Dajte mi razložit, ker jaz res ne razumem
Berem tele zgodbe, se čudim in kar ne morem verjeti. Pa kaj se dogaja v vaših ženskih glavah, da se zapletete z nasilnežem? Kaj je narobe z vami, da se sploh spustite v odnos s takim kretenom? Pije, ponočuje, nič ne dela ali bore malo in ve ste z njim, še huje poročite se s takim, se k njemu preselite, seksate, rodite otroka ali več. Iz kakšne primarne družine prihajate? Ne da se hvalim, ampak v življenju še nisem imela opravka s kom, ki bi bil podoben vašim, kaj šele takim? Pa saj človeka dokaj hitro prebereš. Se bojite biti same, mislite, da več niste vredne? Kaj vas vleče? Poročena sem skoraj 17 let, seveda vzponi in padci, vendar vedno brez nasilja, psovk, žaljivk, zmerjanja. Imam tudi moške kolege, tudi prijatelje in so vsi v redu. Imam dve hčeri (15 in 11 let) in že sedaj jima govorim, da kaj takega ne smeta prenašat, da lahko kadarkoli prideta domov. In potem se sprašujete kaj narest, kdaj bo bolje? Nikoli!!!! Treba se je odločiti, pobrati nekaj stvari, otroke in oditi v varno hišo. Tam pa s pomočjo socialnih delavk delati predvsem na sebi. Ker očitno je z vami nekaj hudo narobe, da si najdete, zaživite in rodite otroke takim ničvrednim kretenom. Vso pravico imate zapravljati denar tudi zase, si privoščiti oddih, sprehod, rekreacijo, planine, rolanje…., stvari za dušo.
Mogoče mi bo katera razložila, da bom razumela, kaj jo vleče k takemu izmečku.
Hudrija, zdaj si me pa razbesnela. No, pa naj ti jaz razložim.
Najprej naj ti povem, da si velika srečnica, ker ti je prihranjeno to, zaradi česar mnoge trpijo.
Sploh nočem pomislit, kako si prišla na tako nizkotno razmišljanje (Pa kaj se dogaja v vaših ženskih glavah, da se zapletete z nasilnežem? Kaj je narobe z vami, da se sploh spustite v odnos s takim kretenom?), ko pa še sama ne veš, kaj te morebiti čaka v življenju.
Tvoj mož je tak, kot si ga želiš. Tudi možje teh žensk so nekoč bili taki. Potem se spremenijo, oh, draga tašinka, pa še kako. Potem imamo tukaj druge, ženske s tako nizko samopodobo, da so srečne, če jih kdo sploh hoče. In zakaj je njihova samozavest tako nizka, me boš vprašala? Ker vsi nimajo dobrih staršev, ki bi jih vzpodbujali. Ker so zaničevane, poteptane, še preden so začele živeti. Iz kakšne primarne družine prihajate, kaj? Mene bi bilo na tvojem mestu sram takšne ozkorsčnosti. Samo nekaj vrt od svoje hiše potrkaj, pa boš hitro našla modrico na mami in otrocih. No, ali pa ne boš. No, zagotovo ne boš. To so ženske, ki blestijo, skrivajo svojo sramoto in si vsako jutro znova želijo življenja, kot ga imaš ti. Ker pa sklepam, da še vedno ne boš razumela, naj ti razložim še tako; majhna punčka nosi domov slabe ocene. Slabe zato, ker se z njo nihče ne ukvarja, ker se ne more učiti niti ponoči, ker iz spalnice staršev prihajajo grozljivi zvoki, za katere ne ve kaj pomeni. Ker je tepena vedno, kadar očku zapaše. Ker gleda mamo, kako se trudi z ličili prekriti buške. Ker že drobno dekletce učiteljici laže, da je padla s kolesom, ker jo je sram! Sram!! Potem punčka odraste v najstnico. Nihče se ne zanima zanjo, potem pa jo dobi v roke največji frajer. Seveda, lahko dostopna je, njej pa očke žarijo, ker misli, da nekomu nekaj pomeni. In tu se začne njen začarani krog.
Zato, draga moja, naslednjič, ko se ti bo porodilo tako neumno razmišljanje, se spomni na še tisto malo ponosa žensk, kar jim ga je ostalo, da se trudijo in vsak preko foruma poskušajo najti pomoč-potem pa se nonšalantno pojaviš ti, ki v življenju nisi izkusila grenkobe. Bog ne daj, da ti jo želim, tega ne želim nikomur. Upam pa, da v bodoče ne boš sikala takšnih neumnosti, zaradi katerih bi te kdo od teh moških pošteno namlatil če bi šlo zanje.
