Pozdravljeni, čustveno inteligentni ljudje :)).

Sedaj pa resno. Šele pred kratkim se v pogovoru z zelo prijazno gospo, ugotovila, da kar sem jaz imenovala blokiranje sebe, je v bistvu občutek krivde.
Šele sedaj sem zavrtela filme za nazaj in ugotovila, da se počutim krivo za vsak piš vetra.
Če se smejem, se hitro spravim v bolj resno pozo. In tako dalje, da niti ne naštevam.
Teoretično vem, da to izhaja iz burnih reakcij na moje vedenje v naši krasni družinici, vendar čisto praktično si pa ne znam razložiti kako to, da sem se tako prilagodila nekim reakcijam ljudi. In prosim, pomagajte mi razumeti, kako se nad drugim uspešno izzove občutke krivde, ker si tega ta trenutek res ne predstavljam.

Tudi mene zanima podobno. za vse se počutim kriva in odgovorna.

Pozdravljena Piratka!

Nihče ne more pri drugem človeku izzvati občutkov krivde, če ta pri tem ne sodeluje.

Če se, kot sama praviš, počutiš krivo za vsak piš vetra, pomeni, da nevede nase prevzemaš odgovornost, ki ni tvoja. Omenjaš burne reakcije na tvoje vedenje v vaši vrli družini. Iz tega sklepam, da si se že kot otrok naučila prevzemati nase odgovornost, ki nikoli ni bila tvoja, to je odgvoornost za rekacije drugih članov družine. Reakcije drugih ljudi so vselej njihova odgovornost in ne tvoja. Žal tega kot otrok nisi mogla vedeti. Takrat je bilo treba nekako preživeti in ti si se prilagodila tako, da si se počutila krivo za odzive drugih. Zdaj je kar je, in kot pravi pregovor: navada je železna srajca. Te ‘srajce’ na žalost nihče ne more sleči namesto tebe, zato vzemi to nalogo kot svoj pomemben življenjski projekt.

Zdaj ni pomembno, zaradi kakšnih razlogov si to počela v preteklosti in neplodno je za to kriviti druge družinske člane. Raje vso pozornost in energijo usmeri v preseganje tega vzorca. Ko ti bo to nekoč uspelo, nihče več ne bo mogel v tebi vzbuditi občutkov krivde.

Na kratko ti lahko povem samo to, da si odgovona samo za svoja dejanja, čustva, svoje misli in odzive, ne pa za dejanja, čustva in odzive drugih. Vem, da ti s tem nisem prav veliko pomagal, upam pa, da sem ti vsaj nakazal pravo smer.

Lekcija, ki se je moraš naučiti, je ena od najpomemnejših v življenju, imenuje se pravilno razmejevanje odgovornosti. V tolažbo naj ti povem, da s tem ima težave velika večina ljudi, prav zato tej temi na Šoli čustvene inteligence posvetimo kar nekaj časa.

Lep pozdrav!

Brane Krapež
Šola čustvene einteligence

Zelo razumem, kar pišete. No, ne morem reči, da mi je vaš odgovor prinesel le malo resnice. Veliko je je.
Življenjski projekt … zveni, kot da dobi življenje nov pomen, nov smisel. Ampak resno pravim. Kar oddahnila sem si, ko ste napisali, da sem odgovorna le zase. Koliko kisika naenkrat.
Napovedujem pestrost v naslednjih letih.

Tudi mene so zelo obemenjevali občutki krivde in kaj bodo rekli drugi. S tem me je najbolj obremenila mati, kasneje pa jo je začel posnemati še oče. Kar naprej sem se morala zagovarjali, oz poslušati kakšna sem. V bistvu sem bila pink ponk žogica na njune igrišču, kjer sta bila vsak v svojem elementu, To izživljanje njunega nezadovoljstva preko mene, se je kasneje na meni pokazalo kot popolna izguba samozavesti, negativna samopodoba in seveda veliki občutki krivde vsepovsod, kljub čedni zunanjosti in bistrosti. Velike težave sem imela tudi z moškim spolom, kjer sem bila ujeta v začarani krog neuspelih zvez. Pri 28 mi je kot prva prišla v roke knjiga Ženske, ki preveč ljubijo. Potem sem šla na pogovor k pokojnemu dr. Košički, ki mi je potrdil, da moje težave izvirajo iz problematičnega otroštva in da živita starša za kuliso dobre družine, ki sta si jo ustvarila za zunanje opazovalce. Potem sem prebrala še odgromno število knjig na to in podobne teme. Nato pa sem slučajno gledala oddajo Oprah show, kjer je bil gost dr. Joel Grey na temo občutkov krivde.
V tej oddaji so “trenirali” posameznike, kako se znebiti teh negativnih občutkov. In tako sem se začela tudi jaz trenirati na podoben način. Ko sem začutila občutek krivde, sem se začela spraševati, zakaj in komu nisem ustregla in ali meni to odgovarja in kakšni so moji resnični občutki in kaj si jaz v zvezi s tem želim. Nato sem si tako kot gostja v oddaji ponavljala KAJ ME BRIGA, KAJ ME BRIGA. Trenirala sem in trenirala in moram se pohvaliti, da se danes (seveda po več kot 10-letih) počutim mnogo bolj samozavestno, občutki krivde so skoraj izginili. Še vedno pa veliko berem in analiziram svoja občutja jeze, strahu in nezadovoljstva ter poskušam odkriti njihov izvor.
Tudi vsem ostalim s podobnimi težavami želim, da bi našli svojo pot.
LP

Zanimivo. Torej KAJ ME BRIGA in ODGVORNA SEM LE ZASE… sta dva receptka.

Razmišljam še o eni zadevi, namreč tej občutki krivde so v smislu: Joj, spet sem nekaj narobe naredila, narobe rekla in sedaj bo kdo zaradi tega zelo užaljen, bo trpel…. umrl?

Pozdravljena Mima!

Res je, kar potrjuje tudi vaša izkušnja, da traja kar nekaj časa, preden se izkopljemo iz vsiljenih občutkov krivde. Toda vztrajnost in nenehna samorefleksija obrodita trajne sadove, tako kot v vašem primeru.
Včasih nam pri tem notranjem samospraševanju pomaga če se vprašamo” Ali sem za nastalo situacijo kakorkoli odgovoren (namesto kriv).” Beseda odgovornost se nas globlje in pravičneje dotakne kot krivda, in je manj “obložena” z različnimi občutki, ki zamegljujejo realno videnje. Če je vaše prepoznanje da za nekaj ali nekoga niste odgovorni, ( potem tudi krivi niste) potem res velja, kaj me briga.
Občutek odgovornosti je nekaj, kar izhaja iz naše notranje narave (res je, da ga nimamo vsi ensko razvitega), krivda pa je sistem, ki nam je vsiljen od zunaj: okolje, družbeni vzorci in nemalokrat tudi domača vzgoja.
Žal še danes prepogosto vidimo, da starši želijo prbujat otrokov čut za odgovornost tako, da mu vzbujajio občutke krivde. Seveda to ne deluje, oz. ima posledice, ki so vidne na samopodobi in v nizkem občutku lastne vrednosti.

Želim vam uspešno osebno rast tudi v prihodnje,
Renata Bokan

Šola čustven inteligence