Darovanje organov prijaviti ali ne?

Pozdravljeni!

Gre se namreč za to, da sem zainteresiran za darovanje organov in ko sem dopolnil 18 let sem povprašal kako je s tem. Odgovorili so mi pač da je treba to vpisat v zdravstveno kartoteko in to je to.

Do sedaj vse v redu in prav, vendar me je veliko ljudi opozorilo na to, da če tvoje življenje visi na nitki oz. si priključen na aparate, ki ohranjajo tvoje življenje, te bodo pustili umreti, da bodo nato lahko dali nekomu srce, drugemu ledvice, tretjemu ne vem kaj… Sprva sem bil malce skeptičen a na isto stvar me je opozorilo že veliko ljudi, s katerimi sem se pogovarjal o tem, podobne prizore pa se je dalo tudi že videti v kakšnem filmu (saj vem, da se resnično življenje ne da primerjati s filmom, a tam kjer je dim je tudi ogenj, kajne?).

Tako so mi nato svetovali, naj raje svojo željo, da po svoji smrti darujem organe, sporočim bljižnim sorodnikom, ki bi ob moji smrti to sporočili zdravnikom.

Kaj mi svetujete v zvezi s tem? Je v tem kaj resnice?

Dragi Jure!

Kar nekaj odgovorov na takšne dileme sem že napisala.

V našem sistemu ni nobenega strahu za zlorabo.

Od trenutka, ko se mi odločimo, da bi dovolili, da se po smrti odvzamejo organi ali tkiva za namen zdravljenja , pa do dejanske izvedbe je še toliko potrebnih dogodkov, ki se zelo redko tako razpletejo. Teh dogodkov v normalno delujočem sistemu ne moremo sprovocirati, tako ne vi, kot tudi ne mi. Naša opredelitev za časa življenja, ki jo dovolimo vpisati na kartico zdravstvenega zavarovanja, je le okvirni pristanek. Pripravljen je naš odgovor ,kaj bi lahko bilo, če bi se zgodila smrt. Ali drugače , ali smo pripravljeni drugi osebi pomagati, če bi se naše življenje zaključilo tako, da bi bi to možno. O teh pogojih sem že tudi velikokrat pisala.
Prav je , da razmišljate o teh stvareh trezno in z odgovornostjo do sebe. To je v današnjem času potrebno, vendar naj še enkrat zaključim, da je naš sistem zelo pregledno in varno urejen.

Lepo vas pozdravljam. Danica Avsec Letonja