In vso srečo s tvojim možem, ki ti da za lahko noč poljub in ne potpludb, ureznin in ugrizov.
Tudi jaz se strinjam, da bi morali starši, vzgojitelji dati svojim otrokom ljubezen, da otrok lahko tudi drugim, da ljubezen svojim bodočim partnerjem, otrokom, prijateljem…..
Ne razumem pa, ko te moški udari, udari svojega otroka, da še vedno vztrajate z njim? V družini niste dobile veliko ljubezni. Potem spoznate moškega, ki vam to ljubezen vrača. Toda udari vas prvič, drugič tretjič , vas poniža tu pa ne razumem zakaj ne greste stran in da dovolite, da to otrok gleda? Ne vem, če si tako želite ljubezni in lepega odnosa kako potem to lahko sebi dovoljujete?
Tudi mene si razbesnela.
Glej. ne bodi vzvišena, ker se kaj hudega lahko kaj kmalu zgodi tudi tebi. Osebno sem inteligentna(ne govorim na pamet, po testih v zgornjih 4odstotkih populacije), sposobna, čustveno inteligentna in razgledana o teh stvareh. Jasno mi je kaj se dogaja v odnosih, dimnamika in pa tudi moč samopodobe, volje in ostalega. Prebrala knjig za celo knjižnico in teoretično vse vem. Pa me najde nekdo, ki je čustven, pozoren, vedno ob meni ko želim, hkrati nevsiljiv. Mu nastavljam “preizkuse”, na nobenem ne pade. Ok, pa bom z nim. Zanosim in potem – lepega sončnega dne ga zaprejo, ker je zlorabil deklico. SI ZAMISLIŠ?
Zakaj? Ker je manipulant, ker zna, ne zato KER SEM JAZ ZABITA! In kaj misliš kako je bilo ko sem imela pred sabo še porod? Okolica? POŽRLI SO ME, KOT BI JAZ KAJ NAREDILA! Zato med tem ko je bil zaprt nisem naredila nič na brcanju njegovih gat čez prag. Sama sem morala z novim bitjem sebe toliko urediti, da sem zmogla. In NIHČE mi ni pomagal. Še moralno ne. Še starši ne. Ko sem pomolila nos iz blata, no potem pa so bili vsi na voljo. Trajalo je tri leta, od tega je bil nekaj časa on že doma. In ne, nisem več seksala z njim, in verjemi da sem imela nočne more, ampak malo težko je moškega usekat na gobec ko te stisne ob steno veš! in je bilo da sem mu vse spakirala, postavila pred vrata, in je imel lisjak že narejen rezervni ključ. In potem klic policije, ko me je spet ob steno potisnil, pa je znorel, kako sem jaz najslabša. Saj nisem neumna, sem vedela da delam prav, čeprav Z ZADNIMI MOČMI.
In danes? imam posledice, za katere nisem sama kriva! Še vedno slabše spim, vse me hitreje razburi, depresira ipd. In imam človeka, ki je dober, vendar trd, ne zna dobro izražat čustev.
Lahko ti naredim njegovo celotno sociološko in psihološko analizo, vendar je dober človek. Ok. Zakaj nimam koga ki bi me nosil po rokah? Ker imam slabo izkušnjo s človekom, ki je bil tako zlat in so se mi ljudje z preveč posluha uprli. Ja zdaj mi pa spet ni tako udobno kot bi želele, ane? Veš idealnih razmerij, položajev in situacij ni.
Zame je vse v mejah normale takrat, ko lahko s tem kar imaš, živiš in dihaš, lepo mirno shajaš. Brez tako hudih stvari, kot sem jih dala čes in ki so mi ukradle del osebnosti. Čeprav sem danes ponosna na to kdo sem in kaj sem. In veš, ne mi zamerit, požvižgam se na take ki tako kot ti se dvignejo nad nas ki nam je bilo hudo in od zgoraj zmajujejo z glavo. Velikokrat se potem izkaže, da jih je nekaj žrlo in niso ti ljudje pogledali vase in si kaj priznali. Včasih tudi izbruhne. Če se že zanimajo takšni ljudje za nas, recimo nam žrtve nasilnih dejanj, potem je nekje na podzavestni ravni mogoče ravno kak problem.
pa lep dan vsem in moč tistim, ki so se zapletli tudi zaradi napačnega presojanja.
No dejte ga srat!
Mi je zelo žal, ampak se v večini strinjam s tašinko. In tudi sama sem ušla iz takega primarne družine in prav zato nisem pobrala prvega “frajerja” oz. sploh nobenega “frajerja”, ampak sem jasno vedela kaj hočem, in kako si zaslužim da se z mano ravna. In točno to imam. Pravega moškega in džentlemena. Kar si je pa mama izbrala naj pa ona ima.
