pred 1 mesecem je umrl dedek. bil je star 82 let. 3 infarkt je bil za njega usoden. v bolnici je bil 2 tedna, nic ni kazalo na to, da bo umrl, zato je bilo to cisto nepricakovano. hudo mi je ker ga nisem videla, ker nisem smela k njemu, ker je bil na intenzivni. najbolj me zre, ker sem ga nazadnje videla pred enim letom. malokrat smo ga obiskali ker je zivel dalec od nas. hudo mi je za ocija, ker trpi,ampak ni tak tip, da bi se o tem s kom pogovoril. pred 7 leti je umrla babica. od takrat smo vedno redkej zahajali k njemu. sej je bil tecen in je tezil, ampak le zato, ker je bil star in mu je bilo dolgcas. njegove bolezni ni nihce jemal resno, oz. nihce ni vedel da je res tako hudo. se smejali smo se vcasih, kaksni diagnozo, si je pa sedaj postavil.
spet jokam, ampak le zato, ker sem sama. nocem se pogovarjat s starsi ali sestrami, ker bo potem se njim hudo in spet se bodo odprle komaj zaceljene rane…..
se zmeraj nimam obcutka, da je umrl. se mi zdi, kot, da nekje se je…

pocivaj v miru…………….zdaj si koncno spet z babi.

Kot bi brala svojo zgodbo…
Moj nono je umrl pred slabim mesecm. Bil je dve leti vdovec in odkar je umrla nona je bilo z njim prav tako kot s tvojim – tečen, brezvoljen in silno bolan. Tako smo se mi zabavali, v resnici pa je bil res bolan. In to zelo. Odmirala so mu pljuča. Ko je šel v bolnico nisem niti v najhujšem scenariju predvodela, da ga na bo več ven.

Zadnje kar imam od njega je suha vrtnica v vazi, ki mi jo je poslal tik preden je šel v bolnico s čestitko ob rojstvu moje hčerkice.

In ostala je praznina….