Dan, ko sem izgubil nesmrtnost
Pozdravljeni,
Ko sem tistega jutra sel pod tus, sem se pocutil nesmrtno, enako, kot sem se vseh svojih 33 let. Bolezen, smrt, zalost so bili samo metafizicni pojmi, kateri se me niso nikoli dotaknili.
Med tusom sem zatipal cudno tvorbo. V tem trenutku se mi je svet podrl. Nekako sem prvic v svojem zivljenju, vedel, da je nekaj hudo narobe.
Nato sem po hitrem postopku sel do svoje zdravnice (prva diagnoza kila), nato na poli kliniko splosnemu kirurgu in nato na ultrazvok.
Na utrazvoku je delala mlada zdravnica specializacijo. Na njenem obrazu sem takoj prebral, kaj je narobe z mano. Njen obraz, zeljan znanja je nekako obcudoval napake v mojem telesu. Po malcek googlanja sem vedel, da imam ali limphom ali levkemijo.
Nato punkcija z ultrazvokom, kjer so mi rekli, da bodo histoloski rezultati v slabem tednu in da naj poklicem sestro na poli kliniko. Ko so po 14 dneh histologijo prejeli na poli kliniko dobili, mi je sestra po telefonu rekla, da se morem dobit z zdravnikom, kateri mi bo interpretiral rezultate.
Ta telefonski pogovor mi je potrdil strahove. V tem casu sem naredil malcek vec google-anja in sem se odlocal ne HL in NHL limfonom.
Koncno pride dan pogovora z zdravnikom, kjer histologija kaze na limphom. Nato sem sprejet na onko lj,…
Ce nadaljno zgodbo skrajsam. Diagnoza MC HL 2A,… za sabo imam skoraj vso kemoterapijo in cakam na obsevanja.
Vsekakor se je zacelo novo obdobje v mojem zivljenju, katero bo polno strahu in zavedanja konca.
Kako je izgledal vas d-day? Vas trenutek, kjer ste se zavedli, da niste nesmrtni?
Kako se spopadate s tem dejstvom?
Zanimiv zapis in prav žal mi je, da se o tem tako malo pogovarjamo.
To je res, ko izveš diagnozo, se zavedaš svoje minljivosti. Takrat začne čas drugače teči.
Jaz sem izvedela za svojo diagnozo -rak ščitnice- pri 50 letih. Spomnim se tistega dneva, imela sem občutek, da je z mojim življenjem konec, da se mi čas izteka. Tisto grozo in strah težko opišem, spomnim se, da prvo noč skoraj nisem zatisnila oči, srce mi je tako razbijalo, da sem mislila, da mi bo počlo. V naslednjih dneh sem črpala informacije iz neta in se nekako predala dogodkom. Ko sem odšla na operacijo in se srečala še z drugimi bolnicami, pa je začetni šok in strah pričel popuščat.
Največji preobrat pa se mi je zgodil, ko sem gledala po tv neko bolnico, ki je bila v zadnjem stadiju in govorila o svojih občutkih in doživljanju prihajajoče smrti. Rekla je namreč: glejte vsi bomo nekoč umrli, nekateri morda malo prej, drugi kasneje, vendar nihče se smrti ne izogne. Edina razlika med mano in vami je v tem, da jaz že danes vem zakaj bom umrla, vi pa še tega ne veste. Dokler pa smo tukaj, se moramo trudit, da bomo življenje preživeli čim lepše in kakovostno.
V meni se je nekaj razsvetlilo in od takrat naprej se ne bojim in obremenjujem s prihodnostjo. Poskušam živeti čim lepše, mirnejše, zdravo in no ja, mislim, da mi kar uspeva. Zdaj sem peto leto po operaciji in se dobro počutim in bolezen se mi še zaenkrat ni povrnila, če pa pride pa jo bom odgnala kot sem jo že prvič.
Pri nadaljnem zdravljenju ti želim vse dobro, veliko pozitivne energije.
Glede na nova dognanja in napredka v medicini, pa smo lahko vedno bolj optimistični in pomirjeni, da že v kratki prihodnosti rak ne bo več bau-bau.