Pobrala sem se pri svojih 14letih, en teden po tem ko sem dobila rjav pas, sem očimu zlomila spodnjo čeljust, nos, in poškodovala par rebrc. Nikoli več se ni dotaknil niti brata niti sestre, niti nas pogledal v oči. Oba sem poslala na učenje borilnih veščin, da bosta sama znala ukrepat takrat, ko se vsi tisti, ki bi ti po zakonu morali pomagati obrnejo stran. Brat se še vedno ukvarja z boksom, sestra s karatejem-profesionalno.
Moraš biti pripravljen se sam zase in svoje boriti, o tem koliko ti bo CSD pomagal, bi lahko spisala knjigo slabih izkušenj.
Pred 5 leti sem potegnila svojega brata stran od doma, danes srečno živi s svojo punco že 3 leta na svojem, lansko leto pa še sestro, ki ima še en letnik gimnazije pred sabo in trenutno živi pri naju s fantom. Vem da nikoli ne bo naletela na tako smet, če pa slučajno koga narobe “presodi” bo pa 2krat prej premislil, preden bi si upal jo užalit ali bog ne daj klofnit. Pri vsakem osebno poskrbim da se dobro zaveda kakšen pekel ga čaka če bo moji sestri kdaj las na glavi falil.
Trnovo pot sem prehodila, in krvavo garala da sem danes to kar sem, in 2 otroka vzgojila v dobra, delovna in poštena človeka, in da bi se kdo z njima bodel mora prvo čez mene.
Ne mi govorit da se ne da. Vse se da. Stisni zobe in se bori za svoje življenje in za življenja tistih, ki jih imaš rad. Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal. Življenje je vojna!
P.S: Pravkar sem dopolnila 25let
Draga moja,
imaš pa vseeno dostop do interneta, očitno. Poišči si pomoč, morda imaš tudi dostop do telefona, pokliči…….policijo, socialno, karkoli……….naj ima vse stvari in denar, pa kaj potem, važno, da sabo vzameš sebe in svoje življenje. In seveda otroke, če jih imata. Če že zase ne najdeš moči, otroke si DOLŽNA rešiti.
Razumem te in držim pesti zate.
Ne morem bit tiho…težko mi je ko nekdo ki nima pojma govori in ponižuje ter “ne razume”. Jst nisem pobrala prvega. Prvih 13 let je bil zlat, moj zakon je bil idealen. Potem….potem se je zgodilo življenje. Postal je vedno bolj nasilen, vedno bolj je razbijal,…skozi čas me je uspel prepričati da sem za vso psihično in fizično nasilje kriva sama…jst sem mu celo verjela. Ko sem po treh letih zbral pogum pobrala otroke in šla k staršem nazaj se vse skupaj ni ustavlo ali končalo. Pa hvala bogu sem mela kam…ker marsikatera nima…varna hiša…ja probajte prit do nje z otrocmi..ni tak lahko sem probala…še dve leti je izvajal teror nad mano…po telefonu se mi vozil okrog hiše….me spravil ob službo…grozil vsem in vsakomur ki bi mi morda pomagal…uspel me je osamiti…zasledoval me je…vložila prijave…itd…tožilka mu je predpisala tečaj nenasilne komunikacije….hahahahaha….jst sem kot žrtev poklicala policijo in želela zaščito in pomoč…in kaj sem dobila…to da so me taisti policaji obdolžli da sem v času ko sem živela z možem zanemarjala otroke…in so proti meni podali kazensko ovadbo…in me je tožilka poslala na tečaj obvladovanja socialnih veščin…jst sem bila žrtev…mene je skoraj ubil…meni je nož držal na vrat..jst sem otroke umaknila…pa imam kazensko ovadbo od istih policajev,ki so prišli vzet mojo izjavo ko se je spet fizično spravil name….da o tem daq pomoči razen od svojih staršev>(ki jim pomoči in vsega jnikoli v življenju ne bom mogla povrnit) nisem dobila od nobene ustanove…meni ne pomaga da mi center ponudi svetovanje žrtvi…ko sem zaprosila za finančno pomoč ker sem brez službe in vseh dohodkov…ker mi je vse pobral…o kaki preživnini za otrokelahko samo sanjam…edino kar sem od centra dobla so bili otroški dodatki…do ostalega nisem upravičena…ker je polovica hiše kjer smo živeli pisana name…pa vedno da sem brez vsega…službo sem izgubila zaradi njega…napadel je sodelavca ker sva bila skupaj na malici..pa mi je šef rekel da mu je žal ampak tako oni ne morejo delat…ne zamerim…verjetno bi tudi jst tako storila….nihče drugi me ne upa vzetker ga poznajo…in zdej nej mi vse tiste in vsi tisti ki ste tako hudičevo pametni tukaj gor povejo kako naj preživim v tem sistemu….