Ne vem, če se bo komu dalo brat, ampak nekam moram izlit bolečino 🙁

V ponedeljek se je za vedno poslovil moj dedi. Bil je še mlad, oktobra si je zlomil kolk, od takrat pa vse navzdol.. do ponedeljka.. V ponedeljek ob deveti uri zjutraj je moj dedi za vedno zaspal :'(. Mislili smo, da se bo pozdravil, da bo vse dobro. Pa ni bilo.. Kalcinirane žile, začela se je razvijati gangrena.. prejšnjo sredo so ga operirali, mu amputirali nogo – danes ga več ni. Ničesar se več ni zavedal, bil je 20 let v preteklosti. Ni se zavedal samega sebe. Ni me več spoznal. K sebi je prišel le za nekaj trenutkov, me pogledal, ljubkovalno rekel “moja čupika” in spet, nič..

Prekleto hudo mi je, vedno je govoril, da sem njegova najljubša vnukinja, ker sem “prva”. Njegova “lubica”. Lep čas smo živeli skupaj, torej sem bila posledično dosti bolj navezana nanj..

Spomnim se vsega.. Spomnim se, ko me je vozil še kot čisto majhno s seboj na sok s smetano, vsak dan.. Baje sem bila njegov ponos. Imel me je neizmerno rad – in jaz njega. Pravijo, da sva se čisto “zaljubljeno” gledala, da nikogar nisem imela tak rada, že kot majhen otrok ne. Vsak dan me je zjutraj peljal, popoldne pa prišel po mene v šolo. Pa v glasbeno šolo. Igrala sem harmoniko – pa me je presenetil, in mi jo kupil za rojstni dan. In to s kakšnim veseljem… Vsak dan, ko je šel v trgovino, me je kasneje čakala doma čokolada. Ali pa zimski sladoled.

Potem pa se je to nehalo, imel je težave z alkoholom, posledično … Odšli smo na svoje, dedi pa me ni prav “šmirglal” pribl. 2 leti. In ja, sem zamerila. Ostal je sam, pa tako lepo, kot bi nam šlo. Meni osebno ni nikoli naredil čisto nič, vedno je bil dober do mene, ampak otrok ne pozabi.

Smo se pobotali, smo spet hodili k njemu. Ampak ne toliko. Več sem dala pozornosti službi, šoli, kot pa dediju. In zdaj obžalujem.
V službi sem začela komaj oktobra, ravno takrat, ko si je zlomil kolk. Nisem si mogla privoščiti toliko časa, da bi bila z njim. Boli.

Harmoniko sem 2 leti nazaj prodala. Nisem je igrala in si nisem želela, da propada. Harmoniko, ki mi jo je kupil s takšnim veseljem, s takšnim ponosom, da jaz pa sem “harmonikašica”. Duši me od bolečine, ko se spomnim njegovega izraza, kako je bil srečen. K nam domov nam je pripeljal rože.. ni zvonil, nismo vedeli, nas “ni želel motiti”. Nikoli nismo rekli, da nas moti. Samo dal jih je iz avta in odpeljal.

Sedaj me boli vsak trenutek, ko ga več nisem spustila tako blizu, ko je bil on žalosten, prizadet. Rada bi vse popravila, pa ne gre. Ker ga ni več. Če bi naši zdravniki upoštevali, da ga boli, bi še morda bil med nami. Ambulanto so nam zaprli pred nosom, “doktor več ne dela danes”. Neverjetno se sliši, ampak… Boli me, da je želel iti na dopust, pa so mu vsi kolegi rekli, da ne. Bil je žalosten. Mene sicer ni povabil, kot me ni s seboj na morje vozil že zadnjih 8 let. Rekel je, da gre avgusta. Pa gre septembra. In oktobra. In ni šel. In nikoli več ne bo…

Odpustila sem mu za vse slabo, kaj je naredil. Upam, da bo on oprostil meni… Upam, da mi bo oprostil, da nisem več imela toliko časa. Da sem prodala harmoniko. Da sem mu zamerila. Da sem bila jezna…

Sanjala sem ga ponoči. Videla sem ga, bil je kot duhec – obljubil je, da bo tukaj vedno, ko ga bom potrebovala, samo ga naj pokličem.. Je poskusil stopiti z mano v stik? Sem enostavno že tako obupana in nora?

Dedi, oprosti mi za vse hudo, kaj sem mogoče kdaj naredila.. Odpusti mi, prosim…

To se je dogajalo pred enim letom. Moje sočustvovanje…
Nič si ne očitaj. Očitno je tako moralo biti. Pusti tvojega dedka, naj počiva v miru, naj mu sveti večna luč. Vsi delamo napake. Samo ljudje smo. Ko je prepozno, ne moremo nič več spremeniti. Toda ljubezen ne mine. Ostane preko groba.
Za tvojega dedka kaj zmoli. Povej mu, da ga imaš rada, kjerkoli že je. Predvsem pa si nič ne očitaj. Ne trpinči se. Vse dobro. Pozdrav.

Tvoj dedi te ima vedno rad, ljubezen ne umre in to čutiš.
Bodi poniosna na dedija in pokaži mu da si za vedno njegova mala ljubica, kateri je kupil harmoniko in sladoled. Ko boš šla na sladoled on bo s teboj.
Pred dvemi dnevi sem izgubila očeta. Zelo ga pogrešam, kdo mi odfprl vrata s nasmeškom da se počutiš pomembna in varna z njim. Vse razumem, držimo se naj bodo ponosni na nas in mi na njih.
Želim ti da si srečna in ponosna kot sem jaz na mojega dragega očeta ki je moj angel.
Delaj dobra dela zaradi tvojih ljubljenih.

Pozdravljeni!
Potrebujete kredit?
Na voljo smo vam, da vam ponudimo katerokoli posojilo po ugodni obrestni meri. Ponudba velja od 3000 € do 2.000.000 €. Za več podrobnosti o naših pogojih nas kontaktirajte.
Tukaj je naš e-poštni naslov za stik: [email protected]