Nedavno sem spoznal dekle in komunikacija je takoj stekla. Že je kazalo več kot obetavno, nakar je po desetih dneh dopisovanja sledilo neprijetno presenečenje, takorekoč šok zame: izkazalo se je, da ona prihaja z drugega konca države. Ko sva oba v krajih izobraževanja, sva eden od drugega oddaljena 75 km, ko sva oba doma pa kar 268 km. Poti se nama nikjer ne križajo, nikjer ne staknejo. Razdalja me je tako zelo zmotila, da ne vem, kaj naj naredim. V kratkem se bova prvič srečala, pa se srečanja niti malo ne veselim. Ne morem opisati, kako mi je. Ne vem, kako se bova videvala. Torej, kaj bi storili vi?

Spoštovani,

hvala za vašo iskrenost in zdi se res krivično, da je razdalja tako močen dejavnik, da odvzame celo veselje do srečanja v živo. Jaz vašo dilemo povsem razumem, saj tudi meni veliko pomeni bližina, ampak v fazi spoznavanja, je razdalja lahko velik plus. V začetni fazi je spoznavanje druge osebe zelo pomembno, torej ne samo druženje in medsebojno občudovanje, ampak dejansko spoznavanje. Več kot je te začetne privlačnosti in več kot je možnosti za srečanje, hitreje izgubimo občutek zase in za začetno spoznavanje in nas hitro prevzame in preplavi ideja zaljubljenosti. Avtonomijo ali zdravo distanco, ki naj bi jo ohranili tudi po tem, ko se začne odnos, bomo lažje ohranili, če imamo na začetku tudi fizično razdaljo. Skupaj s spoznavanjem in ugotavljanjem ali je ta oseba res prava za vas, pa se začne manjšati tudi razdalja med vama. Ne zares fizično, ampak tisti čas, ki ga imata na voljo, bosta znala vedno bolj kvalitetno izkoristiti. In seveda še naslednji korak, v kolikor si bosta ustrezala, bosta začela razmišljati o skupnem bivanju in takrat zavestno sprejela skupno željo oz. dogovor, kje si bosta ustvarila dom. Do faze, ko začnemo razmišljati o skupnem domu, je še kar nekaj drugih predhodnih korakov in zato se do takrat ni smiselno toliko ukvarjati s samo razdaljo. Bolj pomembno je ugotavljati, če si vidva kot osebe zares ustrezata.

In še en poseben čar je v tem začetnem pogrešanju, ko ni vse na voljo takoj 😉

Srečno,
Eva