živim nakoroškem kjer ni služb…še tistih par firm ki so crkuje in ne jemlje gor…pa bi delalakar koli…samo da delamin zaslužim…in povejte mi kje je zdaj tista pmočo kateri vsi tako pravijo…kje…da peljem hčerki tja ko bosta lačni..ko jima bo treba kupiti za oblečt…ko bi radi v kino pa jimanimam za dat 5 eur za kino vstopnico…hvala bogu da mi ni trebaplaevat kake najemnine al pa drugih položnic da mi pri hrani ogromno pomagata starša ki jima ne bi bilo treba…da me pri skoraj 40 letih živitqa straša..si lahko kdo predstalja kaka sramota je to zame…pa mi še ne kaže da bo kaj bolje…preselit v kakšen drugi kraj kjer bi lahko lažje dobila službo se ne morem…ker nimam nič denarja…od zraka pa tudi ne moremo živet…zdej pša mi prosim vse tiste brihte razložite kje je tu pravica in kaj pri hudiču je zame bolje…edino to da sedaj pačne padam tako pogosto po stopnicah…pa nisem tolikokrat “prebolana” dqa bi kdo prišel na obisk…ostalo mi je huje…še huje je to da sem bila žrtev pa me obtožijo da sem v času ko sem bila žrtev večinoma pretepena zanemarjala svoje otroke ker je mož kričal name in me pretepal….kje je tukaj pravica???
VSEM VAM BRIHTAM PROSIM NE GOVORITE NEUMNOSTI…ne sanja se vam kaj preživljamo, smo preživljale…in ne veste kako te je sram ker si bila žrtev…mene je sram….šele po teh letih si spet upam ljudem pogledat v oči…in ne veste kako je ko si popolnoma nemočen…ker te nadzirajo fizično…finančno…ti še dokumente poberejo….in tisti ki naj bi ti pomagali..ti ne pomagajo…za bedarije in plače v tej državi je….za to da pa bi kdo pomagal tistim ki to pomoč res rabijo pa ni…pa nisem prosila za milijone…ampak za 400 eur na mesec za hrano za otroka…nič drugega…nehala semkadit žepred leti…kar sem lahko prodala sem…včasih bi prodala ledvico karkoli da bi jima lahko kuplahrano pa jima dala tudi kak evro da si kupita kaj po svoje…a si znatepredstavljat kako boli ko svojemu otroku ko te prosi za 5 eur za kino vstopnico ne moreš tega dat…a znate..ne ne znate si tega predstavljat…zato potem prosim ne obsojajte in ne govorite kako ne razumete…BODITE SREČNE DA NE RAZUMETE KER TO POMENI DANISTE ŠLE SKOZI NAŠ PEKEL….
Pozdravljena “enajezna”!
Če imate res tako težko finančno situacijo, bi vam predlagala, da zaprosite, da vaši hčerki vključijo v projekt Botrstvo pri Zvezi prijateljev mladine: http://www.boter.si/postani_varovanec/.
Če oče otrok ne plačuje preživnine, vložite na Sodišče Predlog za izvršbo preživnine. In če bo neizterljiva, lahko zaprosite za preživnino iz Preživninskega sklada. Za pravico do brezplačne pravne pomoči verjetno že veste. Upam pa, da čimprej uspete tudi s prodajo svojega deleža hiše in na ta način pridete do neke finančne osnove, da se lahko znova osamosvojite od staršev. Ne sramujte se, če živite pri starših, saj jim lahko pa na druge načine pomagate, če ste doma. Časi so trenutno taki, da je zaradi materialne varnosti lažje življenje v razširjeni družini, kjer vsak po svojih močeh pomaga in prispeva, da vsi skupaj bolj kvalitetno preživijo.
Ne obupajte zaradi službe, čeprav ne izgleda obetajoče. Matere v našem Materinskem domu tudi ponavadi kar dolgo iščejo, a po kakšnem letu se pa včasih le kaj najde. Pozitivno je tudi, da imate kot mama samohranilka poleg še starše, ki vam lahko pripomorejo pri skrbi za hčerki, tako da ste lahko razpoložljivi za različne turnuse.