Bilo je težko, polno tihega joka v duši in tudi na glas, ko ni bilo mojih zraven. Povezala sem se z ljudmi, ki so vse to že dali skozi. Pomagalo je. Nabrala sem si kup literature – pozitivne – tiste za dušo, otresla sem se slabih negativnih ljudi, z njimi prekinila stike in začela z novim življenjem. Postala sem brezbrižna za dogajanje okrog mene in videla samo lepo in zmago. Včasih sem tudi obupala, ampak res samo za en dan, nato sem se spet dvignila.
Imela sem HL 2a (ne vem, kaj pomeni kratica MC) V teh mesecih mineva dobrih šest let, kar je vse skupaj za mano. Hodim v službo, s polnim delovnim časom, včasih sem utrujena, a gre. Doma se nič več ne obremenjujem, kaj vse moram postoriti ampak si raje odpočijem. Imam moža in hčero, ki me razumeta in to mi je dovolj.
Življenje gre dalje.
Želim vse dobro
Hi,
Zelo zanimivo je brati/slisati izkusnje starih mackov, kjer se vedno najde pot k zdravem zivljenju, k novemu smislu, k novemu rojstvu. Ali ljudje prezivijo raka ali ne, jim bolj kot ne vedno ponudi novo rojstvo.
Jaz cutim samo jezo,…. samo depresijo,… nocem spremeniti svojega zivljenja,.. nocem ziveti bolj zdravo,… nocem zamenjati okolja,… Imam tri letnega sina in super zeno, ljubim svojo sluzbo in ves prosti cas posvetim svoji druzini.
Kaj naj spremenim?
Najhuje je, da, ko imas enkrat raka, ga imas celo zivljenje. Ni konca. Ostane s tabo za zmeraj. To zdaj razumem.
Se ljudje, kateri verjamejo v nebesa nocejo umreti.
Minimal,
sprasujete, kaj naj spremenite? Vse kar Vas obremenjuje oz. Vam škodi. Vendar izogib temu ni rešitev. In to, kaj Vas obremenjuje, je treba tudi spoznati. Do sedaj verjetno še vedeli niste, da Vas prepričanje „da ko imaš enkrat raka, ga imaš celo življenje“ bolj obremenjuje kot pa Vam pomaga. To še povdarjate s sugestijo „ni konca; ostane s tabo za zmeraj“. Tako res ne boste ozdravili, ker v to ne verjamete.
Vse dobro!
Jaz sem hotela vse spremeniti, predvsem pa umiriti življenje.
Občutek, da imaš raka, je pri meni trajal kar nekaj časa, potem pa spet malo pozabiš in ko imaš kontrolo, si spet malo nervozen.
Na vsake toliko časa še vedno pretipam bezgavke na najbolj občutljivih mestih, a življenje gre dalje.
Res je, da tudi ljudje, ki verjamejo v nebesa, nočejo umreti.
Si pa rečem: “Glej, dala si eno izkušnjo , ki ti jo ne more nihče vzeti niti. Pomembno je, da sem živa in da imam dovolj, da preživim. Ne rabim več. “
🙂 🙂 🙂
Zdravo Loteja,
Kot kaze dajeva skozi zelo podobno zgodbo, le da si jo ti uspesno prestala, jaz pa sem komaj na zacetku. Kratica MC pomeni mixed cellular in je podtip HL-ja.
Vem, da je v mojem zivljenju neskoncno moznosti, da si ga izboljsam, a trenutno sem tako zelo brez psihicne energije in tako zelo prepuscen zivljenju, da se mi zdi, da ga ne morem ustavit in narediti nove poteze.
Katero literaturo priporocas? Koliko casa po diagnozi si uspela znova pridobiti kontrolo nad zivljenjem?
Lep pozdravček, prav z zanimanjem sem prebrala različna premagovanja “naše” bolezni in različna zavedanja.
