Dejte mi povedat, a samo jaz “crkujem” od dela v službi?
takole bom rekla… ne vem kaj delaš in kakšen je tvoj način dela, ampak meni se zdi, da marsikdo jamra neupravičeno. Pa ne mislim, da si ti vmes, kot sem rekla, ne poznam tvojega dela. Poznam pa drug primer. Dve prijateljici, prva je zaposlena v firmi kot vodja nekega oddelka in dejansko veliko dela, druga dela v družinskem podjetju. Potem je prišlo do tega, da sta prva in druga nekako sodelovali pri nekem projektu. Nikoli ne bom pozabila, ko mi je prva rekla: če bi jaz toliko delala kot dela ona, bi umrla. Ne vem kako zmore. Cel dan dela, potem pa še tri ure vsako noč! Brez heca, ženska gre v delavnico in naredi izdelke “z njenim podpisom”, se pravi tiste, unikatne, posebne. Toliko o jamranju…
Tudi pri nas je nori tempo. V oddelku nas je bilo leta 2009 18. Danes nas je ostalo 8, količina dela se je povečala za 30%. Vsak dan ostajam dlje oz. sedaj kombiniram z tem da tudi prej pridem. Tako večino časa delam od 7.00 do 17.00 ali celo 18.00 ure. S to razliko da mi še vožnja v službo vzame eno uro v vsako smer. Tako zjutraj vstajam ob 4.30, domov se vračam med 18.00-19.00 ure. Otrok star 7let me praktično ne vidi. Mesečno imam 40-50 plus ur, ki pa niso plačane niti jih ni možno koristiti. Plača? 640 eur (+ 80 eur malica, + 38 eur prevoz (plačajo mi kao javni prevoz, ki mi pokriva vožnjo samo če bi hodila točno od 8-16, kasneje ne prej nimam avtobusa tako da koristim svoj avto in posledično poleg bencina plačujem še parkirnino, ker nimamo službenih parkirišč).
In priznam, da si že več kot 2 leti nisem kupila niti nogavic, kaj šele kaj drugega, ker enostavno zmanjka. Tudi zadnji teden, dva pred plačo si ne privoščim v službi niti malice pa tudi če sem tam 12 ur. Ker enostavno zmanjka.
Imam sicer veliko dela, predvsem kaj čisto na novo, da mi vzame čas, da sploh ugotovim kako in kaj… nič tipiziranega. Delovni čas pa imam večkrat tudi popoldan, zvečer, vikendi.
In toliko se že poznam, da ko delam preveč potem naslednji dan ne morem narediti nič netipskega. Enostavno ne morem niti razmišljati, pozabljam,.. ko sem začela še zbolevati sem šla do šefa in povedala da tako pač ne gre več. Poleg tega da imam dva majhna otroka (oba še predšolska) še zbolevam in zdravnik mi jasno trobi da je vzrok stres.
In tako si raje vzamem bolj na izi, delo si kombiniram tako da gre skoz, torej ne samo tisto ko skoraj skurim glavo ampak precej tipskih zadev (pogodbe, dopisi, naročila…) in če ne gre še kako soboto ali nedeljo pridem za kako uro. Raje vidim, da me ima otrok vsak dan malo kot pa da čez teden nič, čez vikend pa potem k sebi hodim je pa potem tudi nič z mano.
Je pa zelo pomagalo, ko so zaposlili nekoga, ki mu je bilo delo zadnja briga. Se mi zdi da so šele takrat začeli ceniti moje delo.
Če je tebi to normalno, še ne pomeni, da mora biti tudi drugim. Hvališ se z dragimi materialnimi stvarmi, staršev pa v vseh teh letih nisi videla niti par ur na mesec, ker so se non stop gnali za denarjem. Jebemti tako življenje.
Se vidi, da ste vsi v familiji pohlepni do daske.[/quote]
jah, če avtorica ni pohlepna,k pa naj se ne pritožuje, da dela za “pičlih” 1100e. vsega pač ne moreš imeti. če želiš nadpovprečni zasčlužek, za to nadpovprečno delaj. življenje je pač tako, da morš nekje nekaj odvzeti, zato da imaš na drugem področju več. vsak lahko oddela svojih 8 ur in potem odpiše službo do naslednjega dne ter se popoldne ukvarja z zakoncem in otroki. samo ne pritožujte se potem zaradi nizke plače. po drugi strani se ne pritožujte tisti, ki ste zavestno dali družino na drugo mesto – mogoče niste toliko z njimi, jim pa mogoče potem lahko več nudite. kaj komu več pomeni, pa je stvar vsakega posameznika in vsak ima možnost izbire. kolikor daš, toliko imaš – pa naj bodo to medosebni odnosi ali karierni vzpon. vsega žal (ali na srečo) ne moremo imeti.
nočem biti malenkostna, ampak kaj imaš od življenja? kaj ima tvoj otrok od mame? kaj si sploh lahko privoščiš s svojo plačo? koliko zdravja si že zapravila za to službo? in to vse zaradi 700 eur? A se to res splača? Če si pametna, si preračunaj, koliko bi dobila, če bi bila doma (OD, plačana malica+kosilo za otroka, soc.podpora) in razmisli o tem, da ostaneš, dokler ne najdeš nekaj bolj normalnega. Ker to ni normalno.
