Na nek način potem ne zapravi “vse”.
Zapraviti vse, si jaz razlagam, da ti ves denar samo odteka in se ti nikamor hkrati ne steka.. 🙂
[/quote]
“Vse” lahko zapraviš zgoj v maksimalno neo-liberalnih dražvah.. kot sta ZDA, delnoi Anglija, kjer te država ne “sili”, da vlagaš v penzijski sklad, zdravstveno zavarovanje itd.
V Evropi so ti varnostni mehanizmi, obvezno zavarovanje, državne penzije.. že vgrajene varovalke.
Že v bankaj je tako. Skočijo, ko gre uporabnik že za 1000 EUR v minus (odvisno od OD).. v ZDA mirno pustijo, da na kreditni kartici uporabnik zapravi po 100 000 U$, nato ga zagrabijo za vrat in desetleje cuzajo praktično krvo-sesne obrestne mere.
Tudi jaz sem za srednjo pot in fleksibilnost. V določenem obdobju daš več na stran, če varčuješ za kakšno pomembno stvar, v drugih več zapraviš. Po moje je dobro vedno nekaj na stran že zaradi samodiscipline. Včasih tudi malenkost prišparanega pride prav. Na primer: si na minimalcu, vse ti sproti gre. Če daš na mesec v štumf 10 eur, je to 120 na leto. Po svoje to ni nič, a po drugi strani … greš k zdravniku, dobiš napotnico za specialista, preiskavo. Če ni zelo nujno, so povsod čakalne vrste. Če pa imaš nekaj prišparanega, magari le 80 eur, si samoplačniško na vrsti v parih dneh ali pa že naslednji dan.
Tudi približno ni “ranljiv”. Poleg visoke osnovne plače in dodatnega zasluža “hobi programerja”, se mu ves čas steka denar tako v državne penzijske sklade, kot različne “stebre” (cca 4 000 Chf mesečno zgolj za slednjega).
V 20 letih dela v Švici se mu je v tretjem stebru nabralo malce več kot milijon Chf, pri čemer pri črpanju tega ni omejen, kot so zaposleni v Sloveniji.
Lahko bi ga že prej delno uporabil za nakup nepremičnine (ni!), lahko vsega vzdigne in ga zagoni ter živi le od državne penzije.. lahko vsega uporabi kot neke vrte trust fond – doda k vsakomesečni državni penziji.. ali pa si poljubno vsoto porazdeli kakor hoče.
Lansko leto bi že lahko šel v penzijo..
[/quote]zivi po nauku Jezusa in zato tudi ima in si lahko privosci(,čeprav je zate zo po”ovčje”).
Ja, ampak ta oseba ima (če je začel dajat na stran pri 20 letih), ko gre v penzion pri 60 letih (po 40 letih) skoraj 10.000 € (9.600). To pa je že lep kupček
[/quote]
Kaj pa inflacija v 40ih letih? Z upoštevanjem inflacije je ta znesek precej patetičen.
Če hočeš veliko našparat, odvajaj velike zneske. Pa naj bo to štunf ali delnice. Vse ostalo je zavajanje ljudstva.
Svojega denarja ne dam nikomur več v varstvo in “plemenitenje” sem se skoraj nasral pri privatizaciji, mi norci smo kupovali delnice podjetja kjer smo delai, poslovodstvo pa nas je prvo nategnilo in nam delnice zamenjalo za delnice družbe pooblaščenke katera pa je bila holding brez prihodkov , torej brez vrednosti na trgu, iz tega žaklja pa so potem počasi direktorčki malo po malo pokupili vse delnice, drugam jih nisi mogel prodati,, torej skoraj nerešljiva situacija. ker pa ni bilo še zakonodaje se je dalo marsikaj, če me ne bi izplačali , sem bil pripravljen z gotovino katero bi dobil od konkurenčnega podjetja sam pokupiti zanje pol pooblaščenke v zameno pa bi prevzemnik mene takrat bogato nagradil ker bi rabil kupiti samo 1/4 podjetja in podjetje bi kontroliral 100%
Kdor želi imeti kaj od svojega denarja na stara leta ga mora varovati in plemenititi sam, drugi gledajo le na svoje koristi.
Poleg ostalih varčevanj, ki jih imava, (šparava dodatek k penziji, za počitnice posebej, za nepredvidene stroške posebej), nenamensko varčujem še 50 eur vsak mesec s trajnikom. V 10-tih letih se je nabralo 6000 eurov. Morda se komu zdi malo, meni pa se ne zdi tako. To je pač 6 jurčkov, ki so našparani spotoma, poleg vsega ostalega.
Otroke sem naučila, da varčujejo 50 eur od vsake plače, v 40 letih službe je to 12 000. Slišati res ni veliko, ampak kot dodatek pri penziji ti pa lahko omogoči kake tople škornje ali pa kak sočen zrezek.
No, teh je na srečo zelo malo, morda pol procenta. Slovenci imamo ogromno privarčevanega denarja in smo na 2.em mestu takoj za Nemci. To, da na MON-u vlečete ven neke izjeme so res samo – izjeme.
Jaz med 50 kolegi ne poznam nikogar, ki bi živel iz rok v usta. Okej, lažem – enega. Oba z ženo ista, glavno da so čiki, razne neumnosti, čim več morja (Hrvaška)…pa služi mož v fabriki kot fizikalec 1.500 eur, žena pa potegne s fušom tudi jurčka. Ampak vedno zmanjka – pa imata svoje stanovanje.
Poanta vsega je, da kolikor imaš, toliko zagoniš. Če gledam pri sebi – so bili meseci, ko sem mesečno služil čez 5k eur in meseci, ko sem dobil ubogih 800 eur s katerimi nisem pokrič niti življenjskih stroškov. Ampak tudi 5.000 eur sem hitro porabil. Z lahkoto:)