Star sem 18 let. Pred desetimi leti mi je umrl dedi. Moj dedi. Bil sem njegov prvi vnuk in imel me je zelo rad.
Potem pa je zbolel. Odšel je v bolnišnico in pogosto smo ga obiskovali, še posebej mami. Jaz v bolnišnico nisem nič kaj rad hodil. Potem, ko se mu je pa stanje že zelo izboljšalo in je kazalo, da bo kmalu prišel domov, se mi pa tudi ni več dalo vsak dan hoditi k njemu. Nisem vedel, kako zelo je pričakoval moj obisk, nisem vedel, kako je bil mojega obiska vesel.
Prišla je nedelja in starši so se odpravili k dediju na obisk. Jaz kljub prepričavanju nisem hotel iti z njimi. Ko sta se mami in ati vrnila, sta rekla, da je dedi spraševal po meni in je naročil, da pa ga moram med tednom zagotovo obiskati. Rekel je, da mi mora nekaj povedati pomembnega.
Bil je ponedeljek in dedija je mami obiskala dopoldne, ko sem bil v šoli. Vsi bi šli k njemu v torek. Ko pa sem v torek prišel iz šole, je mami sedela v moji sobi na postelji in jokala. Vprašal sem jo, zakaj, ona mi je pa povedala, da je dedi umrl. Tega trenutka nikoli ne bom pozabil in še danes me oblijejo solze.
Dedi je umrl, ne da bi se poslovil od njega. Še več. On me je imel tako zelo rad, da mi je na zadnjem obisku, mami naročil, naj me pozdravi. Vedno je mislil name, jaz pa si nisem vzel toliko časa, da bi ga šel obiskat. Raje sem sedel doma in se igral. Vsakič, ko pomislim na to, začnem jokati. Bil sem tako len, da si nisem vzel časa za človeka, ki sem ga imel tako rad.
Vsakič, ko pomislim na dedija, dobim občutek slabe vesti, občutek, da sem ga pustil na cedilu, ga zapustil v trenutku, ko me je potreboval, ko bi me rad videl.
Vem, da časa ne morem zavrteti nazaj, toda če bi ga lahko, dedija ne bi pustil samevati, saj sem ga imel neskončno rad in ga še vedno imam.
Ravno zato me občutek krivde tako razjeda. Kaj, če bi ga obiskal? Zagotovo bi imel mirnejšo vest, če bi vedel, da sem izkoristil zadnjo možnost, da bi bil z njim. Dedija sem imel rad in ne mine mesec, da ne bi večkrat pomislil nanj. Ravno zaradi občutka krivde. PUSTIL SEM GA NA CEDILU.
Dedi, rad te imam!
Tvoj Vnuk

Oprostite slogu pisanja, toda med pisanjem so mi tekle take solze, da nisem mogel popravljati napak.

Petnajst let je minilo, odkar mi je umrl oče. Tisti dan sem rekla, da pridem na obisk s hčerkico, pa sem bila utrujena in se mi ni dalo. Zvečer je umrl. Še vedno me stiska v grlu in še vedno imam občutke krivde, ker ga nisem takrat obiskala. Sem odrasla ženska in si z razumom skušam te občutke pregnat, vendar me vedno znova zanese.

Ti si bil takrat še otrok. Če bi ga tisti torek obiskal, bi pa verjetno kakšen drugi trenutek obžaloval. Problem je v žalovanju, ki ga ne znava zaključiti.

Verjetno ti je malo odleglo, ko si tole napisal. Dobro je o svojih čustvih čimvečkrat spregovoriti, če le imaš koga, ki ti je pripravljen prisluhniti.

Podobno se je zgodilo meni, ko sem imela 12 let in nas je zapustila babica.
Toda danes je preteklo že veliko let – veliko več kot pri tebi. Dolgo časa sem razmišljala tako kot ti, danes pa, ko imam že sama odrasle otroke, pa vem, da niti tebi dedek, niti meni babica tega takrat nista zamerila. Veš starejši so modrejši in zelo dobro razumejo otroke, čeprav se to zaradi generacijskih razlik nekako ne vidi, ampak bili so tudi sami otroci…
Kar pomiri se.
Vidim, da si pameten, karakteren človek in nimaš se česa obtoževat.
Včasih česa enostavno ne zmoremo zato, ker smo polni čustev in nam je preveč hudo.

Lepo prihodnost ti želim in lep pozdrav tin

to mora biti grozno ce se ne mores posloviti…meni se kaj takega ni se zgodilo zato ti ne morem reci da vem kako se pocutis, sem se pa mogoce podobno pocutila ze ko sem brala.
moje mnenje…tvoj dedi te je imel zgleda da zelo rad in gotovo je vedel da ga imas tudi ti zelo rad! ne glede na to ali si se poslovil ali ne, gotovo se te tvoj dedi sedaj v drugem svetu spominja kot ljubecega vnuka in ne gleda nate sovrazno samo zato ker ga nisi obiskal! vem da te znotraj zre kaj bi bilo ce bi se poslovil…tega ne mores vedeti, lahko pa ves da te je imel rad in ti njega!