danes pa sem zalostna
Spoštovana Lena, zopet se moram pridružiti takemu razmišljanju, ki je zelo
podobno mojem. Glede tašče, očitno sva rojeni pod podobno zvezdo. Zelo
podobne stvari se dogajajo tudi pri nas. Razen to, da tašča nima penzije (ni
bila nikoli v službi), ker si moževo enostavno prisvoji, potem pa ona tala njemu dnar. Vedno je pa “spoganjala” penzijo moji mami, ki jo je prislužila s 33 leti delovne dobe. Najbolj jo je grizlo, zakaj je ne bi dobila tudi ona, saj se je “glih
tako martrala” doma po hiši. To, da je pa morala moja mama, kot tudi vsaka zaposlena ženska, ista dela opraviti po službi, vstajati ob 6 h (ona spi dokler ji paše), se je pa ni tikalo. Enkrat samkrat sem ji rekla, da bi pol zaposlene
ženske potrebovale dvojni penzijon. Zaradi jeze, zaradi katere jo je skoraj
pobralo, rajši takih zadev nisem več komentirala z njo.
Meni, možu (svojemu sinu) in vnukom je naredila veliko krivic in žlehnobe.
Moja mami pa je bila prava dobričina in pridna ženska. Verjela ali ne, moj mož
jo je imel izredno rad in se je velikokrat postavil v bran taščam, ko so moški
tolkli po njih. Neštetokrat je rekel, da jo ima raje kot svojo. Žal je moja že več
let pokojna, tašča pa iz dneva v dan bolje zgleda. Privoščim ji vse dobro, kljub vsemu kar nam je storila in se trudim, da ji ne pokažem, ko me prizadene.
Mislim, da je za njo največja kazen, da je njena 8-letna vnukinja (najina hčerka)
ob smrti moje mame (klicala jo jo mama ne babica) rekla v joku: “Mami, zakaj
je pa morala moja mama umreti, ko je pa tako dobra?”.
No, že otroci mislijo, da umre samo slab človek. Žal smrt ne izbira samo med
slabimi ali pridaniči. Morda se nam res zdi, da “slabi” živijo dlje, ker se hranijo z žlehnobo, ki jo proizvajajo in je je iz dneva v dan več, kamorkoli se obrnemo.
Pozdravljena Urša.
Ja res sva nekje skupaj in zgleda da nama je prasila namenila precej podobno usodo. Toda čimprej se z njo sprijazniš, lažje vse skupaj prenašaš. Jaz sem se prepričala, da bo moja tašča, ne glede na to, da sem vsaj do sedaj zanjo storila vse, kar je želela ostala enako hudobna in sebična, enako krivična, obremenjena s svojimi namišljenimi boleznimi in ljubeznijo do svojega mlajšega, ki tudi več ni mlad saj je bil že poročen, je ločen in že dve leti živi z žensko, ki je zelo podobna moji tašči. Zato se tudi dobro razumeta, ker obe radi izkoristita druge ljudi, ko pa jih več ne potrebujeta, jih odvržeta. Meni je bilo potrebno dolgo časa, da sem ugotovila, da se spremenim lahko le jaz, nikakor tašča. In sem se. Začela sem živeti svoje življenje, jasno in glasno sem ji povedala, da je ne mislim vprašati, ali lahko kam grem in kaj naj delam, da so to popolnoma moje stvari, in da je moja družina ne zadeva. Lahko samo nekaj prosi, in če bomo mogli, ji bomo pač ustregli. Drugače pa živimo vsak svoje življenje. In ko je najbolj “strupena” se ji prisrčno nasmeje in jo vprašam: “kako kaj danes”. In takrat postane njej nerodno in se raje umakne sama.
Za razliko od nje je tudi moja mama čudovita. Bil je tudi oče, in moj mož od vsega začetka trdi, da ju je imel vedno rajši, saj se je pri naši hiši videlo, kaj je prava in ljubeča družina. Žal pa ljudi ne moremo spreminjati in jih tudi nimamo pravice. Vsak je svoj primerek in čimprej jih začneš jemati takšne kot so, lažje ti je in prej začneš živeti bolj polno življenje. Enostavno postani tudi sama malce sebična in začni imeti v prvi vrsti rada sebe.
Pa lep pozdrav.
Od tega trenutka naprej sem pa jaz žalostna. Pravkar sem ugotovila, da so nam prepovedali dostop do strani Nenavadno.com in do Gepe-ovega foruma. In sedaj ne vem, če se bom lahko še pogovarjala z Rudijem, Urbanom, Gepeom, Herbyem in ostalimi. To so sami krasni ljudje in ne bi želela izgubiti stika z njimi.