Debel dojenček?
Porodna teža je bila 3380g, 49 cm, sedaj pri 3 mesecih pa ima 7200g, je polno dojen. Ali pretiravam z dojenjem? Dojim na željo, popoldne hoče veliko sesati, ponoči pa spi tudi 8 ur skupaj. Namreč, nekaj mi jih je že reklo:”Ja kolk ga pa ti futraš, da je tako debel?! Daj ga malo manj futri! Kolk je debel ….Podbradek ima…” Dude ne mara, Zaspi pa tako, da ga dam na prsa, malo povleče in se pocrkla in zaspi, če ga ne dam na prsa pa joka in joka. Ali je res “tako debel “glede na starost in težo? Zame je najlepše dete, pač ima bolj polna lička, ki jih bo zgubil, ko se bo začel plaziti. Očitno potrebujem samo malo tolažbe.
Draga Vesna,
res hecno, kako našim sorodnikom, sosedam ali prijateljicam nikoli ni prav, kako se godi našim dojenčkom. Karikiram, toda še kako je res: “Če so bolj okrogli – so predebeli. Če so bolj suhceni – mama zagotovo nima dovolj mleka. Če ponoči ne spijo – je nekaj narobe z našim starševstvom. Če pri 4. mesecih še ne jedo golaža in polente – otroka stradamo, itd… ” malce sme pretiravala, toda mame se kar naprej srečujemo s kritiko naše okolice. Verjamem, da so nasveti mišljeni dobronamerno, toda ljudje včasih niti ne pomislijo, ali si jih matere želimo sploh slišati, kar nam pripovedujejo in kdo jim daje pravico, da nam kar naprej trosijo nasvete, za katere jih ni noben povprašal…
Teža vašega dojenčka je v mejah normale. Naj povem, da sta bila dva od mojih treh otrok pri tej starosti še težja in večja, pa sta sedaj čisto normalna malčka. V prejšnjih generacijah je bilo celo dobro, da je bil dojenček velik in debel, to je bil ponos vsake matere in zdravnika, ker so prehranjenost dojenčka nekako enačili z dobrim zdravjem. Toda takrat so bili dojenčki največkrat hranjeni z umetno mlečno hrano in tudi z dodajanjem goste hrane se je pričelo dosti prej. Zato je bilo veliko bolezenske debelosti, ki se prenaša še sedaj, v našo generacijo…
Poudarjam, da dojeni otroci dobivajo v materinem mleku popolnoma drugačne vrste maščob in beljakovin, ki so otrokovemu telesu najbližje in najmanj škodljive. Zato ponavadi zelo okrogli, dojeni otročki svoje “mišelinke” zelo hitro izgubijo, ko se začnejo pospešeno gibati, plaziti ali hoditi…
Pravilno je, da ga dojite na njegovo željo. Zelo rdki so dojeni otroci, ki se hranijo samo po urniku in napredujejo točno po določenem povrečju v tabelah rasti in teže.
Saj veste, dojenje ni samo hranjenje, otrok se pri prsih tudi odžeja, pocarta, najde uteho in “si napolni baterije” in prav je tako.
Tudi jaz imam sina s podobnimi “merami” kot Vesna in sem se že zdavnaj nehala ozirati na okolico. Skrbi pa me (in to je zraslo na mojem zelniku), da sinka prevečkrat tolažim z dojenjem. Dostikrat ko joka, namesto da bi ga nosila (kot to stori ati), ga pristavim in se cartava, čeprav vem, da ni lačen.
Verjetno lahko pričakujem kdaj kasneje, da bo predebel, če se bo navajen tolažiti s hrano, a ne ?
Pravtako bo šel z enajstimi meseci v jasli – pričakujem ogromne težave.
Najbolje bo, da čimprej opustim to razvado, a ne ?
sama imam podobno “razvado”, z malčkom jeva (=se dojiva) tudi, če po vsej logiki ne bi smel biti lačen. tako mu očitno paše. razmišljam pa, ali imajo dojenčki prirojen občutek, kdaj je hrane dovolj, ali bi lahko kar jedli in jedli. naš namreč dostikrat bruha (ne ravno obilno, bolj tako, da izloči presežek hrane, se mi zdi). tako ima pri pravkar dopolnjenih dveh mesecih 6.2 kg in 63 cm. (ob porodu 3,7 kg in 55 cm). če primerjam z drugimi, bi prav lahko bil že vsaj štirimesečni dojenček …