čakajte malo punce.
Ne morete povprek streljati na vse.
Pač močki smo iz marsa ve pa iz venere.
Verjamem da ste ve bolj za čustva, dotike, večkratno govorenje rad te imam. Mi moški pa smo bolj da zrihtamo dom, se potrudimo da kaj naredimo. Primer po tleh pomijemo, posodo iz stroj zlagamo, kuhamo. Pač na svojstven način kažemo naklonjenost do partnerja.
Kje je sedaj dovoljeno da partnerja ponižujete ker vam ne vrača ljubezni na način kot ga ve želite. Ali ni to Mom lastnost da ne prenese drugačnosti oz. Izkazovanje ljubezni točno na vaš želeni način?
Poglejte- se trudim, planice previjm otrokom vsakodnevno, vsakodnevno smo popoldan skupaj in tuširamo skupaj otroke, hodim in vozim jih v vrtec, po večini kuham. Edino kar ne delam je likanje in pranje – obešam pa ga. Sedaj ko jo razjezim jaz ali drugi me ponižuje in žali. Od kje sedaj menimoči da ji rečem piki rad te imam. Imam pravico do zamire, imm pravico po vseh dogodkih se odaljevati.
In sej mom moški imajo lastnosti ne mom moških in ne metati vs v isti koš[/qu

Spoštovani Kričač

Nikogar ne obsojam niti ne postavljam diagnoz, to kar si napisal, da si opravljal v svojem partnerstvu je vredno vseh pohval. Ne poznam tvojega življenja in nikakor ne mečem moških v isti koš. Pismo tvojega predhodnika mi je bilo malo nerazumljivo, rada se imata, vse bi naredila eden za drugega, oba trpita……po tem sem sklepala, da med njima ni bilo neke prave partnerske komunikacije. Moram pa povedat, da sem iz prispevka razbrala to da se imata rada in pa da je partnerica občasno vpila in poniževala.
Po moji nestrokovni presoji se NeMOM zaradi svoje stiske, strahu, manipulacij, nepoznavanja zadev včasih začnejo obnašati zelo podobno kot MOM.
Veš vsakdo izmed nas ima podobno situacijo z nepodobnimi dodatki, ker smo pač različni.
Verjemi , sama sem šla skozi situacijo oz partnerstvo, v katrem je bilo cenjeno samo njegovo delo, spoštovanje si je zaslužila samo njegova primarna družina in on, zelo malo je komuniciral, besede rad re imam ni poznal, vse zadeve okoli našega premoženja, vzgoji otrok, najinem partnerstvu, ljubezni…vse je vodila in ocenjevala njegova mati in primarna družina. Prihajalo in še vedno prihaja, do takih situacij, da sem vpila, jokala od izčrpanosti in nemoči.
Skupaj sva bila 14 let imava dva otroka, skupno podjetje, ki zelo dobro posluje. Morala sem se odselit iz skupnega doma, po psihičnih in fizičnih napadih so me odpustili iz podjetja katerega sem polovični lastnik, ostala sem z otroki brez osnovnih pogojev za življenje (trpi pa menda on) še zmeraj.Vse zdeve moram reševati preko sodišča, kar pa zelo težko, kajti za sodišče moraš biti premožen. On pa trpi pri svoji mami in sestri jih finančno podpira še naprej , menda ima otroke zelo rad, vendar nima časa, da bi jih kaj vč obiskal kot pa vsakih 14 dni, čeprav smo le 3 km narazen. Preživnine plačuje za obe 300€ in znori, da to je več kot preveč, kajti on ne bo mene živel. Menda me je vedno on živel, čeprav sem hodila v službo, sama vodila in opravljala vsa gospodinjska dela, sama skrbela za otroke ( on ni imel časa, ker je delal). Po njegovih besedah sem nezahvalna in nerazumevajoča, izkoriščevalana itd itd.
Te poisane zadeva so samo drobni urinki, kajti zadeve so tako obširne, da jih tukaj ni mogoče opisati.
Po vsem tem kar mi je počel ( on pravi, da ni on počel, ampak njegova družina) sem tulila, norela, jokala samo od nemoči in izčrpanosti. Takoj ko sem si poiskala strokovno pomoč sem spoznala , da obstaja MOM, da dejansko se ne morem zaščititi drugača kot pravno in vse plačati, ter počakati, da bodo zadeve na sodišču sploh obravnavane.On je pa še vedno ubogi, kajti zelo pogreša otroke, menda ima tudi mene rad, a kaj ko sem nemogoča in ne raumem, da sem ga izkoriščala, saj mo je dajal za delo v službi tudi po 700€ plače, jaz sem pa tako razsipniška in menda vse zapravila. Veš še zmeraj bi tulila zmerjala, jokala, če ne bi s pomočjo drugih spoznala, da enostavno mi ne pomaga nič…

Kričač oprosti malo si me vspodbudil, da napišem, da tudi ženske nismo za v en koš, če si želimo, da bi nas partner imel rad.

