Pozdravljeni,

Veliko sem že prebrala na forumu a še vedno nisem čisto prepričana, če se mi samo dozdeva in sem dejansko jaz kriva za vse… ali pa je moj mož res NOM.

S partnerjem sva se spoznala približno 2 meseca po bratovi smrti. Takrat sem bila na dnu in sem želela svojo pozornost od žalovanja nekako prestaviti v realno življenje. Z možem sva se spoznala preko spleta…najprej sva si pisala 2 meseca in po tretjem mesecu sem se želela z njim dobit. Po sporočilih je deloval kot človek s srcem na pravem mestu. Dobila sva se pri njem in od takrat sem “ostala” tam. Nosil me je po rokah, vse je naredil za mano. Vsakič se je tudi peljal k mojim staršem, da bi me podpiral, saj sta potrebovala pomoč. Pri 33 letih je tudi zame naredil izpit za avto, katerega prej ni imel – ker ga ni potreboval. Po petih mesecih me je zaprosil – ve, da sem “taprava” in da hoče z mano ostat. Malo sem se ustrašila a vseeno rekla, “JA”. Potem so se začele najine prve težave. Nič mi ni uspelo narediti prav, skoraj zmeraj je moral pokazati, da je on “boljši”. Je grozen perfekcionist, če mu nekaj ni šlo in je le-to lahko povezal z mano, sem bila jaz kriva (npr. zaradi mene ni imel časa; jaz si nisem vzela časa, da bi mu pomagala in sem se preveč ukvarjala z drugimi). Kar naenkrat mu je bil tudi moj kontakt (2x na teden k staršem) preveč, mojega očeta je označeval za narcista in da le-ta samo hoče, da mu hišo prenavljava (ker naju je prosil, da mu enkrat pomagava omaro sestavit in okoli hiše grmovje obrezat). Pač oče je že 70 in je bil pred dveh letih skoraj nepokreten in žal veliko res ne more sam naredit.
Imel je grozen problem, da se želim občasno družiti s prijatelji; brez njega se tudi z javnim prevoznim sredsvtom ne bi smela voziti, ker se bi mi lahko kaj naredilo. Ali pa če sem hotela z avtom kam, bi tudi on moral biti z mano, da bi me varoval…

Potem je prišla korona – jaz sem morala hoditi v pisarno in je delal od doma. In takrat sem res morala hoditi samo še po jajcih – nisem smela komentirati kako je v službi, ali pa če me je kaj zmotilo… Prav nisem si upala ničesar potarnati; če sem bila žalostna zaradi bratovega rojstnega dneva, ki je pokojen, je bil moj mož užaljen…in jezen. Ko sem mu rekla, da potrebujem v takšnih trenutkih samo objem, se je norca iz mene delal, da kaj bo objem težavo rešil…da moram končno do psihoterapevta in zaključit s to travmo. Meni se zdi normalno, da ti ob večjih praznikih ali rojstnem dnevu poteče solza po licu…in tudi čez 50 let bom pogrešala brata.

Zadnja pol leta (kmalu po poroki) sem se čisto zaprla vase – nisem si upala govoriti o svojih strahovih, čustvih, zaradi stresa nisem več veliko jedla (tako da sem v roku pol leta shujšala in postala kot en taboriščnik – vrtelo se mi in vse možne zdravstvene težave sem imela). Decembra 2020 je eskaliralo – in ker je spet grdo govoril o mojih starših sem znorela in mu rekla, da mogoče pa res nisva za skupaj in da kaj si pa misli, da je, da bo tako govoril o mojem očetu. To je bila za njega pinka na I. 2 meseca sva še nekako furala, a je bilo grozno stresno – za moj rojstni dan v februarju pa mi je potem končno rekel, da me ne vidi več kot ženo in da nima čustev do mene. Nekako sem še poskušala reši in ko me en vikend ni bilo doma in sem nenapovedano prišla, sem ga odkrila z novo “prijateljico” – postelja je bila pripravljena…njegove sex igrače, ki jih z mano ni smel uporabljati so bile tudi že pripravljene (sadistične igrice). Jaz sem logično znorela in zaćela stvari pakirati. On pa me je spet prepričeval, da sem jaz kriva, da me je svaril, da ne more več, da se moram spremeniti itd…
Zdaj se bo začel ločitveni postopek in mene postaja čedalje bolj strah. Mož mi je vzel ključe od stanovanja, tako da nimam več vstopa – to nedeljo grem s prijateljem iskati še preostale stvari. Mož mi je pošiljal glasovna sporočila v smislu, da sem si vse domišljala – pač poskuša se dealti spet šarmantnega in da ne bi imela nič v roki proti njem.