Prebiram vas že dolgo…pred več kot desetimi leti zaradi iskanja informacij pri mamini bolezni, zdaj je vrsta prišla žal tudi na mene. Skoraj leto dni bo od tega ko sem v strahu začela tipati dojko. Prvič, drugič….je, ni, ne ne more bit, spet drugi dan….je. Čeprav nek čuden občutek je trajal že nekaj časa, ampak vedno ko sem ginekologinji potarnala, me je pomirila da je to vse še zaradi dogajanj po porodu. Ampak vedno me je uspela pomiriti za kak mesec, več nikoli. In sem spet bila tam in tarnala. Na zadnjem takem tarnanju, ko sem doma že začutila spremembno, ne da bi me tja prignal spet samo moj notranji občutek, mi je sestra že zunaj držala pridigo da mi, glede na leta UZ ne pripada….bla bla bla. Čisto mirno sem počakala na pregled, ker sem nekako vedela da je to to…No, to je bilo nekje pred letom dni.
Naprej se je dogajalo vse na hitro in sploh ne morem verjet da je že leto dni mimo. Brzinski pregled z ultrazvokom, punkcijo. Po prvomajskih praznikih pregled pri onkologu. Nikoli ne bom pozabila kako sem sedela na tistem stolu, in ja….beseda RAK se je ponovno zarezala v moje možgane. Tako kot pred leti ko mi je mama prinesla to besedo…Takrat ni pomagalo nič, niti besede moje onkologinje, da pred leti ni bilo takih zdravljenj, da je zdaj veliko več “ozdravljenih” primerov, da me doma čakajo trije mali sončki in en veliki, in že zaradi njih se moram boriti. Nič ni pomagalo. Bila sem sama, sedela sem na tistem stolu in tekle so debele solze. V glavi pa kaos. Najprej upajoče besede, potem se je odvila cela kalvarija maminega zdravljenja….takrat sva živeli sami in vedela sem za vse preglede, za vsa zdravljenja, tudi na koncu sva šli z mamo sami čez vse, tudi po njeni smrti sem se čisto sama postavila na noge, ostala sem z diplomo v roki, brez službe, s hišo in stroški….in sama.
In mi je uspelo.
In takrat, tisti dan….sem bila čisto obupana, v strahu, zdelo se mi je da imam tono na pljučih, vse me je tiščalo….tako rada bi bila pobegnila. Onkologinja mi je rekla, da naj jočem, na voljo imam točno en teden da se smilim sama sebi, čez en teden je rekla, da se dobiva in me hoče videt v čisto drugačni luči. Pripravljeno na trd boj. Sem mislila, kaj zdaj ona nekaj blebeta.
Ampak čez en teden sem bila tam. Pogumna kot nikoli v svojem življenju. Doma imam tri male sončke, še štiri desetletja nisem na tem svetu, imam partnerja ki mi stoji ob strani….ne, nisem še dala svetu vsega, kar lahko….nisem še doživela vsega, toliko stvari me vsak dan osrečuje….ne, tega si ne pustim vzeti…..
In za mano je operacija konec lanskega maja, ostala sem brez dojke, brez bezgavk, šla skozi boleče okrevanje, ko je bila roka čisto fuč. Zaradi velikosti tumorja, ki je bil res ogromen, sem bila še v večjem strahu. Za mano je osem kemoterapij, ki sem jih preživela, čeprav sem po prvi mislila da jih pa ne bom. 🙂 In kdo bi si mislil pred leti da bom čez par let zvečer sedela v kopalnici in mi bo moj s strojčkom pobiral še tisti ostanek las…kdo bi si mislil pred leti da bom zjutraj z grozo opazovala svoj zabuhel obraz brez obrvi, trepalnic v ogledalu….ampak ta čas je tako hitro zletel mimo. Z otročki pa smo imeli skupne počitnice, celo poletje smo bili skupaj, ta čas nam je bil podarjen….torej je v vsaki stvari, v vsaki nesreči nekaj dobrega….Celi čas sem večino časa tudi med kemoterapijami skrbela sama za otroke in gospodinjstvo, ker je partner bil na terenu v tujini. In to mi je pomagalo, da nisem imela časa razmišljati kako sem uboga od vseh slabosti, kako hudo mi je ob radovednih pogledih sosedov, ki so samo gledali, in noben upal vprašat….Ne vem ali so me te govorice prizadele bolj kot sem si priznala, ampak prišel je dan, ko si nisem upala stopiti na cesto ker ne bi prenesla radovednih pogledov…Po kemoterapijah so sledila obsevanja. Vmes so mi dali še biološko zdravljenje, hormonsko, hodim tudi še po injekcije, ker so jajčniki še bili toliko aktivni… No, vmes je bila še kalvarija, ko je slikanje okostja pokazalo neke sume na metastaze, sledila še magnetna ki prav tako ni dala jasne slike, po obsevanjih sem tako pristala še na PET CTju in tam so mi dali upanje, da pa le mogoče premagam vse tole….izvidi so ovrgli vse sume. In takrat sem se komaj lahko sprostila….
