Hojla, že pred časom sem se vpisala v register darovalcev kostnega mozga in sem že čisto nesrečna, ker me še niso poklicali 🙁

Na tem forumu sem izvedela, da obstaja možnost, da se darovalec in prejemnik tudi povežeta prek pisem. Tega nisem vedela. No, za vsak slučaj, če bom ostala samo številka na papirju, pa bi rada povedala, zakaj sem se jaz odločila za tak korak. Prav nič nisem razmišljala o postopkih, kaj me čaka itd… Zame je to, da lahko del mene reši človeško življenje verjetno enako pomembno kot za prejemnika. Veselje, ki bi ga občutila, se lahko po mojem primerja samo z rojstvom otroka. In koneckoncev, bi bil prejemnik tudi na nek način “moj otrok”, a ne?

Draga darovalka,
ko sem prebrala tvoje vrstice, sem se za hip tako počutila, kot da si mozeg darovala meni, ki sem ga v resnici potrebovala. Sedem mesecev je, odkar mi je neznani nemški darovalec podaril matične krvotvorne celice. Z veliko hvaležnostjo mislim nanj. Vsak dan, ko se prebudim, sem tako zelo vesela življenja ! Vstanem in se veselim domačih dopoldanskih opravkov (včeraj sem šla v bližnji gozd nabirat kostanj) in potem se veselim, ko pride hčerka iz šole in jo lahko pobožam po laseh in povprašam kako je bilo v šoli. Velikokrat pomislim, kako zelo lepo je, da ima mamo. Saj je stara šele devet let. To pomlad sva se družili le preko telefona, zdaj pa jo doma spremljam čez veselja in naloge tretjega razreda. Okrevanje po presaditvi je dolgotrajno, težave in težavice imam, ampak vse to ni nič v primerjavi s trdnim upanjem, da ozdravim.

Glede stikov z darovalcem mi je neka gospa, ki so ji pred leti presadili kostni mozeg, povedala, da ima irskega darovalca, da sta se že dvakrat srečala, in da je bilo srečanje res ganljivo in prisrčno. Tudi sama sem pisala svojemu darovalcu, in upam, da mi bo odgovoril. Do enega leta po presaditvi gredo vsa pisma anonimno, preko centrov za presaditve.

Draga darovalka, želim ti vse lepo, pa oglasi se nam še kaj.