1100 ni nobena plača za suženjsko delo. Vse tri vas izkoriščajo. Ne vidiš izhoda in ne prihodnosti. Počutiš se ujeta in še ko imaš čas razmišljaš le o svoji brezizhodni situaciji. Zapostavljas kar je najpomembnejše, svoje zdravje in družino. Tako ne gre. Ali zaposlijo še koga, da se delo razporedi ali pojdi na daljšo bolniško. Oz. greste vse tri. Mogoče bo komu kaj kapnilo. V boj!

Ful fajn, da je tale oseba res dobila prave vzorce in ne jamra… Seveda, trpet je treba, če ne to ni življenJe… groza

Kaj je s tabo narobe? Zakonsko imamo v Sloveniji predpisanih 8 ur, kaj ti bluziš o dvanastih? Tvoja starša sta živrla v socializmu, kjer so bile službe od 6-14h. Če sta poleg službe še zidala hišo, je to nekaj drugega, v njunem prostem času.
Tu pa podpiraš suženjsko izkoriščanje za par evrov!

Lahko vam povem iz lastnih izkušenj, da marsikdo doživlja podobno situacijo. Stara sem 30 let, pri podjetju delam dobre 3 leta. Gre za manjše podjetje (cca 15 zaposlenih), v zadnjem letu in pol smo imeli 10 odpovedi, doživljam konstantno fluktuacijo – na par mesecev. Kar seveda pomeni, da je potrebno vsakokratno uvajanje novega. Pa gre za izobraževalno ustanovo, kjer bi si človek mislil, da so zadeve poštimane. Pa žal niso. 3 leta sem preživela v pisarni brez okna, brez dnevne svetlobe, brez zraka. Šla sem čez izgorelost, ob vrnitvi nazaj doživljam travme, da se mi bo zadeva še kdaj ponovila. Uničeni živci, izgubljena samozavest … Zadnje leto in pol pa povsem brez volje do življenja. Razmišljam o ponovnem študiju in preusmeritvi v drug poklic. Ne dam se!
Javite se, če je še kdo med vami tak.