Meni je vseeno za denar itd. hočem samo svoje stvari ločitev in mir. Ne vem zakaj me je tako strah… sam zadnjič ko sva se videla (prejšnjo nedeljo) so bile njegove oči polne sovraštva. Meni se zdi to vse noro, saj sva se šele pred pol leta poročila – kako te lahko nekdo tako hitro zasovraži in vidi v tebi zibelko zla.

Odkar sem prostorsko ločena od njega se moje fizično zdravje izboljšuje…a psihično se počutim na dnu – sem res tako slaba oseba, kot me je slikal? Sem res premalo naredila za zvezo. Ali se mi bo maščeval…

Pozdravljena, v tem trenutku je najbolj pomembno, da ste stran od njega. Iz vašega zapisa je očitno, da je vaš (še) mož čustveno povsem nestabilna oseba, ki s svojimi določenimi dejanji izkazuje velik egoizem, nezmožnost empatije, skrb za lastno ugodje ipd…..Ne bodimo obremenjeni z diagnozami. Bolj se posvetimo temu, kako se oseba do nas vede, ali so naše želje in potrebe uslišane, ali lahko varno in sproščeno izražamo naše misli in občutke, lahko varno in spontano izrazimo svoje nestrinjanje…..pri vas lahko povsod odgovorimo z NE, torej niste bili v zdravem odnosu temveč v primežu moškega, ki vas je poskušal povsem podrediti, zasužnjiti, ponižati, degradirati…..problem je on in ne vi – vaš osnovni problem je pomanjkanje zaupanja vase, verjetno slaba samopodoba, dvom vase. Preberite nekaj preteklih zapisov iz foruma – edini pravi recept je fokus usmeriti vase, najti dobrega terapevta s katerim boste spoznavala svoje notranje globine in vzvode, zaradi katerih razmišljate tako, kot razmišljate, vzpostavila notranje ravnovesje, samozaupanje in potrebno samozavest.

Samo še tole – mož vas ne bi smel kar tako vreči iz stanovanja in vzeti ključe; lahko ga prijavite na policijo. Nujno si poiščite dobrega odvetnika, ki vas bo uspešno vodil skozi ločitveni postopek – in potem zadihajte in se začnite temeljito spoznavati in ukvarjati S SEBOJ.

Vse dobro, Leonida

Takoj ločitev in zbeži od takega, ni važno niti diagnoza. V njemu je problem, verjemi.

Glavo gor draga in ponosno postopaj po sgetu, ker si bila dovolj močna da si ga zapustila. Marsikatera tega ni sposobna. Bodi odločna in ne pusti se ustrahovat. Vse bo dobro. Ko bo locitev zakljucena ga ne bos nikoli vec videla in lahko bos zadihala in zazivela. Verjamem vate.

Tale osebek, ki igra zlovesco igro… Pazi se ga.

Za njih (take osebe-psihopat, sociopat) odhod pomeni veleizdajo, srhljiv pogled, po tvojem “sovrazni” pomeni res mascevanje v ozadju. Preden gres po svoje stvari, hkrati obvesti se policijo, ce se kaj zalomi, da bodo v pripravljenosti in ti pomirjena. Poberi stvari in locitev, pa cimdalj stran od njega, ti postopas prav. 👏

Uhhh …
draga avtorica, še dobro da si šla stran. Me pa preseneča, da sta se poročila, glede na to, da je že pred poroko pokazal svoje barve … meni bi se alarmi takoj vklopili.
Definitivno je NOM-ovec. Ves šarmanten na začetku, potem pa vse kontra – značilno zanje. Morda ti bo v pomoč knjiga naše avtorice, z naslovom V opoju narcisa. Meni je konkretno odprla oči.
En konkreten objem!