Pozdravljeni!

Bom skušala biti kratka.
Nikoli nisem bila zelo suha, nekako srednje okrogla. Pri 28-ih sem zaradi celulita prišla v nek salon in šele tam ugotovila, da je to ambulanta za hujšanje. Sledila sem navodilom zdravnice in shujšala 20 kg. Težo sem nekako vzdrževala vse do 2.poroda čez 10 let, takrat sem za izgubo kg spet poiskala pomoč iste zdravnice in spet shujšala 20 kg. Takrat sem bila stara 37 let.
Zdaj sem stara 56, pred 10-imi leti so se mi začele dogajati žalostne stvari (samomor dobrega prijatelja, zavrnitev s strani različnih moških, počasi sem drsela v meno). Vse skupaj sem začela kompenzirati s prenajedanjem. Predvsem slaščic. Danes imam 30 kg preveč. Opustila sem telovadbo, hodim na sprehode, to je največ, kar naredim zase. V resnici si sicer zelo želim shujšati, o tem sanjarim, počutim se precej slabo, a po drugi strani se sploh ne vidim in si ne predstavljam, da bi res začela hujšati. Izkoristim vsako možnost za sladkarije, tudi na sprehodu ali ko grem iz službe, na bencinsko črpalko itd.  Brala sem, da je debelost v bistvu žalost. Zaradi debelosti se sicer odpovedujem mnogim stvarem, ker me je sram, npr. skupnemu morju s prijatelji, srečanjem z ljudmi, ki jih že dolgo nisem videla in podobno.

Sem tudi anksiozna (hipohondrična), hodim k terapevtki.

Ne razumem tega, da ne poskusim shujšat. Kaj mi je zoprno? Ali se z debelostjo res branim pred svetom, da me ne bi mogel več prizadeti? Kaj vi menite o tem?

Pozdravljeni!

Je moje vprašanje nenavadno, ker niste še odgovorili? Upam, da ne preveč, čeprav najbrž malo je 🙂

Pozdravljeni!

Se opravičujem, res sem spregledal sporočilo. Sem imel tehnične težave in je prišlo do moje napake. Hvala za opozorilo!

Vaša zgodba je odsev globokih čustvenih in psiholoških procesov, ki se pogosto prepletajo z našimi odnosi do telesa, prehrane in samopodobe. V psihodinamski pogledu se prenajedanje pogosto razume kot način soočanja s čustveno bolečino, stresom ali notranjo praznino. Pogosto služi kot mehanizem za tolažbo, saj hrana lahko ponudi trenutno olajšanje ali pa vsaj začasno odvrne pozornost od bolečih občutij ali misli.

Vaša hipoteza, da bi se morda s prekomerno težo branili pred svetom, je zelo možna. V nekaterih primerih lahko debelost služi kot “oklep” ali “zaščitna plast”, ki posameznika ščiti pred zunanjimi pritiski, zavrnitvami ali bolečimi izkušnjami. V tem kontekstu bi lahko bilo prekomerno pridobivanje teže podzavestno sredstvo za ohranjanje varne razdalje od drugih ali za preprečevanje ponovnih bolečih izkušenj.

Vaša izkušnja z anksioznostjo in hipohondrijo lahko prav tako igra vlogo v vašem odnosu do hrane in telesa. Anksioznost pogosto išče “izhod” ali “ventil”, in za nekatere ljudi je prehranjevanje način za obvladovanje ali zmanjševanje teh občutkov.

Vendar je pomembno poudariti, da je vsaka oseba unikatna in razlogi za prekomerno težo ali prenajedanje so kompleksni in se lahko razlikujejo od posameznika do posameznika. Prav tako je ključnega pomena notranje raziskovanje s pomočjo psihoterapevta. Skozi terapevtski proces lahko bolje razumete svoje občutke, misli in vedenje ter odkrijete možne vzroke in dinamiko, ki stojijo za vašim odnosom do hrane in telesa ter jih tako tudi predelate. Tako se zmanjša tudi pretirana, kompenzacijska želja po hrani, saj so tako čustva bolj ozaveščena in predelana.