In kje sem danes? Doma, vsake tri tedne grem na biološko, sem na hormonskem zdravljenju. Pravkar čakam na zdravilišče. In še gledam okrevanje telesa po teh kemoterapijah. AMpak počutim se “zdravo”. Me pa zdeluje psiha. In strah ob vsaki spremembi v telesu.
Začela sem tečt, to je bila velika moja ljubezen pred boleznijo….rada imam gibanje. Zjutraj v miru pospremim otročke v jasli, vrtec in šolo. V miru spijem kavo. V miru obujem superge. V miru obujem čevlje in grem po Pohorju. V miru skuham kosilo. V miru grem v trgovino. In to mi toliko pomeni, da ne znam povedat. Ni norenja in lovljenja minutk vsak dan.
Veliko bi mi pomenilo, če ne bi bilo finančnih težav in bi še tu dosegla svoj mir. In bi lahko bil partner z nami, ne pa ogromno kilometrov vstran. Ampak je meni lažje kot njemu, ker imam najine sončke ob sebi….Torej nimam razloga da tarnam.
Počasi bo prišel tisti prvi redni pregled in upam da bo vse ok. Nehala sem tudi brskat za raznoraznimi dopolnili ki vsa “pomagajo” pri borbi z rakom. Tudi iskanje informacij sem dala bolj na stran. Ker me je samo potrlo, ko sem brala za taka in taka zdravila ki pomagajo in veliko stanejo. In ker si jih nisem mogla privoščit sem se počutila še bolj na tleh. Tako mi ni preostalo nič druga kot da se oprem na svojo voljo, na svojo borbenost, na svojo trmo….
So pa to občutki ki jih trenutno še ne morem čisto opisat, ker so prinesli tak kaos v moje življenje, po drugi strani pa veliko veliko lepega.
In če ostane stanje takšno kot je zdaj, bom čisto zadovoljna. In če se bom lahko vrnila na delo, če bom zmogla premagati strah in se ponovno vklopila v življenje nazaj, bom najbolj srečna. Trenutno je vse, kar planiram za naprej, omejeno na leto ali dve. Na več si ne upam upat. Še. Ampak vem, da bom prišla tudi čez to. Z malo sreče….
Lep pozdravček vsem ki so z mano v isti borbi…..grem obut superge in se pognat v nov dan. 🙂
Kako je včasih težak naš boj.
Ženske smo bolj poduhovljene, zato sem se lotila branja v tej smeri. Naproti so mi prišli ljudje, ki so mi kar sami na dlan polagali, kaj bi bilo dobro zame. Poskusila sem celo z alternativo in je bilo nekaj dobrega, nekaj pa tudi ne. Sam moraš najti, kaj ti najbolj odgovarja.
Telo samo pove, kaj bi rado.
Življenja pa ne planiram več, živim od danes do jutri.
Vsem želim samo dobro
lep večer
Hvala JazB za prekrasno izpoved.