Hčerki pa bosta bolj znali ceniti, kar si bosta kasneje v življenju ustvarili, ker ne dobita vse na pladnju servirano, kot marsikateri otrok in se morata marsikateri želji odpovedati. Lepo je, da ima človek tudi še neuresničene želje. Hudo je, če ni več nobenih želja, ker se uresničijo, še preden jih otrok v sebi začuti.
Želim vam veliko pozitivnega razmišljanja, čeprav vem da je težko v taki situaciji, a je pomembno… in čimveč opiranja na lastne sile, pa srečno!
Jana Metelko, dipl.soc.del.
Pozdravljena Enajezna !
Skoraj podobno sem doživljala tudi jaz in v okolici bila vedno vsega kriva. Naj pojasnim, da nisem nikoli prosila za pomoč uradne inštitucije dokler to nista zahtevala otroka. Pomoči nismo bili deležni. Bilo me je sram, nismo imeli kam oditi. Na zunaj smo bili dobro stoječa družina, znotraj pa….Osamljeno sem preživljala najlepše dneve in leta svojega življenja. On je vedel poskrbet zase in vse nečednosti pripisovat meni. Okolica ga je pomilovala, češ, kako mu mora biti hudo poleg takšne družine. Na moj ali otroški klic policiji sem vedno jaz bila tista, ki je plačala kazen in bila kaznovana.Po prihodu policistov se je vrgel na tla in hlipal na ves glas, kako hudo mu je, kaj mora on prestajati, kako ga zaničujemo, pretepamo, itn, itn, …Po njihovem odhodu, pa se je režal na ves glas, češ, kaj ste mislili, da sem butast, kdo tu ima glavno besedo,… vse imam naštudirano,…Podobno kot pri tebi, če si brez zaposlitve lahko drugi delajo s teboj kar jim paše.Nimam staršev , da bi mi pomagala, še tisto nekaj prijateljic kaj sem jih imela me je zapustilo. Razlog : nisi bila poštena do nas, zakaj nam nisi zaupala, kaj se dogaja v tvoji družini. !? Sprašujem se ali so sploh kdaj bile prijateljice. Nisem, ker me je bilo sram, ker nisem imela moči, ker… Tako, danes sem sama, otroci so odrasli in odšli vsak svojo pot, jaz pa sem uničena psihično in fizično.On. On pa še naprej živi kot kralj in kraljuje, gospodari z življenji otrok , mene, …Poskrbel je zase, jas pa nimam kam, nimam niti garaže napisane na svoje ime, pa je vse delo mojih rok nič vredno. Sedaj pa resno nimam kam. Razen pod vlak ali pod most.Lp.
Draga gospa “zaenajezna”,
žal mi je, da ste se znašli v takšni situaciji, ko ne vidite nobenega izhoda. Pravite, da ni doma nič napisano na vas. Tudi če ni, imate pravico zahtevati polovico od vsega premoženja, ki sta ga ustvarila v času vajine zveze. Če bi šli stran od njega, bi verjetno tudi postali upravičeni do denarne socialne pomoči. Ali bi bila varna hiša ali materinski dom sprejemljiva rešitev za vas? To bi bilo lahko za obdobje enega leta, potem pa bi si najeli kakšno garsonjero ali sobo. Za ilustracijo: http://www.sobe-ljubljana.com/. Na podlagi najemne pogodbe in če bi prejemali denarno socialno pomoč, bi lahko zaprosili še za subvencijo najemnine. Poleg tega se v nekaterih občinah lahko zaprosi za nujni bivalni prostor ali kandidira za neprofitno stanovanje. Če pa ste mogoče že upokojena, lahko zaprosite za stanovanje pri Nepremičninskemu skladu ZPIZ-a. Ampak dokler ste pri partnerju oz. v zakonski ali zunajzakonski zvezi z njim, se k vam štejejo tudi njegovi dohodki ter premoženje in potem niste upravičeni do različnih oblik pomoči.
Lahko se odločite vsaj za uvodni razgovor v kateri od varnih hiš ali materinskih domov, da dobite neko predstavo, pretehtate možnosti. Lahko pa prosite za razgovor v kateri od svetovalnic za ženske žrtve nasilja: Ženska svetovalnica, Društvo za nenasilno komunikacijo, Zavod Emma, SOS telefon. Kontakti: http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/sociala/programi_socialnega_varstva/varne_hise/.
Za kakršnekoli dodatne informacije sem vam na voljo.
Prihajajo velikonočni prazniki in prinašajo sporočilo, da je življenje močnejše od smrti in ljubezen
močnejša od sovraštva… Naj tudi vas napolnijo z novim upanjem in naj vam dajo novo voljo do življenja.
Srečno!
Jana Metelko