danes pa sem zalostna
Umrl je Douglas Adams
London, 12. maja (STA/DPA) – V starosti 49 let je za posledicami srčnega infarkta sinoči umrl britanski pisatelj znanstvenofantastičnih romanov Douglas Adams, je danes sporočila njegova tiskovna predstavnica Sophie Astin. Pisatelj je umrl na svojem domu v Santa Barbari v ameriški zvezni državi Kalifornija.
Adams, ki se je rodil leta 1952 v Cambridgu v Veliki Britaniji, je leta 1979 zaslovel s kultnim romanom Štoparski vodnik po Galaksiji.
Uspešnici, ki so jo prodali v 14 milijonih izvodov, so sledili še trije romani o vesolju – trilogija v štirih knjigah, kot je to poimenoval pisatelj – Restavracija ob koncu vesolja, Zbogom in hvala za vse ribe ter O življenju, vesolju in sploh vsem.
Ne morem si kaj da ne bi zastavila eno drugo vprašanje, ki me “dreza” tudi že precej časa. Ko tako razmišljam o ljudeh, ki so umrli, me bode ena stvar, vsaj kar se tiče smrti mojih bližnjih in znancev. Vsaj v mojem primeru umirajo zmeraj tisti ljudje, ki so bili fantastični, dobri, ljubeči, topli, perspektivni, mladi … skratka ljudje, za katerimi žaluješ. Velike starosti pa dočakajo ljudje, ki drugim grenijo življenje, ki so hudobni, krivični, ljubosumni, zoprni in sebični. Tako kot moja tašča, ki je že v letih, ki je v invalidski penziji zaradi vez, ki ne mara svojega starejšega sina, ne mene in ne svojega lastnega vnuka , saj je na naju ljubosumna. Obožuje pa samo mlajšega sina in njegovo ljubico, ki pa jo izkoriščata na vse mogoče načine. Bog ne daj, ne želim ji smrti, naj kar mirno živi s svojo hudobijo, če jo to osrečuje. Ampak ko pogledam naokrog, pa je res čudno, da so iz moje sredine odšli res ljudje, za katere bi želela, da so ostali.
Saj je vedno tako da nas zapustijo ljudje za katere bi si želeli da bi ostala. Vsak človek ima veliko več prijateljev in ljudi s katerimi se razume kot pa takih ki mu grenijo življenje (izjeme izvzete) Ker nam je skoraj vsakega ki umre žal imamo tak občutek da prehitro umirajo samo dobri ljudje. Mogoče je pa hudobija recept za dolgo življenje…
No, smrt vsekakor ne izbira tako selektivno, po vzorcu hudobije, samo hudobnezi so bolj “izraziti”, zlasti, ce se jim zivljenje vlece in nasi trenutki z njimi… Saj ne, da bi jim zeleli ranejso smrt (pa cetudi?), toda ze samo njihovo zivljenje je popolnoma zapravljeno. Ker ga zapolnijo z negativnimi custvi, ker mislijo o drugih slabse, da bi v sebi zapolnili negotovost o sebi in strah, jim zivljenje ni srecno, ce pa pomislite na to, jim je v vsakem primeru potemtakem predolgo.
Kako in cemu se mlada dva smukata okoli tasce in se gresta igrice, pa najbrz ze veste, Lena. Ce ne, si preberite Balzacovo knjigo Stricek Pons. Mejdus.
Lahko pa se iz vzora teh hudobnezev nekaj naucimo. Bi si sami zeleli nenehno igrati zrtev razmer, opravljati druge, se pritozevati, si izmisljevati spletke in rovariti? Res, kar prevec casa bi to pozrlo, toliko, da ga ne bi imeli za lepse reci. Tudi, ko se nam zgodi kaj hudega, ko morda krivimo sami sebe, se moramo zavedati, da s tem zapravljamo cas. Pripetilo se je, morda nas je bolelo, toda nasa naloga je preboleti in v sebi najti vedrino, tako, ki bo bogatila nase zivljenje. Kajti morda bomo ziveli dolgo. Ce pa kratko – mar ga ne bi bilo nesmiselno zapravljati s cim slabim?
Vsekakor moramo v cast Adamsu za naslednjo knjigo bralnega koticka izbrati Stoparski vodnik po Galaksiji. Knjiga, ob kateri boste mestoma umirali od smeha. Knjiga, ki bo prebudila otroka v vas!
Ojoj Ponočnjak. Kakšna prava ideja, pripreljati taščo na ta formum. Verjetno bi mi to bilo težje, kot prvošolčka učiti branja. Pa tudi časa je škoda, saj bi tako ali tako vse obrnila narobe. Verjetno bi sebe in tebe laže navadila piti špricarje.
Res pa je tudi kar pravi Irena, da je za sekiranje okrog hudobnih ljudi in sebičnih ljudi res škoda časa. Čeprav opažam njeno negativnost me to nič kaj dosti ne prizadene, saj sem tovrstne primere dobro proučila. Najprej sem prebrala knjigo, Kako ravnati z ljudmi, ki jih ne preneste, potem Učbenik življenja in še druge in sedaj vsem naokrog pošiljam same nasmehe in misli ljubezni in tako “name več ne streljajo”. Meni pa je prav prijetno, saj moje misli na poti domov niso obremenjene z vprašanji, kako me bo kdo pogledal, bo kaj rekel, če sploh bo in kaj vse se mi še lahko danes hudega zgodi – poleg vsega sem namreč še snaha. Domov se vračam s prijetno mislijo, kaj vse imam za postoriti in koliko časa mi ostane za družino, zame, za moje prijatelje in nenazadnji za najboljše prijateljice knjige. In tako si lahko sam narediš življenje lepše – že nekaj dni mi to uspeva.
To, kar mlada dva hočeta pa prav dobro vem. Pa tudi to me prav nič ne prizadene.
Pozdrav.