Tudi sama bila lansko leto na bolniškem dopustu zaradi raka na dojki. Pri 43-tih sem se soočila s to diagnozo, za katero sem mislila, da mene ne more doleteti. Nobenega raka nimamo v družini, od nekdaj imam zdrav življenjski slog.. Pa me je doletelo. Seveda sem po soočenju z diagnozo dva dni prejokala, predvsem zaradi odločitve, da za svoje življenje žrtvujem dojko. Da bi lahko ostala brez življenja, sploh nisem pomislila. Ostala sem brez dojke, ampak polna optimizma in vere, da sem bolezen premagala. Potem, ko sem to v sebi “premlela” , sem videla samo še pot naprej. Poleg telesa je potrebno pozdraviti tudi dušo. Prvo pomagajo pozdraviti zdravniki, za drugo si prepuščen sam sebi. Sedaj živim normalno, lahko rečem da še bolj kvalitetno kot prej kar se tiče skrbi zase in odnosov z ljudmi. Spet hodim v službo in upam, da bo tako še naprej. Ne obremenjujem se z boleznijo in z možnostjo, da se ponovi. Zdi se mi, da moje življenje na nek način celo pridobilo na kvaliteti, saj se veliko bolj kot prej zavedam, da smo minljivi, da se z določenimi stvarmi ne izplača obremenjevati in si greniti življenja. Srečna sem da živim, vsakega trenutka se zavedam bolj kot prej, ko sem mislila da sem nesmrtna. Živim za današnji in jutrišnji dan, za predaleč naprej pa ne razmišljam. Gremo po korakih naprej in upajmo, da pridemo daleč.
Srečno vsem na tej poti!
Minimal,
na začetku bolezni in zdravljenja ponavadi vsi doživljamo največje stiske, ko se zavemo, da življenje ni samoumevno in se sprašujemo o krivičnosti življenja ter se bojimo, kaj nam bo prinesla negotova prihodnost. Ampak z nekaj pozitivne naravnanosti in ob pomoči domačih in seveda mame narave, skozi zdravljnje spoznamo, da vse skupaj le ni tako hudo in da se je vredno potruditi, boriti in zmagati. In nekako bolj se zdravljenje bliža koncu, bolj smo na nek način pomirjeni.
Tudi sama sem doživljala vse to, se bala za svoje življenje, sem se pa močno trudila, da sem pregnala negativne misli, ko so prišle. Zaupala sem v zdravljenje in to, da so limfomi dobro ozdravljivi me je držalo še bolj pokonci. 🙂 In seveda moja zlata dr. Južnič, ki me je super voldila skozi zdravljenje. 🙂
Imej v mislih, da imaš vrsto limfoma, ki je zelo dobro ozdravljiva, kar je vsekakor velik razlog za pogum in zaupanje v uspeh zdravljenja. Če ti je hudo, te skrbi, si ne znaš sam pomagati iz primeža negativnih misli in strahu, ti vsekakor svetujem, da greš na pogovor na odd. psihoonkologije na OI, kjer ti bodo pomagali na vse skupaj pogledati z druge, bolj pozitivne plati in ti bo lažje. Sama sem hodila 1x na mesec med zdravljenjem k psihologinji in tudi na skupino, kjer smo se učili sprostitvene tehnike. Super stvar. Naučijo te, kako se sprostiti, ko si v največjem krču strahu.
Če potrebuješ kar koli, me kar kontaktiraj ([email protected]). Imela sem NHL in sem že več kot 6 let zdrava.
Drži se! Glavo gor! 🙂
Nora izpoved jazB!
Hvala za spodbudne besede Kristina!
Pravkar sem koncal s kemoterapijami in sedaj cakam na obsevanje. Obsevanja me je zelo strah; ne zaradi kratkotrajnih ucinkov, ampak dolgotrajnih. Zelo dobro poznam same metode, zaradi mojega studija in sem zelo skepticen.
Sicer sem iz velike jeze padel v stadij prave depresije. Ce verjamem Kübler-Ross modelu sprejemanja izgub, mi manjka samo se zadnji stadij. In to je sprejemanje.
Tudi, ce ne bom umrl in ce bom uspesno ozdravljen, se moram posloviti od svojega zivljenja kot ga poznam in sprejeti novo zivljenje. Drugacno zivljenje. Vsiljeno zivljenje. Izgubljam svoje prejsno zivljenje in sprejemam novo.