Jaz sem imela različne situacije. Včasih sem delala v kakšni firmi kot nora, v drugi sem gledala v luft.Oboje je hudo. Če nimaš dela, te izžame,. ker moraš blefirati, da nekaj delaš, čeprav dela nimaš. Če je dela preveč, si ves sfuzlan. Jaz sem nekoč delala v eni multinacionalki, emailov na dan sem dobila vedno koli 50 – 60 , domov sem nosila delo, tempo pa tak, da nisi vedel, kaj je bilo zjutraj, toliko se je stvari zgodilo v enem dnevu.
Moj predlog: delaj step by step, končaj eno stvar, nato pojdi drugo. Meni je šefinja samo metala delo, potem sem ji rekla, da naj mi pove prioritete. Kaj naj najprej naredim. Je pobulila, potem se je malo unesla. Najslabše je, da delaš več stvari hkrati. Drugače pa občudujem ljudi ki ostanejo mrtvo hladni v veliki gužvi,. Jaz ne morem.
Pozdravljeni!
V podjetju sem začel delati kot študent in nazorno povedal da ne mislim študirat in če so kakšne možnosti za siht. No začetni dve leti prek statusa je bila mesečna plača 750 € potem pa 1X letno 100€ (kao regres + božicnica) brez malce in prevoza
No sem delal povprečno 10 ur na dan plus sobote. Sem stisnil zobe (navihan študent, to je dobro dokler ti ne povedo kako je drugje…) no ko je pa prišla pogodba za ndč pa še vseeno delam po 10-12 ur, plača nesorazmerno visja. Ne gre se za denar, če ga nimam kje in s kom zapravit. V življenju se odločaš kaj je boljše. Pač šef ni zadovoljen s študenti pa so dobro plačani, da bi kdaj pa kdaj podaljšali delovnik da se projekt zaključi. Pa nočejo in zato s sodelavcem vedno podaljsujeva da koncava še njihovo delo. So sam strošek in živce ti poberejo k jih učiš, pol pa sam na uro gledajo kdaj gredo.
No povprečna plača je 1600€ z naduri +malca+prevoz. Ni veliko vem, ker je fizično delo in si tut zmatran. Delo mi ni problem, ker z veseljem delam in sem z dušo za firmo. S šefom se dobro razumemo in se da vse dogovoriti glede dopusta nadur in takih stvari. Po drugi strani pa pojdi stran če ti ne paše, ne silim te da si še tukaj.
Roko na srce kam lahko greš drugam? Pač stisneš pesti in zobe in čakaš 😉
Oj!
Jaz delam v gospodarstvu..isto sranje..delamo nadure nič plačane ..tudi plača ni ravno velika..daleč stran od 1000 eur…izobrazba VI/I..tudi jaz se sprašujem kako naprej..pridem domov čisto ubita..pa še to nikoli ne veš kdaj boš šel domov…besedna vojna in nagajanje na dnevnem redu…ja valda, da je folk rajš na zavodu pa še mal pofuša pa ma isto kot jaz…žalostno kam to pelje..dokler bomo tiho bomo trpeli..uni pa polnili svoje žepe..sam enkrat bo tud to počilo..bolj ljudem jemlješ manj zapravijo..sam tega naši vrli izobraženci še niso potuhtal..novodobno suženjstvo
Živjo, avtorica! Vsekakor sočustvujem s tabo, težko je, ko se sekiraš in za službo in za čas, ki ga ne prebiješ z otroki. Saj, če ne bi bilo otrok, to ne bi bilo tako problematično.
In ta presneti čas, ko v bistvu nimamo nobene izbire, kot ostati kjer smo- morda pa se ti le nasmehne sreča in boš nekega dne lahko zamenjala službo.
Sicer pa jaz opažam pri nas- kdor da jasno vedeti, da ne more potegovati delovnega časa, to sčasoma sprejmejo- če rabijo njegovo znanje. V nasprotnem primeru pa se prav tako navadijo in vzamejo za samoumevno, da si vedno na razpolago.
Probaj se pogovoriti s šefom.
tudi jaz delam v JS, samo pod tehnično osebje za 800 z vsemi dodatki. In ja, avtorica, imaš vse prav. Delam že 30 leto in nikoli ni bilo tako zelo slabo. Plače že leta enake, mobing je zaželjen, beri pritiski, pritiski, pritiski. Nikoli ni dosti, vsak dan se izmišljujejo nove in nove zadolžitve, pa še to, pa še to…
20 let je bilo lepo delat, odnosi normalni, plače ok, pritiski v mejah človeških zmožnosti. To zdaj je NOVODOBNO SUŽENJSTVO, samo ker smo tiho ne bo boljše, še slabše bo. In delaj do smrti, penzije za 40 let dela bodo drobiž. Če bo šlo tako naprej bodo spet šle graščakom glave, sužnji imamo dosti vsega!
poz
Evo moj primer, poleti sem se zaposlil v eni tovarni u Kranju- iskra plast…prevaranti zivi.
