dejstvo
Že nekaj časa prebiram ta Forum in sem se odločila, da še jaz povem svojo zgodb, čeprav ne vem, kje začet.
Najbolje, da pri dejstvu, da sem bila v otroštvu spolno zrorabljena in to od btratov. Res je in preteklosti se ne da spremeniti, lahko samo z njo zaživimo, pa naj bo še bolj kruta. Je pa zato treba kar malo več volje, da vse skupaj zmoreš. Meni je po nekaj letih končno uspelo se malo pri tem ustaliti, da se zamotim z športom in z dobro družbo. Še dobro, da imam prijatelja, ki jasno vidi, kdaj me kaj teži in toliko časa drza vame, da mu vse povem. Res, da mu vseh podrobnosti nisem povedala, ampak je že to veliko, da sem vsaj malo začela govoriti o tem. zaupam mu in vem, da mi bo pomagal po svojih močeh. velikokrat gremo z njegovo ženo v hribe in se imamo prav lepo. Stara sem 21 let in vem, da je še vse življenje pred mano in vem, da se ni vredno sekirati in si uničiti življenje zarad dveh bratov, ki si sploh ne zaslužita te besede od mene. Da bi jima rekla brata.
Poleg tega pa sem pred kratkim sem končala 6 letno zvezo z fantom, ki sem ga imela rada ampak nisem nikoli čutila tiste prave upore, ki bi mi jo lahko nudil, glede na preteklost. Sploh se ni mogel sprijazniti s tem, kar pa je mene še bolj utrujal in zato sem šla raje stran. Čeprav vem, da sedaj trpi ampak tako je bolje za oba. Zdaj sem se preselila nazaj domov. ( Prej sem živela pri fantu od svojega 16 leta.) Res, da je tuki polno spominov, ampak sem psihično bolje spočita zdaj, kot pa prej, ko sem bila stran od njih.
No da povem malo več o spolni zrorabi. Vse skupaj se je dogajalo, ko sem imela 6 do 13 let. Izkoristila sta vsak trenutek ko smo bili sami, ko staršev ni bilo doma. Kaj dejansko sta delala z mano se ne spolnim, vem samo to da ta mlaj od bratov vpletel še svoje prijatelje v to, ko sem kaj želela dobiti, pa čeprav samo malo češenj. In to me tud najbolj boli, da za boge češnje imam zdaj, seveda če bi pustila, uničeno življenje. Ne vem kaj bo čez čas, ko mi bo mogoče zmanjkalo volje do Športa, do vsega kar me sedaj veseli.
Vsem pa želim veliko volje pri premagovanju svoje krute preteklosti in naj se veselijo vsakega dneva posebej. Bodite močni.
Pozdravljena,usesman!
Veseli me,da si se odločila in napisala delček svoje zgodbe.
Vse to kar doživljaš,je odraz zlorabe.Domnevam,da imaš tudi menjavanje razpoloženja(nenadni jok,lahko bi rekla da navidezno brez veze,čeprav ni!in seveda tudi obdobja radosti,sreče,pa vendar”ne tiste prave sreče-prisiljene sreče”).Občasno se tudi zapiraš v svoj svet in premišljuješ zakaj je tako in zakaj ni drugače?kot si že sama ugotovila,preteklosti se ne da spremeniti.Spremeniš pa lahko sedanjost,ta trenutek – sedaj.Ta je pomemben v tvojem življenju.
Mlada si še in vem,da zmoreš!si močna oseba,ker si preživela zlorabo,si danes tukaj,kjer si – z nami!Deliš svojo zgodbo!!
Praviš sicer,da se “zamotiš s športom” in da imaš prijatelje.Ta sreča je le trenutna, na dolgi rok te pa ne bo osrečila. Morda te vse to niti ne osrečuje!?!
Resnično SREČNA boš takrat,ko boš “osvobodila svojo ranjeno dušo”.Rešila pa jo boš na ta način,da boš delala na njeni ozdravitvi. To pomeni,da se boš morala spopasti z preteklostjo(predelati)in iti naprej v življenju.
Pomagaš si lahko s knjigo POGUM ZA OKREVANJE,je sicer težka,vendar učinkovita!
Sama sem jo sedaj prebrala že trikrat in lahko povem,da vsakič jo prebiram z drugačnimi očmi.
vsakič odkrijem kaj novega o sebi in drugih.Meni je pomagala in verjamem da bo tudi tebi!
Lahko si poiščeš tudi kako terapijo v društvu ali pa se oglasiš tukaj na forumu in stvari predebatirave.Kakor želiš!
MOžnosti so,samo sprejeti jih je potrebno.
Lahko pa me poiščeš tudi na http://www.slisimte.com!tam osebno z mano takoj klepetaš …
Aja pa še kar se tiče bratov in doma … sama menim,da ni pametno,da si se preselila nazaj domov.Prej ko slej boš spet “padla v kolesje”,to pomeni v začaran krog.