Sicer sem pa spoznal nekaj modsrosti starih rakavih mackov, katera so mi stopila v srce. Ugotovil sem, da moram znova ujeti zivljenje v sedlo in ga zajahati. Ugotovil sem, da ni cudeznega zdravila, da je skoraj vse odvisno od nas samih. Da ne bo pomote; totalno zaupam tradicionalni medicini, a menim, da moram tudi sam nekaj storiti za zdravlje. Ne verjamem v cudezna zdravila, kot so bioenergija, homeopatija, razne diete, kakrsno koli cudezno bozanstvo, nasega jezusa in v vse ostale pravljice… Zdaj vem, da moram nekaj narediti za zdravlje in ne cakati na cudeze.
Da se zavedam tega, se na zalost ne pomeni, da tudi tako zivim,… Se pa trudim!
Lp, Minimal
ja,
življenski slog se spremeni, pri meni tudi način razmišljanja, moja čustva so zdaj duplirana, ha ha…ko se jezim, se preveč, ko se smejim, se preveč, ko govorim, pravijo da preveč…
Vendar mi ni mar kar govorijo drugi, sama vem, da sem srečna in da sem sploh še tu z mojimi sončki…
veliko borbe in moči predvsem pa sreče želim vsem!
Pozdravljen minimal,
mislim,da nikdar nisi izgubil nesmrtnosti,ker ga nikoli nisi imel(tudi jaz ne,škoda),ta sreča nam ni dana -na žalost tako je,vsaj vemo da nimamo kaj izgubiti (nesmrtnost) . Upam,da si se sprijaznil z svojo boleznijo,tako kot smo se vsi ostali,ki obiskujemo ta forum in iščemo odgovore na to ZAKAJ JAZ-ne,ne išči, verjami, še težje ti bo.Vem,ker sem se pred štiriindvajsetimi leti tudi jaz spraševala,ZAKAJ,zakaj je morala moja mama zboleti in umreti zaradi tega.Zdaj,ko sem sama na istem se ne sprašujem tega,ker te to lahko uniči.Ne mislim na to,živim kot da nič ni in da nimam raka in da še imam veliko dobrega pred sabo,hja pa tudi slabega .. Edino takrat ,ko boš sprejel to kar te je doletelo in se pomiril v sebi in sprijaznil s strahovi,ki te mučijo,le takrat bo zdravljenje uspešnejše. Nekoč mi je nekdo rekel,da zdravila niso vse za uspešno zdravljenje,da je posamično zelo pomemno kako sprejemamo svojo bolezen,se borimo in nikoli,res nikoli ne obupamo.Moje mnenje je ,da je živlenje res lepo, a ob enem kruto.Spomnim se tudi besed,ki jih je nekdo napisal na to temo(preberi si ga) NAŠA BOLEZEN VZAME VELIKO, AMPAK TUDI VELIKO DA. Mogoče se boš zavedel,da zdaj živiš bolj intenzivno,bolj polno in sprejemaš vsaki novi dan z veseljem, ne pa,da je življenje vsakdanje. Glej,naj ti bo v tolažbo star si 33 let (jaz malo več),veliko si doživel ,videl in veliko še boš,ker rak ni konec-je poseben nov začetek in tudi ozdravljiv . Glej na to,kot ,da si se ponovno rodil in imaš tisoč možnosti,možnosti,ki jih drugi nimajo in jih niso imeli.Poznala sem deklico (zelo dobro),bila je stara 3 leta,ko so pri njej odkrili raka,ga zdravili z vsemi možnimi terapijami in ga tudi pozdravili. Kaj misliš,kako je bilo njej,tako mali lutkici,kemoter. obsevanje,inekcije,….. Ironija te zgodbe,po treh letih,ko so jo peljali v Ljubljano na kontrolo in ji povedali,da je vse v redu in da se rak ni ponovil in ni možnosti,da se bo.Na poti proti domu sta imela prometno nesrečo (avtocesti),zaradi neprevidnega , prehitrega in vsebe zaverovanega šoferja,ki je mislil,da je edini na cesti,da je bog.Mala lutkica je ugasnila in oče tudi, bila je stara komaj 6 let.Zato pa smo lahko srečni ,da nam je bilo dano nekaj doživeti,nekaj videti,dano da lahko živimo, pa če ravno 30 ali pa 40 let.Pred nekaj dnevi sem brala o fantku. Star je 9 let,pa nima te sreče ,da bo živel vsaj 40 ali 50 let.Ampak,en dan ali teden,mesec…Možganski tumor odkrit pri treh letih,pri devetih odklonil zdravljenje,ker ne zmore več.Kaj pa je bil njegov smisel življenja? Kaj je on imel od življenja ? Upam,da razumete,kaj hočem stem povedati.Čeravno se borimo z rakom,vemo,da smo imeli srečo,da smo lahko nekaj let nemoteno , brezskrbno živeli in res živeli.Imeli smo otroštvo,imeli najstniška leta,prvo ljubezen,razočaranja,… Otroke,partnerje,vnuke,nekateri pravnuke,ogromno lepih spominov pa tudi slabih,ker brez teh ne gre.Kaj je imela mala lutkica,tale fant ali mnogo drugih otrok,ki se spopadajo z isto beleznijo,kot mi?????
