da ne boste sami s problemi

Odlocila sem se, da se jaz napisem svojo morasto zgodbo, da boste videli, da imamo nekateri tudi hude tezave in da niste sami!
Torej, kako naj zacnem. Aja, ja, z otrostvom. Kot majhna deklica sem bila tiha, vse sem nardila kar so drugi rekli, na svojo nesreco sem imela sosedo/sosolko, ki je bila leto starejsa od mene /jaz sem sla v solo eno leto prej. In ta soseda je izkoriscala mojo nedolznost, nepokvarjenost. Dogajalo se je, da sem morala ze pred sesto uro zjutraj hoditi k njej, da sva se igrali, torej pred poukom. Jaz sem ubogala, delala sem vse kar je rekla. Nakar se je zacelo z izsiljevanjem, ce ji ne bom dala nasih zvonckov, bo povedala moji mami da sem recimo dobila trojko v soli. Zame je bila to mora. In tako sem ze celo osnovno solo prebrodila v strahu. Ja, se boste vprasali, kje je bila moja mama. Ja, saj res. Naj povem, da je bila mama cisto srecna da se druzim s to sosolko, kajti ta sosolka je bila piflarka, torej odlicnjakinja in moji mami so bile petice VSE. Ce sem dobila slabo oceno, je bil najhujsi dan roditeljski sestanek, jao…raje ne pomnim. Torej, ta soseda me je tudi ponizevala pred drugimi, in tako sem pocasi zaostajala za drugimi. Nisem imela nobene podpore. Mama je drzala s sosedo, na zalost. In tako sem prisla v srednjo solo. Tukaj se je nadaljevalo moje osamljeno zivljenje. Cisto sem se izolirala od drugih. Pocutila sem se tako nemocno, vseskozi sem obcutila neodobravanje drugih. In ko so me tako vsi zavracali, sem iskala vzrok v tem, da sem jaz na videz bolj neprivlacna in sem se zacela s tem obremenjevat. Naj se povem, da mi je mama enkrat rekla “Ti si pa bolj smotana…” TO RECE MATI SVOJI HCERI! Evo, kljub temu da z ucenjem nisem imela nobenih problemov, sem v 2.l popustila in nisem sla na popravne izpite. Pa ne da se ne bi mogla naucit, izgubila sem voljo. Vrgla sem se v molitve, molila dneve in noci, prosila Boga, da bi koncno se kaj spremenilo. Hja, nakar sem enkrat gledala en film Groza v Amitvilu, kjer neki demon obsede enega fanta in le ta pobije celo druzino. Evo, kar naenkrat se porodi strah v meni, kaj ce res kaj obstaja, kaj ce se bo meni to tudi zgodilo. Razmisljala sem, ce obstaja Bog, je tudi Satan. In ko sem enkrat prisla na to misel, se je nisem mogla vec znebiti. Cedalje bolj mucne misli, tezka glava. Strah da se bo meni isto zgodilo kot fantu v filmu…GROZA, MORA!!!Strah, strah, strah… Vem da nisem nora!! Ampak od vse te vsakdanje izoliranosti sem si zgradila svoj svet. In seveda potem obcutek krivde. Ja, bom komu kaj nardila…misli in potem obcutek krivde, pa kaj si nora, in potisnem vase vse obcutke krivde. In evo tezka glava, tezke misli, …Naj povem da sem kljub vsemu uspesno maturirala, za mano je ze diploma, strokovni izpit , pac vem da sem inteligentna. Ampak tako sem se zagozdila v svoj zblojen svet, da si samo skodujem. Sem zelo obcutljiva oseba in odlocila sem se delati na sebi. Vse potiskam vase, nikoli nisem izrazila svojega mnenja, raje sem kao poniknila in VSE POZRLA. Nisem se znala postaviti za sebe. Prava luzerka. Sele zdaj pri 25 letih postajam pogumna in se raziskujem. Vseskozi sem se pretvarjala, da sem drugacna kot sem v resnici. Obiskala sem bioenergetika, ki mi odpravlja blokade in strahove. Po enem obisku moram reci, da skoraj ne morem verjeti, ampak imam lazjo glavo. Delam na sebi, verjamem da mi je tako zivljenje dano z dolocenim namenom. Narocena sem tudi pri psihiatru, upam da bom to prebrodila. Na zunaj se delam pogumno, ampak na znotraj se bojim. Bojim se, da bi folk ugotovil, kaka posast sem, sposobna misliti, da bi komu kaj storila. Ampak jaz verjamem da je vse to strah, v moji globini je ena majcena prestrasena deklica, ki nima nobene opore. Razmisljam da bi napisala knjigo. Vendar konca svoje zgodbe se ne poznam. Upam, da ne bo tragicen, verjamem, da bom to prebrodila. Misli nekako izginjajo, ostaja napetost v glavi, negotovost, obcutek neobvladovanja, najhujsa mora…ob custvenem vznemirjenju tresenje rok. Vem pa, da je vse skupaj posledica napetosti in strahu.

