dedka ni več
Pozdravljeni!
Tudi našo družino je po dolgotrajni hudi bolezni zapustil naš dedek. Kot da je počakal na konec praznikov, odšel je namreč 3.1.07. Zdi se mi, da še vedno ne dojamem, pa čeprav je bil izid njegove bolezni znan in pričakovan.
Bil je moj sosed, zato so naši stiki bili kar pogosti in sem se nekako navezala nanj. V božični noči, ko sem pred njegovo in babičino hišo zagledala rešilni avto, sem slutila, da za vedno zapušča svoj dom. Tako se je pred dobrimi 17imi leti, ko sem imela komaj 5 let, poslovil tudi moj drugi dedek. Sedaj nimam več nobenega.
Dedek, ki me je nedavno zapustil, je bil bolnik z ALS – amiotrofično lateralno sklerozo. Počasi so mu odmirale mišice, začelo se je na desni roki. Neobičajno se je bolezen z roke nadaljevala na jezik, požiralnik … Svoj konec je dočakal kot bistroumen človek, ki pa ni mogel ne govoriti, ne jesti in piti (vse preko sonde), z mrtvo desnico in odmirajočimi ostalimi udi. Da ne omenjam groznih bolečin …
Najbolj boli pa me to, kako so v bolnišnici ravnali z njim. Ker je imel mrtvo žrelo, je po grlu čutil le izsušenje. In ko smo sestre poprosili, da zaradi obupno suhega zraka v sobi kdaj pa kdaj odprejo okno, so rekle, da je problem v tem, da premalo pije. Halooo, če pa že pol leta ni ničesar užil preko ust (takoj bi se zadušil, ker refleksa za požiranje ni več imel), na sondo so kar pozabile. Potemtakem sem se vprašala, če ga sploh nahranijo, kadar slučajno ni koga od družine pri njem.
Prav tako si nobena sestra ni vzela časa, da bi mu omogočila iti dostojno na stranišče. Namesto tega je včasih dobil plenico (kljub temu, da je še lahko hodil), če se niso spomnile, se je pač moral polulat. Na koncu vsega pa sta ga mrtvega našla moja babica in oče, ko sta prišla na obisk. Sestre sploh opazile niso, pa je bil že nekaj časa mrtev.
Boli še bolj, ker se je vsega dogajanja še predobro zavedal, možgani so namreč do konca delovali brezhibno in nasploh je bil zelo pameten in razgledan človek. Se je pa zelo bal smrti. Sprva je skoraj privolil v poseg, ki bi mu nehumano podaljšal življenje, ki je že tako bilo zgolj trpljenje. Na koncu pa se je odločil, da se mora trpljenje končati.
Malo na dolgo sem se razpisala, ampak to zgodbo se morala z nekom deliti.
Iskreno sožalje vsem ostalim žalujočim! Držite se, tudi jaz se poskušam!
LP, J.
Dragi Jenny in Teichi
Iskreno sožalje.Poznam bolečino in poznam odnos bolnišničnega osebja do ostarelih.Tudi moja stara mama je umrla pred pol leta in še vedno imam prepričanje da zaradi nestrokovnega odnosa.5 let je bila nepokretna.Pri 90 je bolehala za demenco in zaradi starostne sladkorne je bila sprejeta v bolnišnico za slabih 10 dni. Domov so jo pripeljali z ranami po telesu, ki so bile posledica nepremičnega ležanja.Tja je odšla brez pikice in so jo pri sprejemu celo pregledali, domov pa so jo vrnili z preležaninami in niso omenili niti besedice.Potem pa je razpadala 4 mesece pri živem telesu.Vsa nega in trud ni pomagalo.Ja so rekli da se to rado zgodi, halooo. Doma se ni.
Zelo jo pogrešam in malo pomaga da lahko krivdo valim tudi na druge.Ter da vem da obstaja ta forum, kjer se lahko razjočemo vsi žalostni in žalujoči.Prepričana sem da vsi naši, ki so daleč daleč stran nas varujejo.
Mirne dneve.
MOJE SOŽALJE.
Sama nimam več ne mami, ne očeta, kaj šele koga od starih staršev. In vem kako boli, kako jezi ta odnos zdravstvenih delavcev do bolnika. K sreči so na onkološkem pretežno dobre, prijazne sestre, se pa najde vmes tudi kakšna, ki si ne zasluži te službe. Vpričo mene je mamici vrgla na obraz brisačo, ki je bila namenjena za slinček, ko so jo hranile. Pa se tudi opravičila ni. Sicer pa smo jo v glavnem domači hranili, domači masirali, tudi preoblačili, če je bilo treba. Tistih žalostnih 11 dni kolikor je preležala na OI smo se maximalno angažirali, da ne bi bila odvisna od mislosti in nemilosti pomoči s strani zdr. osebja. Enkrat sem mi je celo ena sestra zahvalila, ker sem ravno priletela na kosilo in rekla, da jo bom jaz hranila. Videla sem, da je vesela da skrbimo za mami, celo rekla mi je da jo lahko tudi ona nahrani, pa sem rekla, da jo bom sama. Tudi tega sem bila vesela, ko je zdravnica odločila, da morajo mamici prinesti masažno blazino, na kateri je ležala nekaj zadnjih dni. Verjetno zato, ker je bila tako shujšana (malo čez 40 kg) in ji je bilo ležanje še v hujšo muko, kosti pa so peklensko bolele. Vsaj glede tega sem pomirjena, da je ležala v novem OI, kjer je klima in zelo dobre postelje, vsi nimajo te “sreče”.
Prav je da si se zaupala tu gor, potem malo odleže. Tudi meni.
Lp, Luba
Hvala vsem za lepe besede in deljenje misli!
Tudi pri nas je bilo podobno kot pri vas, Luba. Babica se je redno trudila biti ob dedku, vsaj v času kosila. Drugače pa ga je hranil kdo drugi od sorodnikov. Če kdaj kdo ni mogel, se pa resnično sprašujem, če so sestre dedku dale jesti. Če pa so nekatere celo mislile, da lahko hrano uživa skozi usta …
Tudi njega je bolezen obrala do pod 50 kg, prej pa jih je imel okoli 90 ali več.
Včeraj smo se še zadnjič poslovili od njega. V spomin poskušam priklicati slike iz časa, ko je bil še zdrav. Zaenkrat pa žal prevladujejo spomini zadnjih dni trpljenja. Naj počiva v miru!