Zato pa ,dragi minimal ne vrzi puške v koruzo,ker nam je bilo veliko dano in veliko nam bo tudi vzeto.
Vsem želim obilo sreče, poguma in lepih doživetih in nedoživetih trenutkov,ker življenje je z Z ali brez prečudovito!!!!!!!
Živjo,
za svojo bolezen sem se prostovoljno odločil, moja bolezen je alkoholizem.
Sem alkoholik, za mojo smrt nimam okvirnega datuma, stitištično naj bi živel 15 let manj, kot je normalna življenska doba, naredil naj bi samomor, ki naj bi bil povprečen vzrok smrti alkoholika.
Ker, tudi to naj bi bilo normalno, sem prišel do dna svoje alkoholne greznice in posledično se je v meni sprožil mehanizem preživetja. Sedaj že 3 mesece ne pijem alkoholnih pijač. Ne bom govoril o tem, da se mi je po cca 35 letih žlampanja, življenje pokazalo v meni ne neznani ampak dokaj pozabljeni luči.
Rad bi povedal, nekaj o slučaju.
Slučaj me je pripeljalo na forum, na oddelek alkohol. Tam sem dobil dodatno moč in voljo in pri tem odkril samoterapijo v obliki pisanja.
Slučajno sem šel mimo knjižnice. Pritegnila me je knjiga, odprem, začne se :”VEMO, DA DOLETI VELIKO LJUDI, vendar nikoli ne pomislimo, da bi doletelo nas…. ” Posrka me in še danes, skoraj po po treh mesec jo nisem vrnil (ja, saj jo podalšjem, si jo moram kupiti).
Berem jo kot da je na recept, dnevni odmerki. Občutek imam, da je napisana kot zdravilo, za vse katere nas je šokiralo spoznanje o umrljivosti. Vse ima svoj vzrok in svoje posledice. Vse je za nekaj dobro.
V tem času sem imel nesrečo, operacijo in mavec. Pri prevezovanju pri osebnem zdravniku je le-ta postal pozoren na spremebo na koži.
Napotnoca>dermatološka> oblija me srh, sem tudi sam na vrsti? Ta mesec imam plastično operacijo in potem čakanje na izvid.
Ja, res je vse za nekaj dobro. Tudi nesreča, bolezen, res je da smo vsi umrljivi, le da se v času, ko nas vsakodnevno hlastanje, potrošništvo in začasno dobro zdravje dela nedojemljivo za drugo plat življenja, tega ne zavedamo.
Lahko bi rekel da bolezen ne prinese le slabega, pokaže nam drug vidik življenja kjer je vse bolj umirjeno in si vzamemo čas tudi za duhovno plat življenja. Kljuvanja v sebi, zakaj prav jaz razvodenijo.
Upam, da bo ta knjiga še komu pomagala. Želim vam vsem ozdravitev in vrnitev v drugačen način življenja, kot smo ga živeli pred obolenjem.