Prosim, drzite pesti zame.
Ce zeli kdo kak kontakt z mano, pusti mail.

Spoštovana Alena!

Čestitam – za pogum, da si to napisala, za vse kar si dosedaj naredila, za vse uspehe in za vztrajnost!
Mislim, da si na odlični poti k temu, da boš kmalu v polnosti zaživela svoje življenje, ki je namenjeno temu, da ga uživaš (kot vsem nam-če to zmoremo dojeti). Toda včasih je pot do spoznanja tega in potem pravega življenja dolga in naporna, tebi pa jo je še otežila okolica v zgodnjem otroštvu, ko bi najbolj potrebovala podporo.
Pomembno je, da se zmoreš iz vsega tega nekaj naučiti, da ni bilo vse brez veze in, da te je trpljenje popeljalo do novega načina razmišljanja. Veliko bolj boš znala ceniti življenje in vse kar ti bo dalo ter vse kar boš dosegla, kot nekdo, ki mu je vse na pladnju prinešeno. Naj ti vsi trenutki, ki se jih nerada spominjaš, pomagajo pri premagovanju novih ovir – če si kot otrok preživela vse to in prišla tako daleč, zakaj potem ne bi zmogla še koraka naprej!

SREČNO!

Upam, da bo tvoja zelo osebna izpoved komu dala poguma, da se tudi sam loti reševanja svojih stisk in težav.
Špela, Šent

Hojla, Alena!
No, kaj vem, nekako sem se tud jaz našla v tvoji zgodbi, čeprav mogoče le delno – sicer sem kr živahen človek, se pa tudi jaz učim iskanja svojega lastnega mnenja… Si mislim, kaj vse je krivo za to, ker je veliko dejavnikov, ampak se zavedam, da mi to ne sme biti izgovor (ki jih namreč zelo rada uporabljam). Ugotavljam in poskušam spoznat kakšna je razlika med mano in nekaterimi drugimi, ki glasneje in bolj trdno izražajo svoje mnenje in se učim od njih, čeprav je kar težko najti neko srednjo pot, kako jasno in nedvoumno uveljaviti svojo voljo pa še vedno narediti to na moj nevsiljiv način… Še dobr, da sem stara šele 25, da imam še (verjetno) kr nekaj časa, da se to in še tisoč drugih stvari naučim… Po eni strani sem precej trmasta, ampak dostikrat to smotano trmo uporabljam ravno proti sebi, tako da poskušam vedno bolj razpoznavati ta občutek, in ne samo to, poskušam ga tudi popraviti. Dostikrat sem slišala, da kdo reče – ko prepoznaš problem je prvi korak že narejen, no, pr men ni tako, ker tega problema niti, ko je prepoznan ne znam rešit. In mam odprte oči in možgane. Kdo se bo pa potrudil zame, če ne sama???
Skratka, veliko uspeha ti želim, veseli me, da si v sebi še vedno tako uporniška (bye the way, tudi jaz poznam notranji svet) in sedaj postajaš neodvisna od drugih, da si nisi pustila, da ti drugi uničijo samopodobo.
Kr v tem duhu naprej!!!
Drž se!
Katarina

Aja, to sem se še spomnla, sem ugotovila, da je res ogromno v samozavesti. Če maš samozavesten sij v očeh, je to ogromno. Sej vem, da to vsi pravijo, ampak, sej verjetno veš, to je treba sam ugotovit…