljave, do popravljanja TV..) Skratka s tem ogroža sebe in mamo. Obenem je postal zelo trmast in nevodljiv. Možganska kap mu je pustila tudi posledice nestabilnosti pri gibanju, in ker mu strdka niso mogli razstopiti v celoti je nevarnost da se mu pri padcu kap ponovi. Zaradi slednjih je bil že dvakrat hospitaliziran v roku 1 meseca. Ob očetu skrbimo še za mamo, ki je v paliativni oskrbi – zaenkrat še zgodnji a vemo kaj nas čaka v naslednjih mesecih.
Njuni otroci imamo vsak svojo družino in smo na delovnih mestih, kjer naš delovnik ni samo 8 ur ampak večinoma mnogo več. V teh corona časih smo si pomagali z delom od doma, ampak to se zdaj zaključuje. Vemo da pripada pomoč na domu za ostarele. Vendar te pomoči ne moreš dobiti ker so prezasedeni. Še patronažna služba naj bi prihajala 1x tedensko za vsakega, pa je ni že lep čas. Razlog bolezen v družini.
Predlog CSD je naj osebni zdravnik napiše svoje mnenje in predlog da je oče nevaren sebi in okolici.. s tem pridobiš nekaj mest na čakalni listi. IN osebni zdravnik pravi da to on ne more, ampak bi morali narediti še prej nekaj specialističnih preiskav. Nam pa se po malem že meša.
Moj dan je približno takšen: Ob 6 uri vstanem … grem do staršev čez dvorišče, jima zakurim, poskrbim za zdravila za oba… Potem nazaj v svojo hišo, priklopim računalnik saj me čaka sestanek s tujim poslovnim partnerjem. Med tem časom soproga pripravi zajtrk za vse spravi otroke v šolo, nato greva oba uredit starša (jutranja higiena in zajtrk) kar traja več kot uro. Vmes po telefonu nekaj poslovnih klicev … po dobrih dveh urah se usedem za računalnik k delu… in sredi sestanka s tujino zazvoni hišni alarm. Tečem z leptopom in slušalkami na ušesih sredi pogovora do staršev kjer ugotovim da se je oče odločil it po stanovanju brez hojce in je padel.. Medtem ko ga pobiram, se dogovarjam naprej službeno… z drugega telefona kličem rešilca, … sestanka čeprav virtualnega ne morem zapustit, saj od tega nisem odvisne samo jaz ampak še ostalih 1000 pa še mal sodelavcev v firmi… Vmes priskočita na pomoč še sestri, kolikor je mogoče.
Prišli smo do zaključka da je najbolje podati vlogo za dom že taok ko greš v penzijo da ne bo problemov ko ga boš rabil
Pozdravljeni,
slabo leto dni po vaši objavi vam in ostalim uporabnikom portala med.over.net sporočam, da smo imeli zelo slabo izkušnjo z domom starostnikov in oddelkom za demenco in bi, če bi imeli dovolj poguma in moči za boj z institucionalnim kolesjem, prijavili uboj starostnika iz malomarnosti. Vsekakor so na dementnih oddelkih domov potrebne kamere, ker gre po našem mnenju za psihično in fizično nasilje nad starostniki z demenco, ki se ne morejo braniti in njihove izjave in občutenje, ki ga izrazijo sorodnikom, veljajo za neprištevne. Do konca življenja si bomo domači očitali, da smo dali očeta v dom.