Vaša želja po razumevanju in pomoči je zelo pomembna. S pravilno podporo in razumevanjem se lahko lotite tega notranjega raziskovanja in najdete poti, ki vodijo k boljšemu počutju in zdravju.

Vse najboljše na vaši poti.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Pozdravljeni,

najlepša hvala!

Se vi ukvarjate s tem? Bi mi morda lahko koga priporočili? Terapevtka, h kateri hodim, je izključno za anksioznost, imam občutek, da mi je premalo. S hrano se ne ukvarja, kar pa je moj velik problem in kot pravite, je oboje povezano.

Hvala!

Pozdravljeni!

Kot psihoanalitični psihoterapevt se ne osredotočam neposredno na simptome, kot je na primer anksioznost ali motnje hranjenja. Namesto tega s pacientom skupaj raziskujem njegov notranji svet in nezavedne vzorce, ki so pogosto koren težav. Simptomi, kot so težave s hrano ali anksioznost, so pogosto le površinski znaki globljih notranjih konfliktov in nezavednih občutij. Seveda ima vsak simptom svojo logiko, ki več pove o vzrokih, ki ležijo v podzavesti.

Psihosomatski simptomi (telesni simptomi, ki izvirajo iz psiholoških vzrokov) in psihični simptomi so način, kako naše telo ali psiha kompenzirata ali izražata nekaj, kar se dogaja v našem notranjem svetu. Takšni simptomi so pravzaprav klici na pomoč, signal, da nekaj v našem notranjem življenju potrebuje našo pozornost. Ko pride do razrešitve in predelave, se tudi moteči simptomi ublažijo ali popolnoma umaknejo.

Kakšno vrsto psihoterapije obiskujete zdaj? Če menite, da bi vam psihoanalitični pristop lahko koristil, lahko poizkusite. V moji praksi trenutno nimam prostega termina in bi morali počakati, da se mi sprosti. Lahko tudi sami malo prebrskate in poizkusite najti koga, ki bi vam ustrezal. Pomembno je, da najdete terapevta, ki vam ustreza in s katerim se počutite varno ter razumljeno.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Trenutno obiskujem vedenjsko-kognitivno terapevtko, specializirano prav za anksioznost v povezavi z boleznimi. Mi je všeč in se dobro počutim pri njej, vendar pa se mi zdi, da potrebujem več, bolj v globino morda. Uči me predvsem tehnik, kako se opazovati, kako opazovati svoje misli. Vendar se mi zdi to izjemno težko. Ko se nečesa ustrašim, zelo težko izstopim iz tega vlaka. Mi je bolje, ne vem pa, če na ta način tudi predelujem svoje “življenje”.
Hvala za zdaj, bom pobrskala še malo.

Najprej bi želel poudariti, da je občutek, da se je težko odmakniti od trenutnega čustvenega stanja ali prepoznavati in nadzorovati lastne misli, popolnoma normalen.

Vedenjsko-kognitivna terapija je res osredotočena predvsem na delo s simptomi in na učenje strategij in tehnik za obvladovanje teh simptomov. Vendar pa je po mojem mnenju potrebno raziskati tudi globlje vzroke simptomov.

Psihoanalitična psihoterapija, kot sem že omenil, se osredotoča na raziskovanje notranjega sveta in nezavednih vzorcev. Če čutite potrebo po bolj poglobljenem razumevanju samega sebe in svojih čustev, bi vam lahko tak pristop koristil. Seveda pa je pomembno, da se odločite za terapevta, ki vam je najbližji in v katerem zaupate.

Priporočam, da se pogovorite s svojo trenutno terapevtko o svojih občutkih in dvomih. Morda vam lahko ponudi dodatno perspektivo ali vas morda usmeri k terapevtu, ki bi vam bolj ustrezal.

Vsekakor je pomembno, da se odločite za tisto pot, ki vam najbolj ustreza in ki vam nudi občutek varnosti, razumevanja in podpore.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj