daš@!
Daša, če si prebrala mojo zgodbo si ugotovila, da se je meni in mojemu Timu zgodilo isto kot tebi. Vozel dva dni pred rokom. vozel, ki ga sovražim iz dna srca, ker mi je vzel mojega Tima. zanima me kako sedaj preživljaš čase, ali razmišljaš o bratcu oz. sestrici za svojega angelčka? Ali ti je kdo pojasnil, ali je kakšna stvar, ki jo lahko narediš (ne smeš delati), da se vozel še enkrat ne ponovi?
Katka lep pozdrav.
Ja, točno vem kaj doživljaš. Tudi pri meni se je to zgodilo popolnoma nepričakovano, prej nobenih težav itd. Na UZ se ni videlo kaj je vzrok smrti in najbolj sem se bala, da bi to lahko bila kakšna okvara srca, ki bi se utegnila ponoviti pri naslednji nosečnosti. Babice v porodni sobi so mi rekle da se ne najde vedno vzroka smrti, lahko pa da je vozel in to se bo videlo takoj. In res, ko sem rodila sem videla tisti strašni vozel, ki mi je vzel deklico. Po eni strani je bilo to olajšanje, da je vzrok smrti znan in da bi sicer z deklico bilo vse v redu. To je tak nesrečen splet okoliščin, ki se po mojem ne more ponoviti dvakrat pri isti ženski. Vsaj verjetnost je strašno majhna. Tudi ginekologinja mi je rekla da ni ničesar s čimer bi to lahko preprečili.
Ko sem odhajala iz porodnišnice sem si želela, da bi se kar od nekod vzelo novo dete, da bi takoj imela drugega. Ampak saj veš porod sam pa če je vse v redu, ti pusti hormonsko zmedo zaradi katere si bolj občutljiva. Po tem ker ne dojiš se stvar še ponovi, ko se končno neha delat mleko. Pri prvem sinu, ki je zdaj star dve leti sem imela težave z nihanjem razpoloženja podobno kot v nosečnosti, tudi po porodu in ko sem nehala dojit.
Zdaj je od drugega poroda in izgube moje hčerkice minilo dobre tri mesece. Želim si še vsaj enega otroka. Komaj sem čakala da po porodu dobim menstruacijo, da bi lahko ponovno zanosila. Ginekologinja mi je svetovala naj pol leta počakam, tak nasvet sem dobila tudi od psihologinje v porodnišnici.
Zdaj pa vidim stvar drugače in si res še ne želim takoj zanositi. Počasi sem sprejela izgubo in šla skozi faze žalovanja. In zdaj ko se počutim vedno boljše, ko mi ne več tako strašno hudo, ko smrt moje hčerkice sprejemam in ko so se polegli po-porodni hormoni vidim, da kljub vsemu ni lahko. Ni lahko in še vedno sem bolj občutljiva kot prej, majhni nesporazume me spravijo ob živce, prej se mi v očeh pojavijo solze. Mislim da je res treba odžalovat in se s tem pomirit preden se odločiš za ponovno nosečnost. Če samo pomislim, da bi me zdaj, ko sem še občutljiva in včasih potrta prepravljali še nosečniški hormoni. Verjetno bi zelo težko funkcionirala. Saj na videz je vse v redu, normalno delam, večina ljudi okrog mene razen družine, se niti ne spomne več. Jaz pa kljub temu tu pa tam kar znorim, izbruhne iz mene jeza, če kdo reče besedo narobe je že konec z mojimi živci.
Kot razumem je to bil tvoj prvi otrok. Tako pravzaprev še ne veš točno kaj te čaka po rojstvu zdravega dojenčka. Vse neprespane noči, dojenje kar naprej, neutolažen jok ob krčih v prvih treh mesecih, … Saj vem, to vse spada zraven in je lepo. Nikakor ne bi hotela spustiti te faze v razvoju otroka. Z veseljem se bom vsega tega lotila še enkrat. Samo prej se moram spočit, tako fizično, kot psihično. Dojenček namreč zahteva veliko in prav je da ima ob sebi mamo, ki ne bo izgubljala živcev.
Spočij si, po tem pa se odloči za novo nosečnost. Želim ti zdravo dete in čim manj strahu v nosečnosti. Dbakrat se to ja ne more zgodit – tudi jaz si tako pravim.
Daša
Vozel se res verjetno naredi prej a dokler se ne zadrgne je vse v redu. Na UZ vozla ne vidijo, popkovnice je zelo veliko in je nemogoče videti ali je le zvita ali zavozljana. Moja hčerkica je bila prej obrnjena z glavo gor, in ko se je obrnila – tako kot skoraj vsi otroci pred porodom – z glavo navzdol se je nesrečni vozel zadrgnil.