Dalacin C
KONTRAINDIKACIJE:
Klindamicin je kontraindiciran pri bolnikih, pri katerih je ugotovljena preobčutljivost za klindamicin, linkomicin ali katerokoli drugo sestavino zdravila.
Klindamicin je kontraindiciran tudi pri bolnikih z meningealnimi okužbami.
PREVIDNOSTNI UKREPI IN OPOZORILA:
Kot pri vseh drugih vrstah antibiotske terapije, tudi klindamicin povezujejo z možnostjo pojava težke oblike kolitisa, ki je lahko tudi usoden. Klinična slika variira od blage in redke do težke in trdovratne diareje, levkocitoze, vročine, močnih abdominalnih krčev, ki so lahko povezani z izločanjem krvi in sluzi; če se tako stanje nadaljuje, lahko pride do peritonitisa, šoka in toksičnega megakolona. Diagnoza po antibiotiku povzročenega kolitisa običajno sloni na razpoznavi kliničnih
znakov. Dokažemo jo lahko z endoskopsko verifikacijo psevdomembranskega kolitisa, nadaljnja potrditev pa se opravi na podlagi testiranja blata na kulturo Clostridium difficile na selektivnih medijih in s pregledom vzorca blata za dokaz prisotnosti toksinov C. difficile. Kolitis se lahko pojavi v času jemanja antibiotika ali celo 2-3 tedne po zadnjem odmerku antibiotika. Verjetnost pojava težje oblike je večja pri starejših in onemoglih bolnikih. Ob pojavu blage oblike kolitisa je priporočljivo prekiniti zdravljenje s klindamicinom. Priporoča se uvedba terapije s holestiraminom in kolestipola, ker je bilo dokazano, da te učinkovine in vitro vežejo nase toksine. Orientacijski odmerek kolestipola je 5 g trikrat dnevno, holestiramina pa 4 g trikrat dnevno. Pri pojavu težje oblike kolitisa je potrebno uvesti ustrezno zdravljenje z nadomeščanjem tekočine, elektrolitov in proteinov. Študije so tudi pokazale, da toksini, ki jih izločajo klostridije (posebej še C. difficile) predstavljajo glavni neposredni vzrok za nastanek kolitisa. V istih študijah je bilo ugotovljeno, da je ta toksigena klostridija običajno občutljiva na vankomicin in vitro. Po dajanju 125-500 mg vankomicina per os 4-krat dnevno je prišlo do hitre eliminacije toksinov iz blata in posledičnega izginotja kliničnih znakov driske. Po ukinitvi terapije z vankomicinom se je v redkih primerih kolitis ponovno pojavil. Smole kolestiramina in kolestipola vežejo nase vankomicin in vitro. Če je potrebno zdravljenje s smolo (holestiraminom in kolestipolom) ter vankomicinom, ju je priporočljivo dati ločeno. Kot alternativno terapijo lahko dajemo bacitracin 25.000 enot 4-krat dnevno skozi 7-10 dni per os. Izogibati se je treba zdravilom, ki povzročajo stazo črevesa. Pri predpisovanju klindamicina bolnikom z boleznimi prebavil v preteklosti (zlasti s kolitisom) je potrebna previdnost. Ker klindamicin ne prehaja v zadostni količini v cerebrospinalni likvor, ni primeren za zdravljenje meningitisa. In vitro je bil dokazan antagonizem med klindamicinom in eritromicinom ter sorodnimi makrolidi. Zaradi možnih kliničnih posledic zato teh dveh zdravil ne smemo uporabljati sočasno. Pri dolgotrajni terapiji je potrebno občasno testirati delovanje ledvic in jeter. Uporaba klindamicina lahko povzroči razrast nekaterih mikroorganizmov, zlasti kvasovk. Ugotovljeno je, da klindamicin deluje zaviralno na živčnomišični sistem in tako lahko poveča učinek drugih ejavnikov, ki zavirajo živčnomišični prenos. Zato je potrebna previdnost pri
bolnikih, ki prejemajo tovrstno terapijo. Prav tako je potrebna previdnost pri uporabi klindamicina pri bolnikih, nagnjenih k alergijam. Klindamicin ne zahteva prilagajanja odmerka pri bolnikih z obolenji ledvic. Pri bolnikih z zmernimi
ali težjimi jetrnimi obolenji je ugotovljeno podaljšanje razpolovne dobe lindamicina, vendar pa rezultati farmakokinetskih študij kažejo, da pri aplikaciji na 8 ur le redko pride do kopičenja klindamicina. Zato tudi pri bolnikih z jetrnimi obolenji zmanjšanje odmerka ni nujno potrebno.
ŠKODLJIVI NEŽELENI UČINKI:
1. Gastrointestinalni: bolečine v trebuhu, slabost, bruhanje, driska in sevdomembranski kolitis (glej Previdnostni ukrepi in opozorila); ezofagitis pri peroralni uporabi; stomatitis pri superinfekcijah.
2. Preobčutljivostne reakcije: možen je pojav makulopapularnega izpuščaja, osipa in srbeža. Med najpogostejše reakcije spadajo generalizirane blage ali zmerne oblike kožnih izpuščajev. V zvezi z uporabo klindamicina so opisani tudi redki primeri eritema multiforme ter primeri, ki spominjajo na Stevens-Johnsov sindrom. Možne so anafilaktoidne reakcije.
3. Jetra: med zdravljenjem s klindamicinom so opazili tudi pojav zlatenice in nepravilnosti v delovanju jeter.
4. Koža in sluznice: poročajo o možnosti pojava pruritusa in vaginitisa ter o redkih primerih eksfoliativnega in vezikulobuloznega dermatitisa.
5. Hematopoeza: omenjena je možnost pojava prehodne nevtropenije (levkopenije) in eozinofilije. Poročajo tudi o primerih agranulocitoze in trombocitopenije, vendar pa v nobenem od navedenih primerov ni bila ugotovljena direktna vzročna zveza s sočasno uporabo klindamicina.
6. Kardiovaskularni: omenjeni so redki primeri znižanja krvnega tlaka, šok in zastoj srca ter dihanja pri prehitrem intravenskem dajanju (glej Odmerjanje in uporaba).
7. Lokalne reakcije: na mestu i.m. injekcije se lahko pojavijo iritacija, bolečina in absces.
Tromboflebitis. Te reakcije lahko omilimo z globoko i.m. injekcijo ter tako, da se izogibamo uporabi trajnih i.v. katetrov.
Če ugotovite ali sumite na neželene učinke zdravila, obvestite zdravnika ali farmacevta.
UČINKI NA PSIHOFIZIČNE SPOSOBNOSTI:
Ni znano, da bi zdravilo na splošno pomembno vplivalo na sposobnost za upravljanje vozil ali strojev.