Pozdravljeni,

Stara sem 30 let, sem v veselem pročakovanju otročka z zaročencem, s katerim lahko trdiva, da sva si sorodni duši. Skupaj sva 2 leti in že takoj na začetku sva vsak pri sebi opazila, da je to to. Prav tako imava lepe službe, vsak nekaj svojih prihrankov, nepremičninski problem rešen, skratka srečnejša ne bi mogla bit.

Sedaj pa pride do težave. Moja mama mojega zaročenca brez kakršnega koli razloga ne odobrava. Ko smo skupaj ga provocira, postavlja neprimerna vprašanja ali podaja neprimerne komentarje, ga ne pogleda, ko vztopi v prostor, prav tako ga ne pogleda, ko se poslavljamo. Za najine male zmage ne kaže zanimanja ali pristnega veselja. Naj omenim, da je mati imela težave z mojim osamosvajanjem že v mojih najstniških letih. Čim sem začela delati preko študentske/dijaške napotnice, je postalo doma nevzdržno (sabotirala je moje delo, skrivala moja oblačila, katera bi morala imeti oblečena na delo, me zmerjala, da opravljam nečastna dela in da kaj si bodo pa drugi mislili (kelnarija), mi grozila, da ne bom več mogla bivati doma, ker nisem opravljala dovolj gospodinjskih opravil (poleg dela, rednega študija in lepih študijskih rezultatov ter rednega gibanja), skratka čisti teror. Vse to me je pripeljalo do tega, da sem se ob prvi priložnosti odselila (torej pri 23ih letih) in od takrat naprej lažje diham. Sicer sem odraščala brez očeta.

Sedaj se mati sprašuje, zakaj imava “naenkrat” hladen odnos, a ko sem v preteklosti kaj razčiščevala, je postalo samo še slabše. Vedno se postavlja v vlogo žrtve. Zdi se mi, da mi je sedaj zamerila to, da sem se odstranila iz socialnih omrežij in se sedaj več ne more hvaliti z mojimi objavami. Namreč vedno me je spodbujala k temu, naj čim več objavljam, kadarkoli smo imeli kakšno druženje, je vse terorizirala s slikanjem, da lahko nato zadeve objavi in da je navzven vse bleščeče. Jaz imam tega dovolj in sem se odstranila iz omrežij in sem opazila, da me odslej glede tega pogosto provocira, npr. Pride k nam na obisk, vidi, da mi je zaročenec prinesel šopek rož in me nato vpraša, ali zaročenec sploh ve, da imam rada rože, saj sa jih nikoli ne objavim. Občutek imam, da ji v resnici ni mar za moja čustva in za mojo srečo, temveč je pomembno le njeno iznakaženo in domisljijsko doživljanje mojega življenja, ki pa nima nobene logične osnove oz. Racionalne podlage.

Skratka… sem v veselem pričakovanju, mati bi se morala veseliti z nama, namesto tega pa je ožaljena, da ni v središču pozornosti in se muli. Kako naj zadevo rešiva? Vedno bolj me žre..

Hvala za odgovore..

Poznam veliko podobnih zgodb. Vedno se prilagajaš, poskušaš ustreči ipd., ampak nikoli ni dovolj. In iskreno tudi ne bo nikdar dovolj. Kaj tvoj partner počne, ni napisano, predvidevam, da je na eni strani malo po moško flegma, po drugi strani te noče užaliti s tem, da bi naredil pizd**** ipd.

Lej, edini nasvet, ki ti ga lahko dam je, da se zavedaj, da si noseča. In če si ti zaradi mame pod stresom, potem je tudi otrok. To ni zdravo, ne zate, še manj pa za otroka.

Tvoja primarna familija je trenutek, ko si zanosila postala druga, pa to ni tvoja mama. Mama je res samo ena, ampak ščiti svojo novo primarno familijo, ali pa daj svojemu moškemu odrešitev, da lahko reagira naslednjič, kot bi si želel. In verjetno si tudi želiš, da vzorci tvoje mame nebi prišli v tvojo novo primarno družino.