Sooči družino s svojim problemom ali pa brata!na glas povej,to mora it iz tebe ven … boš vidla kako polno boš potem zadihala ….
Odločitev je pa na tebi – želiš prekiniti svoje mučenje in trpljenje duše ali ne? je bilo dovolj tega ali ne?
znaš reči STOP!!! če boš želela ti lahko pomagam,samo želeti si je treba!
Upanje za boljši,lepši jutri je v srcu – poišči ga!
Srečno pri načrtovanju želja in oglasi se še kaj!
SE nikoli nisem nic napisala o tem in nic govorila. Dejansko nisem vedela, vendar je pred parimi leti trescilo v mojo glavo, ko sem gledala en film na to temo en se videla in prislo je ven vse potlaceno. Zgodilo se je tudi meni, nikoli nisem rekla ne, bila sem otrok, sem kriva ali ne…jezna tudi ne. Vedno sem si rekla da to nima veze z mojim zivljenjem. Ampak kar sem prebrala in nekateri simptomi drugih zensk…ne vem mogoce pa je nekaj na tem ali si samo domisljam. Sem odrasla zenska, samostojna, vendar sem imela samo enega fanta zelo kratek cas in ze dolgo nazaj, od takrat nic.V casu studentskih let sem imela nekaj avanturic, vendar v tem nisem uzivala.Imam ogromno znancev, nekaj prijateljev, zabavno socialno zivljenje, ze nekaj let zivim v tujini, veliko potujem, z mojo druzino imam res lep odnos, ampak za fante mi ni mar. ce mi je ze kaksen vsec je ponavadi porocen, ce ni in se mi pribliza zelo na hitro pobegnem. Imam zelo dobre prijatelje in vecina so moski in vecina so geji.Ni mi do spolnih odnosov, niti si jih ne zelim, ko vidim par ne sanjarim da bi jaz imela partnerja in ga spolno zadovoljevala, za mene bi bila dovolj platonska ljubezen brez spolnih odnosov, le dobro prijateljstvo. Ni mi vsec ce se me kdo dotika (s tem ne mislim objemov, plesa,..),niti slucajno ne bi sla na kaksno masazo telesa..Zaljubljena nisem bila ze 8 let in sploh ne vem vec kako to je. Vcasih si zelim da bi nekomu povedala kar se mi je zgodilo v otrostvu ampak takrat se samo zjokam nekje na samem in mine.
Problem je kar zadnje case veliko razmisljam o tem..in ne vem ce samo ne dramatiziram in problem z moskimi sploh ni problem, in pac nikoli ne bom imela partnerja?
kaksno mnenje bi bilo dovolj
hvala
POzdravljena,kokoloko!
Veseli me,da si se odločila in pisala. Sama menim,da si tudi ti,kot otrok doživela oz.preživela spolno zlorabo. Samo zlorabo si potlačila daleč v svojo podzavest in pri tem je tudi ostalo. Vsi simptomi,ki so te opozarjali,da nekaj ni v redu – jih tudi nisi “slišala”. Kako neki bi jih,če se zelo malo govori o spolni zlorabi? Šele v zadnjem času je več govora o tem.
Lahko povem,da je veliko knjig na to”temo” v knjižnici. Morda nebi bilo odveč, da se prebere knjiga POGUM ZA OKREVANJE(so v detajle napisani primeri in se “najdeš v tem”). Sama knjiga je sicer težka za branje,ker odpira mnoge “stare rane”in poleg tega se tudi spominjaš vedno znova”nove in nove slike iz ranega otroštva oz.iz tistega obdobja,ko se je to dogajalo”.
Seveda psiha je tista,ki skozi vsa naša leta trpi in molči,če ne drezamo vanjo.SImptomi ostanejo,pa če si priznamo to ali ne!
NOBENA ŽENSKA,KI JE BILA ZLORABLJENA SE TEH DOGODKOV – SPOMINOV,NE BI DOMIŠLJALA.ČESA TAKEGA SE NIHČE NE MORE ZMISLITI!
v teh dnevih mi je na uho prišla tudi knjiga od dr.Tanje Repič- NEMI KRIKI SPOLNE ZLORABE IN NOVO UPANJE.
Zase vem,da jo bom prebrala,ker želim še določenim stvarem priti do dna.
Priporočam ti,da o vsem kar te”teži” govoriš,govoriš,govoriš. Ne zadržuj to v sebi,ker je to najslabše. Lahko se zjočeš,kar je priporočljivo. Vendar je tudi priporočljivo,da se o tem govori z najboljšo(im) prijateljico(em),da daš to”Ven” iz sebe. Morda pa med prijatelji ni nikogar,ki bi mu lahko vse to zaupala? zato smo mi tukaj,da odgovorimo na posebna ali določena vprašanja,ki se ti bodo še porajala.Ali pa tudi na http://www.slisimte.com,tam sem vsakodnevno prisotna in je kontakt možen takoj.
Srečno in vse dobro želim!