DAJANJE
Sveža zadeva je zame to, o čemer bi rada tu spregovorila.
Opazila sem, da mi je v odnosu z ljudmi zelo težko dajati pozornost, ljubezen itd., ne glede na to, kako blizu so mi. Nimam težav pri dajanju materialnih zadev, delati usluge…
Zanima me, kaj menite o tej zadevi in ali to tudi sami doživljate v odnosih?
Mislim, da se tega nisi naučila v lastni družini.
Morda pa se splača malo potruditi. Kolikor te poznam iz foruma si srečno poročena, poiskusi kdaj presenetiti svojega partnerja z nenavadno pozornostjo, ne imej slabe vesti, če prvič ne bo čisto iskreno. Morda se boš tega navadila, ali pa boš tako pozitivno presenečena nad efektom, da se boš še naprej trudila v tej smeri.
Edi!
Morda si me zamenjal s Sašo..jaz sem SASA …brez strešice in tudi brez moža…haha…
Ja, vsekakor to nekako izhaja iz moje družine. Temo pa sem načela, ker se mi zdi, kot se pač pogovarjam z ljudmi, da taka “nesposobnost” dajanja, je bolj razširjena, kot bi si lahko mislili. Sama sem pri sebi ugotavljala, da doživljam dajanje, kot neko obveznost..oz. da najraje dajam tistim, ki ničesar ne pričakujejo od mene, saj jim nisem v resnici ničesar dolžna, tako kot oni meni niso ničesar dolžni. Zelo slabo se tudi počutim, ko jaz kaj pričakujem od ljudi, ki so ob meni.
Ko poslušam pogovore…npr. za moj rojstni dan, me mora partner peljati..na večerjo..itd. če ne… me ne ljubi.
Morda bo sedaj bolj jasno kaj sem mislila s tem dajanjem…
In mislim, da se zelo dobro vklaplja na temo…dolgčas v poroki..
Razmišljam..koliko nesvobode, pogojev smo ljudje sposobni dajati…
Pred nekaj dnevi sem spoznala eno pomembno zadevo..o kateri nisem razmišljala tako …za modrost je potrebna ljubezen, ne toliko pamet…
Kaj ima modrost opraviti z ljubeznijo… je pa jasno, ko ne daješ in pričakuješ od drugih..iz obveznosti….
Morda poskusi s tem, da vsakic, ko te prime, da bi koga bogato nagradila (s cim materialnim) zanj pripravis kaj ne-materialnega. Verjemi, to je veliko bolj ganljivo in custveno, bolj osebno in bolj dragoceno! Osredotoci se na male pozornosti, pa tudi partnerju veckrat izpovej custva. Tako bos kmalu tudi sama bolj zahrepenela po njegovi taki izpovedi kot pa po slastni vecerji…
Zanimiva tema, ja. Po moje na ta način vzdržuješ razdaljo, ker se bojiš, da bi se preveč zapletla z ljudmi v zadevah, ki jih izmenjuješ lahko samo z ljudmi, npr. pozornost, ljubezen ipd. kot si sama napisala. Po moje je to povezano z občutkom lastne vrednosti in izhaja iz tega, kako si se naučila tega doma. Jaz sem imel podobne težave in se dolgo nisem tega zavedal. In jih imam še, samo da zdaj malo bolj pazim, da ne bi ponavljal enih in istih napak. Dosti lažje in rajši sem komu drugemu pomagal, kot pa reševal svoje probleme, kaj šele da bi koga vprašal ali prosil za nasvet o sojih. Sploh jih nisem znal opisat. Kar po moje izhaja iz nezavedanja svojih potreb in pomanjkanja lastnih ciljev.
Pričakovanja… dopolnjujem odgovor:
Pravzaprav, sem razmišljala in ugotovila, da so pričakovanja tudi to, na kar smo navajeni, to kar potrebujemo. Potreb je nešteto. Kot je Irena enkrat prej rekla, da samo kdor zna živeti sam, lahko živi z nekom.
Kar jaz opažam je pa to, da ko živim sama, se mi sicer zdi, da znam dobro poskrbeti zase, da sem avtonomna…ne-odvisna itd…šele, ko sem v odnosu z nekom, ugotovim..koliko potreb je nezadovoljenih in jih lahko uresničim le v odnosu z nekom.
Tako so moja pričakovanja številna… od partnerja pričakujem pravzaprav veliko. In ravno tu ste mi dali misliti.
Pričakujem, da ima podobne moralne vrednote kot jaz…, podobno finančno stanje, podobno izobrazbeno stopnjo…itd, zato, da se lahko počutim varno in domače..oz, da ne prihaja do razhajanj pri teh bazičnih zadevah. Ostala pričakovanja pa se sukajo okrog…. spoštuj me in daj mi vedeti, da sem ljubljena…
Ponočnjak je rekel, da ima kaj opraviti tudi z občutkom lastne vrednosti, kateri se , vsaj po mojih izkušnjah, zamaje v odnosu s partnerjem… In pride do nihanj..viški, padci, po mojem ravno zaradi tega…
Trenutki, ko sem se sposobna povezati s seboj in si dati to kar potrebujem (takrat sem zelo svobodna)..so pa trenutki in situacije, ko zase ne poskrbim o.k….in takrat postajajo pričakovanja močnejša….