Prave rešitve ni, tvoja mama bo vedno oziroma do konca svojih dni izsiljevala, nikdar ne bo zadovoljna. Samo ne dopusti tega, da bosta še vajin otrok in partner podvržena črpanju energije z njene strani.

In ja, ne odobrava tvojega, ker si srečna, to pa pove vse. Če je ona živela brez moža, moraš ti tudi…

Tvoja mama je nezrela oseba. Je posesivna in egoistična. Oprosti, če sem preveč direktna. Hoče biti v središču pozornosti in hotela bi te imeti zase. Zato je ljubosumna na partnerja.

V prvi vrsti poskrbi zase, za svoje zdravje in za nerojenega otroka. Zaradi matere se ne sekiraj preveč, z njo se pogovarjaj tiste stvari, o katerih se lahko pogovarjaš z vsakim tujcem. Vseeno pa upam, da ko bo postala babica, bo morda postala drugačna.

Vse dobro.

preseli se

“Ne”, hvala za odgovor. Se strinjam, mama najbrž nikoli ne bo zadovoljna, saj se “pravila igre” tako ali tako prehitro spreminjajo, da bi jim lahko sledila. Danes je to, jutri je ono. Vedno najde nek nov razlog za sitnost in nejevoljo.

Sprašujete, kako partner reagira ob vsem tem.. ni mu vseeno, kaj se dogaja, vendar kljub temu ne priliva olja na na ogenj, tako da po navadi stopi korak nazaj in ignorira komentarje. Išče tudi poti do moje mame oz. svoje tašče, tako da kdaj na samem z njo poklepeta, ji napiše kakšno vzpodbudno sporočilo v naši Viber skupini, skratka se ne umika/muli ali kar koli podobnega. Išče poti, vendar mama tega ne opazi oz. kljub temu vztraja pri svojem.

Na žalost se mi vsi obnašamo veliko bolj odraslo, kot ona. Pogosto imam občutek, da se obnaša kot neka podivjana najstnica..

Hvala še en krat za odgovor..

Lunca zadnji krajec, tudi vam se zahvaljujem za odgovor. 

Na žalost ne morem zanikati vaših trditev.. imate namreč prav..

Tudi v meni ostaja upanje in srčna želja, da se bo z novo vlogo babice rodil tudi nov, veliko bolj zdrav odnos med nami. Bomo videli.. upanje umre zadnje.

Hvala še en krat in tudi vam vse dobro želim.

Laluna, ne vem, kaj bi spremenila s tem, da se odselimo. Sej ne živim v isti hiši kot starši že od 23. leta. Tudi s svojo družino živimo v svoji hiši v sosednji občini.

Sedaj se dobimo v živo na kosilu ob nedeljah in še to ne vsako nedeljo. Sicer pa se med obdobji brez tihih maš in muljenja, slišimo po telefonu recimo 2-3x na teden. Tako da tudi, če bi se preselili v Kanado, bi se občasno slišali in se torej ne bi spremenilo popolnoma nič.

verjemi, da te bo ob rojstvu čakalo še eno razočaranje, saj se mama 100% ne bo spremenila. Gre za določene osebnostne motnje (malo poguglaj mejna osebnostna motnja, imaš tone literature na to temo), ki se ne dajo spremeniti, ker motenec nima uvida v lastno ravnanje. Tako da se kar vnaprej poslovi od neke idealistične predstave o ljubeči babici, ker bo tudi na otroku samo zadovoljevala svoje potrebe. Kot sama ugotavljaš sedaj imaš lastno družino in to je najpomembnejše. Opri se na lastne sile, ker mama te bo vedno samo “minirala” v tvojih težnjah po zdravem razvoju. mamo pa obravnavaj kot bolnico, ki si ne more sama pomagat in se čustveno distanciraj od nje.

