Pravijo, da je veliko lažje, če “stvar” spraviš iz sebe, zato sem se odločila za malo izpoved. Še vedno imam rada svojega bivšega. Ne mine dan, da ne bi pomislila nanj (asociacije…). Pa ne gre za to, da bi se rada vrnila k njemu, niti da si ga želim, ker dobro vem, zakaj sva šla narazen in se še predobro spomnim kako sva šla narazen. Pa vsseno, sedaj ko so se stvari umirile prav fletno poklepetava. Z njim sem se vedno in se še počutim brez ovir, povem mu lahko vse… Ne razumite napak, ne želim ga nazaj. Sedaj imam novega partnerja, družinico in lepo družinsko življenje. Ampak veza ni, saj vendar ne more biti, ista. S sedanjim partnerjem sva v vezo stopila kot odrasle, izoblikovane osebe in s tem je tudi odnos drugačen kot je bil z bivšim. Z njim sem bila v vezi od mladosti in sva drug ob drugem odrasla (če sem poštena, vsaj eden od naju je odrastel) in to je dalo vezi enkratnost in neponovljivost. Pogrešam to spontanost…. Vem vem, temu se reče tudi nostalgija, ampak tako mamo. Lep pozdrav!

Bivšega očitno še nisi prebolela. S tem, ko se še dobivaš z njim, si delaš slabo uslugo. To zadevo moraš enkrat zaključiti, saj ni pošteno do tvoje družine, da sanjariš o bivšem. Pomagaj si tako, da si prikliči v misli predvsem njegove slabe lastnosti, razloge za vajin razdor itd… in ne predvsem lepih.
Odrasti. To si dolžna svoji družini.

Ne, saj se ne dobivava, kdaj pa kdaj malo poklepetava po telefonu, da sva na tekočem, kaj se nama dogaja in to ne na skrivaj… Kot sem rekal, rada ga imam, vendar vem da je preteklost in bo to tudi ostal (izbrisati se ga ne da). Moja družinica zaradi tega ne trpi, z možem imava odprt odnos – nič skrivanja nič “mutenja”. Oba si zaupava in tega zaupanja ne bi izdala za nič na svetu. Ampak, kot sem napisala, prva ljubezen…. Skoraj vsak ima tako ali podobno izkušnjo in tudi moj mož ni izjema, njegova preteklost tudi ni “prazen list”, o tem kdaj pa kdaj poklepetava, se smejeva nostalgiji…. Obadva namreč veva, da je sedanjost najina in da se preteklosti ne da izbrisati.

oj!
jaz bi vprašal, zakaj imaš potrebo o tem pisat tukaj in s čem bi se naj pravzaprav mi ukvarjali in kaj komentirali, če pa je vse tako lepo in jasno?
lp A

Saj ga ne rabiš izbrisati iz srca, pravzaprav ga tak ne moreš, ne? Nekoga, ki ga imaš rad, ne moreš kar nehati imeti rad. Tudi otrok bo nekoč odšel od tebe, pa ga zato ne boš nehala ljubiti.

Evo, jaz sem ista – svojega prvega fanta po 9 letih veze ne morem kar izbrisat iz svojega življenja, rada ga imam kot človeka,
vendar pa vem, da kot partnerja nikakor ne imogla več funkcionirat, ker imava čisto preveč različne cilje in poglede na življenje, ki sva si jih oblikovala zadnja leta najine veze, ko sva “odraščala” in se v veliki meri spremenila. Pri 17 pač človek ni tak, kot postane pri 24,25 letih..
In tudi jaz ga rada vidim, slišim, da dejansko poklepetava, kot si rekla, da si poveva, kaj je novega, kako kdo živi, pač stvari, ki so naju nekoč tako zelo povezovale..
Imava oba nove partnerje in moj je glede vsega dogajanja z bivšim povsem na tekočem in to pač sprejme, saj sem z njim preživela 1/3 svojega življenja.
Tako. da te čisto razumem, o čem govoriš 🙂