Ko sem sel na razgovor mi je zenska iz kadrovske in en sef je bil zraven obljubilim 600 eurov place, plus dodatki in delo je troizmensko, vikende si frej.
Ko sem zacel mi je sef prines pogodbo 416 neto, da dobro ste slisali 416 neto.
Delo ni bilo troizmensko ker se je vsak vikend delalo, ampak na nacin da sef samo napise na liste kdaj kdo dela, brez vprasanja…niti te ne vprasa, ali imas druzino, otroke, obveznosti.
Cela 3 izmene so tiho in hodijo na delo, jaz sem mu takoj rekel da pac nebom prisel ker tak ni bil
dogovor.
Kaj je bilo po 2 mesecih mi niso podaljsali pogodbo, nima veze a sem jaz dobro delal, izpolnjeval normo…..
To je moderno suzenjstvo, lastniki firm so tujci, ce jih prijavis na inspektorat nimajo nobenih sankcij i to je to.
In sedaj kdo je kriv: jaz ki sem se uprl sefu ali ostali delavci ki so tiho in sklanjajo glave, otroci so jim sami doma, ne vidijo moza, ….
Jaz mislim da smo mi sami krivi za tako stanje u firmah in v drzavi ker nimamo niti malo jajc da se upremo tajkunam iz tujine ki nam vodijo firme.
No, no – ne kar pavšalno primerjat. Ko poslušam, da nek podjetnik kao dela 15 ur na dan, mi obrne želodec, sploh kadar to vrže naprej tistim, ki niso sami svoj šef.
Prvič zato, ker dam roko v ogenj, da ta podjetnik ne opravi dejansko 15 ur, ampak gre za precej manj efektivnih ur, ki so mogoče razporejene čez ves dan, ali pa celo dan, ki ga je začel ob 9h zjutraj, pa potem bluzi, kako on dela do večera in kao cel dan … Ali pa si vzame odmor za “poslovno kosilo”, “poslovni sestanek” ali pa za preprosti -nič in se vsake toliko malo zažene.
In drugič zato, ker sem sama delala cel dan pol leta, ampak dejansko delala – konstatna borba s časom(roki) in pravimi idejami, informacijami – to je bil 8 -10 urni šprint v pisarni, potem pa doma skuhala kosilo in se učila (spet pod časovnim in masovnim pritiskom) skoraj tričetrt leta, brez prostega dne – tega ne bi nikoli zdržalo telo in um, če ne bi vedela, da je začasno.
In tretjič, kdor trdi, da je po 10h urah konstantne zbranosti še zmeraj zmožen biti produktiven, debelo LAŽE (sebi in drugim). Mogoče zato, da jih zavaja in priganja. Niso nekoč zastonj združeni v sindikatih priborili 8-urnega delovnika, to je bil standard, dosežen z razlogom, da lahko ostanemo LJUDJE in ne sužnji delovnega dne.
In četrtič, ne delat primerjav med nekom, ki ustvarja svoje podjetje, zaslužek, sledi svoji strasti, ker je takemu mnogo lažje več časa posvečat svojemu delu, kot nekomu, ki to pač ni njegov “biznis” ali “strast” in ima od tega potencialne ali dejanske koristi – dober avto, hišo, počitnice … Čeprav se v vsakem primeru na tej točki ponovno sklicujem na zapisano v točki “prvič” (ne mi prodajat bučk o neskončnih delovnikih in ne pričakovat, da se bo človek razdajal tujemu biznisu za več, kot je prodal svojega časa – da prodajamo del svojega časa, ne svoje življenje v suženjstvo, za povrh pa še brez dejanskih ali potencialnih koristi).
Ne se pustit zavajat takim, ki bi si vas radi do kraja podredili in iz vas spili življenjsko energijo. Še posebej, če jim tega niste prodali – ampak jaz niti prodala ne bi. Če bom garala preko meja, bo to začasno, tako da se bom regenerirala in ohranila svoje zdravje in osebno življenje. Če ne imam rajši manj. Ko bom garala, bom pa za zelo dobro plačilo, za svoj biznis ali strast. Glavo gor in spoštovanje do sebe, svojega zdravja in predvsem – ČASA! ČAS JE ZLATO!
Odlično napisano. Velja večkrat prebrati in se zamisliti. To, kar se danes dela z ljudmi, postaja navadno suženjstvo. Ljudje v najlepših letih zaradi stresa in izgorelosti postajajo vse bolj bolni. Krivulja življenjske dobe se počasi že obrača navzdol. Ljudje, ki so šli še relativno mladi in neiztrošeni v penzijo, lažje vitalni dočakajo 80+ let. Veliko tistih, ki gre v penzijo zdaj in so stari okoli 65 let in manj, pa je že močno zdravstveno načetih in bodo z diagnozami, ki jih imajo, težko dočakali neko solidno starost.