Imam prav tako mamo kot jo opisuješ in po 10letih ukvarjanja z njo in nekaj letih psihoterapije ti povem, da je edina rešitev da jo daš na čim daljšo distanco, še najboljše prekineta stike z njo. To niso mame, to so narcistične ali mejno osebnostno motene mame, ki jim ni mar za otroka ampak samo zase. Ko sem prekinila vse stike z njo, zanimivo nikoli ni kazala interesa da bi videla vnuke, samo mar ji je kaj bodo drugi rekli in kako nehvaležna hči sem, nikoli ne omeni vnukov, da bi jih rada videla… Dolga pot te še čaka, mene je zelo bolelo spoznanje, da pravzaprav nimam mame, da je nikoli nisem imela in da je nikoli ne bom imela-mame, ki bi želela dobro svoji hčerki, ki bi ji zmogla stati ob strani, ki bi vnuki kaj imeli od nje…tega ni in nikoli ne bo, to je bil najtežji del zame in me še vedno boli, sploh ko imam kaskna bolj strešna obdobja.

Mama je narcis.

S takšnimi ljudmi na lepo besedo ne prideš daleč. Postavi ultimat, da naj zaključi s takšnim obnašanjem ali pa bo postala preteklost in z njo zaključi.

Sicer pa je zaključitev in odstranitev iz tvojega življenja, najbolj pravilna rešitev.

Ne potrebuješ toksičnih odnosov in narcističnih ljudi v svojem življenju. Nihče jih ne.

In čeprav je mama, nisi dolžna poslušati in prenašati vsega tega.

In kar je najbolj pomembno, zdaj boš ti postala mama. Tvoja družina naj bo tvoja prioriteta.

V razmislek: si sploh predstavljaš, kaj bo šele počela in govorila, ko boš rodila in bosta imela otroka?

Se strinjam z vsem napisanim. Mama se tudi po rojstvu otroka ne bo spremenila. Priti je potrebno do tega, da situacijo enostavno sprejmeš – čeprav je težko. Po navadi distanciranje v teh situacijah pomaga (govorim iz izkušenj). Če se človek sam ne želi spremeniti, ga nihče drug ne more. Postaviti ji je potrebno meje pa če jih bo sprejela jih bo, če ne ne. V kolikor jih ne bo, sledi odmik. Smo samo ljudje. Različni smo si in vsak mora spoštovati mnenja, želje, drugačnost nekoga drugega.

Bi pa rekla moja znanka v tem primeru: Utopično je misliti, da nas bodo starši sprejeli takšne kot smo. Radi nas imajo takrat, kadar delamo po njihovo.

Mama je sam ena ne jo kr tako dat na stranski tir. Če se s tvojim decom ne ujame pol pa greš sama do nje.

V Avstriji so po 3 generacije na kmetijah, živijo, delajo skupaj, to vidiš ko se voziš gor, dedki, starši, otroc !!! In njim gre super, so sigurno 30 let prednami…..pri nas se sovražite med seboj, kam se skupaj to pelje kot da bom celotna družba šli v 3pm Na koncu bomo vsi takratko potegnil, ker ni pravih vezi med nami.

Žalostno da moramo potem mi na podeželju za take# mame” skrbet.

Postavi jo pred vrata enostavno prekini z njo stike boš videla kako bos lažje dihala bres nje

Mislim, da ne razumeš najbolje problema. Izrablja dejstvo, da je “mama samo ena” in to brez zavor in omejitev.

Pa kateri normalni nosečnico buzerira?

A ni mal cudn, da vso krivdo vidiš le u njej? Kaj pa si ti nardila, da bi se boljš razumel? In ja, ko boš sama mat boš videla, da usaka mat želi svojmu otroku le najboljš. Razmisli pr seb!

Tukaj je veliko uporabnih videov, ki ti lahko pomagajo v tvoji situaciji:

https://www.youtube.com/@DoctorRamani