Kot se pogovarjam z ljudmi, ki so okrog mene…se dogaja zelo podobno..
Tu smo, da pilimo svoja razmišljanja in izkušnje, ne?
Kako pa kaj ostali??????
Zdi se mi, Sasa, da ne pricakujes prevec le od partnerja, ampak predvsem od sebe. Si perfekcionisticni tip, ki hoce imeti urejene odnose in pravzaprav ne das nikomur priloznosti, da bi mislil kaj slabega o tebi, oziroma to moznost odkupis z darilom. Zato bos morala najprej sprejeti svoje napake, da se bos lahko privadila partnerjevih. Sprejeti moras tudi to, da lahko ljudje negativno mislijo o tebi kar tako, brez vzroka, vcasih pa tudi spregledajo tvojo “materialisticno igro” in jim darila pravzaprav ne pomenijo nekih prisrcnih, toplih odnosov.
Ce bi se res cenila, pravzaprav ne bi bilo treba, da ima partner ne vem kaksno izobrazbo, financno stanje itd., saj bi razumela, da vse to ze itak imas sama. Zato v teh visokih merilih isces tudi potrditev, dokoncno potesitev svoje custvene negotovosti, visoka merila za partnerja pa bi naj potrdila, da je to pac moski, ki si ga zasluzis. Vendar, kot sem ze povedala, ti partner, tudi z nastetimi lastnostmi, ki si jih zelis pri njem, te potrditve ne bo mogel dati. Ostala bos nezadovoljna sama s sabo in s tako zvezo.
Poleg tega pa… dosti “karieristov” z ustrezno izobrazbo in financnim stanjem med casom, ko so “delali kariero” pravzaprav ni imelo casa custveno odrascati. Tako da lahko dobis v paketu, ki izpolnjuje vse tvoje zahteve, precejsnjega idiota. 😉
In? Zacni razmisljati pozitivno sama o sebi! Poisci samozavest in ne isci vec potrditev pri drugih. Imej se preprosto rada. Vem, da je to v resnici silno tezko. In morda bos rekla – saj se imam rada! Toda zakaj ravnas tako, kot da se nimas? Razmisli o tem. Opusti darila in raje nacni kaksen pogovor.
Tako, kot si me opisala, se ne poznam…nisem karieristka niti ne iščem take ljudi..saj sama nimam kake visoke izobrazbe..nisem bogata..pa tudi ljudi ne kupujem z darili.
Delno si me sicer dobro opisala, ko praviš, da preveč pričakujem od sebe in da težko sprejmem, da ima kdo o meni slabo mnenje..in nenazadnje…nimam se kaj preveč rada…ampak raje se imam, kot lansko leto…. .-)
Problem, ki sem ga izpostavila… in kot ga jaz trenutno razumem, je čustvene narave. Dajem rada… ko tega od mene nihče ne pričakuje. Ko pa od mene kdo pričakuje določene stvari… “bodi tako kot bi jaz želel”…pa se zablokiram..in dajem le materio- to si pa res dobro imenovala “materialistična igra”.
Nisi me dobro razumela. Nisem opisovala tebe kot karieristke, ampak moskega, ki si ga zelis! Se enkrat preberi tisti odstavek…
Poznam obcutek uzivanja, ko nekoga odaris. Tudi jaz to silno rada pocnem, vcasih pa se je prav potrebno zadrzati in cloveka obdariti s svojo pozornostjo in pogovorom! Saj si o tem pisala, da ti je tezko, kajne?
Sasa
Predlagam vam, da preberete knjigo A. Robbinsa “Prebudite velikana v sebi”, še posebej 16. poglavje o Pravilih – in našli boste večino odgovorov.
Kar sem zapisal v naslovu, to je pravilo v življenju – pa če nam je prav ali ne. Če želite kaj dobiti, morate NAJPREJ veliko dajati (dati) – ampak ne v finančnem smislu.
In mimogrede, tudi ljudje, ki niso karieristi, ki preprosto NE ZNAJO ŽIVETI, so lahko “idioti v paketu”. Čustvena zrelost ni pogojena z visoko izobrazbo ali visoko starostjo – pogojena je z odnosom do življenja. In če ta odnos ni pozitiven, potem je tu še en “paket”.
Nekaj za premagovanje zbeganosti v življenju lahko naročite tudi na spletu (poskusite z motivacija+osebna rast) – čeprav je tega v Sloveniji še zelo malo.
Imamo pa nečesa v izobilju – veliko ljudi, ki so prepričani, da so najpametnejši. Pa niso. Tudi sam nisem. Sem pa morda prebral kakšno knjigo več, imel kakšno izkušnjo več od večine. Tudi bližnje srečanje s smrtjo je bilo vmes – celo nekajkrat.
Sicer pa pravijo, da nekaj sivih las ob strani za moške ni nič napačnega. 😉
Zoran, morda boš to bral.
Od kar sem pred leti brala Castanedo, sem “vedela”, da je smrt naša najboljša prijateljica. JE edina, ki nas strezni, ne?
Kar se tiče dajanja in dobivanja. Se strinjam popolnoma.
Upam, da je jasno, da se ne bi oglasil s svojim vprašanjem, če bi imela zadeve jasne pri sebi.
Dobila sem veliko od vas vseh.
Hvala.