danes bi bil njegov rojstni dan
Pozdravlene!
Danes se prvič oglašam na ta forum, čeprav ga prebiram že štiri mesece in pol. Takrat se je tudi meni podrl svet, ko mi je zdravnik na ultrazvoku povedal, da je moj fantek umrl. Prvi mesec po tem je bil grozen in le opora moža in petletne hčerke, ki sta mi stala ob strani, me je držala pokonci. Pa čeprav sta tudi onadva žalovala. Potem sem se postopoma pobrala, vendar v podzavesti vedno tli nekakšna praznina in žalost. Posebno težko mi je sedaj, ko naj bi se moj mali fantek rodil, ko bi se naj naša družina povečala in bi bilo pri hiši veselje. Pa ni veselja ampak samo jočem, ker mi je tako težko. Večina okoli mene misli, da bi morala že pozabiti in čakati na nov začetek. Ne razumejo me, da je bolečina sedaj spet sveža kot tiste prve dni, mogoče še močnejša.
Hvala vsem, ki sooblikujete ta forum, kajti vaši nasveti in vzpodbude so mi v veliko oporo.
mateja
Draga Mateja!
Mene še čaka ta preizkušnja,ker moj Vid bi se moral roditi decembra. Saj si govorim, da je pač tako moralo biti,ampak…še zmeraj podoživljam tiste trenutke, ko sem ga za kratek čas videla, ko sem ga nekaj časa čutila, v glavnem, zmeraj bo v meni, oz. v mojem srcu.
Kaj naj rečem, potolaži se, vem da je hudo, tega nikoli ne boš pozabila, tako kot jaz ne,ampak imam upanje, da bom le še uspela dati mojemu Vidku in moji hčeri, vsaj še enega bratca, ali sestrico.
Vedi, da smo vsi stabo in ti z nami.
lp D.
Draga Mateja, vem, kako takšne bolečine ne moreš kar pustiti za seboj in iti naprej, kot da ni bilo nič.
Verjemi, razumem te, čeprav bo zame takšen dan prišel šele novembra.
Tvoja petletnica je zagotovo čudovita deklica in tvoj velik sonček. Vem, kako mi moja sončica enake starosti lepša dneve in pomaga naprej. Tudi najina fantička sta vedno ob nama, veš. Samo zapri oči in odpri srce.
Nekateri te razumemo, tega NIKOLI ne pozabi.
Pošiljam ti najnežnejše misli in svoj objem.
Tudi jaz te še kako razumem in sem s teboj.
Pred časom sem v časopisu prebrala misel mamice, ki je prav tako izgubila otroka. Pravi, da življenje po izgubi ni nikoli več takšno kot je bilo prej. In da se po izgubi čas za nekaj časa ustavi.
Vem, da se lahko vse mame, ki smo izgubile otroka strinjamo.
Nikoli več ne bo tako kot prej. Bo pa lahko tudi lepo, morda še lepše, polnejše, predvsem pa drugače.
Želim ti vse dobro.
SPOŠTOVANA!
Ja, hudo je.Huje kot si sploh misliš, da je človek sposoben prenesti Pa se nekako izvlečemo, prvo obdobje bolj životarimo,vegetiramo,drugo obdobje so spomini toliko manj intenzivni, da nam ne prikličejo solza na lice, joče le srce, v tretjem obdobju pa nam družina in prijatelji že uspejo izvabiti na lice nekaj podobnega nasmešku, a ne? Moj Nace je umrl na včerajšnji dan pred 4 meseci, rodil bi se 31.8.Zlagala bi se, če bi rekla, da še vedno vsak dan jočem, ker ne. Morda podzavestno odklanjam misel nanj, je prehudo.Ne govorim veliko o tem, za prijateljice sem “prebolela”. Na Žalah sem bila le enkrat.Pač vsaka žaluje na svoj, edinstven način. Pa to ne pomeni bolj ali manj žalovati.Tvoj fantek,draga Mateja, bo vedno ostal del tebe in edino tebe.Moj Nace je za vedno vzel s seboj delček mojega srca in do moje smrti bo imel mojo ljubezen, ki mu je nikdar nisem imela priložnosti pokazati. A sta skupaj, najina dva srčka in verjetno tudi ona dva želita nama povedati, da jima ni hudega, naj nikar ne jočeva.Ja, obletnice tega in onega so najtežje, a draga Mateja takrat bolj kot kdajkoli naj te spremlja misel: kar nas ne ubije, nas okrepi. In za vse nas na tem forumu je to sveta resnica.Žal, tako je moglo biti. Vsaka stvar se zgodi z namenom, prav vsaka. Žal je to tudi smrt naših lupčkov majčkenih. Morda je namig:doma imaš zdrave otroke, ali se sploh zavedaš, morda misel, da življenja ne smemo jemati “for granted” , morda bi bil otroček prizadet, morda zelo hudo prizadet, pa nam je v bistvu življenje prizaneslo???Morda…..vsaka ima svoj morda, prepričana sem v to. POIŠČITE GA, LAŽJE JE, ČEPRAV JE NA MOMENTE PESEK V OČI, BOSTE NEKOČ VIDELE, DA LE NI TAKO.
EN VELIK OBJEM VSEM
Draga LOLA, tako zelo mi je žal.
Poišči na nebu najsvetlejšo zvezdico in vedi, da te ima tvoja deklica neizmerno rada. Za vedno bo ostala tvoj zlati angelček. Dala si ji vse, kar si ji le lahko in ljubezen te bo grela v najtežjih trenutkih, verjemi.
Najtopleje te objemam in ti pošiljam del svojega srca.
Živjo Mateja,
tudi meni se je pred petimi meseci podrl svet in se sedaj bliža dan, ko naj bi se naš Nejc rodil. Ni dneva, da ne bi s solzami v očeh pomislila nanj. Ko mi prijateljice druga za drugo govorijo, da so noseče zelo, zelo boli, pa vendar se poskušam veseliti z njimi, čeprav s solzami v očeh. Ko prijateljice rojevajo, jaz jočem. Ko vidim nosečnico, me zalijejo solze. Moj mož mi stoji ob strani in me tolaži, čeprav naju ostali ne razumejo. Za durge je smrt najinega otroka tabu tema. Tako nama ostaja ta forum – le tukaj vidiva, da nisva sma, da naju še kdo razume. Vsak pa pač žaluje na svoj način. Ker nisva iz Ljubljane, sva šla v Park zvončkov samo enkrat – zato pa prižgeva svečko v njegov spomin na grobu moje tašče. Ne vem kako bom prebrodila naslednji mesec, upam, da bo s pomočjo tega foruma in mojega moža nekoliko lažje. Zato hvala vsem mamicam, ki mi s svojimi posti blažite bolečino.
Mateja