Lep dan

Če te smem vprašati,kaj se je dogajalo v otroštvu tvoje ženske,da si s tem opravičeval njeno vedenje.ali se ji je v resnici dogajalo vse tisto,ali je to ona tako doživljala? V nobenem primeru ne more biti otroštvo izgovor,nikakor.Če realno pogledamo,marskikdo je imel v svojem otroštvu takšne in drugačne situacije, vzpone in padce, tudi precej žalostne izkušnje, ljudje so dajali skozi vojne,…
To pa ni in ne more biti opravičilo za konstantno izpadanje. Sami smo odgovorni za svoja vedenje in žal še kako dobro poznam da sem jaz vsega kriva.Da jaz tisto nekaj povzročam…. Grozen je ta občutek nemoči in večnega lovljenja repa,kot da si v začaranem krogu in se istočasno pogrezaš v živo blato 🙁

Ne obadaj se z vprašanji na katere nimaš vpliva.
Meni odgovor kaj se ji je dogajalo v otroštvu ni prinesel nekega razumevanja ali odgovorov- le več vprašanj.
Glej če ne gre ne gre odnehaj. jaz sem trmasto vstrajal ker je močna ženska na katero se lahko oprem. A mi to ne pomaga ker čez čas dobim vse servirano nazaj kako sem nesposoben

BZ
Verjamem da je tvoja zgodba težkain žalostna. Samo jaz še vedno upam na luč na koncu tonela. Sedaj ko si ločena ali jo že vidiš?
Otroci so le skupni in vrjamem da ti preko njih nagaja oz jim govori kaj vse si ti ?

S tem se ubadam zato,ker to ni nekdo,ki bi ga lahko enostavno odstranila iz mojega življenja – je moj otrok.Če se še tako trudim ne pridem do bistva.Nikakor ne. Utrujena sem že od vsega,dovolj mi je že,zmanjkuje mi moči in veselja za drugo.

Kričač,
sploh ne gre za to, da zadeve posplošujemo, pač pa za določene vzorce in primere iz zgodb, ki jih beremo na tem forumu in jih prepoznavamo kot lastne in podobne. Vsak par ima svojo zgodbo in vsak posameznik prav tako. Kako se ti počutiš v tem odnosu (s seboj ali v paru) je tvoje doživljanje in če ni ok, je treba nekaj spremeniti. Tudi odločitev za “nespremembo” je sprememba. Pač nič ne storiš.

LionKing zate se mi zdi, da doživljaš paniko glede odnosa, ki se je končal in čeprav si se počutil slabo, nespoštovan, neslišan, zatiran….itd., ga objokuješ. To je tvoj preživetveni vzorec, ki si ga prinesel od doma. Kakšno pa je bilo tvoje otroštvo? Razmisli o tem.

Tudi o tem se strinjam, da smo vsi kaj MOM, vendar to ni naš življenjski stil.

BZ želim ti uspešno premagovanje ovir, ki jih doživljaš na svoji poti. Si močna in pogumna ženska.

Vilinka

Pozdravljeni. Vilinka ne vem kakšno paniko naj bi doživljal ampak če imaš nekoga rad si se trudil ga skušal razumeti šel čez mnogo nepotrebnih prepirov in nekje v sebi kljub vsemu veš, da ta oseba ni slaba ampak morda enostavno ne zna odreagirati (kar še vedno ni opravičilo za zmerjanje in tudi fizično nasilje) ti ni vseeno. Vsaj meni ni. Ja morda ga tudi objokujem ker sem realen in lahko priznam da ni bilo vse le slabo in negativno. Ampak dejansko te vsi prepiri točneje nori prepiri načnejo in sčasoma tudi lepi trenutki zbledijo oziroma prideš v stanje ko enostavno v vsej jezi in razočaranju vidiš le še negativno. Kakšno je bilo moje otroštvo? So črne pike priznam pa je to morda le še razlog več, da se iz tega kaj naučim in povlečem najboljše. Mi je pa nekaj ostalo iz otroštva pogovor, pogovor in še enkrat pogovor. Lepo je če skušaš razumeti človeka in ne le obsojati.

Pozdravljen LionKing

Še zmeraj pišeš o zadevah, ki me spominjajo na najin odnos, mogoče se me toliko bolj dotakne.tudi moj bivši partner razlaga in meni očita da se ga obdolževala in nespoštovala. Pričakoval je vedno in vedno samo spoštovanje do njega, njegovega dela in njegove družine. Njegova mati in sestra me nista nikoli sprejele in vedno govorile, da ogrožam njihovo premoženje, me poniževale, lastile si najino življenje in najino premoženje, nenehno od prvega dne sta mi govorile, da sem si prišla lastit njihovo hišo, čeprav sva midva sama zazidala najin del hiše in še pomagala obnoviti in urediti večji del njihove hiše. Nonstop me poniževale posebno v prisotnosti drugih ljudi,sestra si je dovolila najniskotnejše prijeme poniževanja (zlivanje vodena mojo glavo medtem, ko sem obešala perilo, pregledovanje mojega službenega računalnika, brskanje po moji pošti,najbolj so bili priljubljeni moji bančni izpiski, brskanja in pregledovanja našega stanovanja, najniskotnejša zmerjanja z neumno kravo, kozo,Ko sem pomivala skupne stopnice skozi tri nadstropja je obula hrbovske čevlje šla na vrt ali v naravo se sama ali z otroki vrnila z čevlji polnemi blata in ponosno zakorakala s nasmehom na obrazu po pomitih tleh izjavljala neprestano čudaške opazke, ki niso bile nikomur razumljive). Govorile sta mi, da je on njihov član družine in , da janz nimam nobenih pravic. Prosila sem ga samo in nonstop, da se vsaj enkrat postavi za mene. Nikoli se ni, vedno mi je govoril, da sem odrasla in naj sama urejam odnose z njimi.
Jokala sem in prosila prosila več kot desetletje, vedno je vstrajal na svojem, da so to ne tiče njega.
Premnogokrat je bil poleg brez besed nikoli ni pokazal niti kančka spoštovanja niti ljubezni do mene v prisotnosti matere ali sestre. Ko so zdeve prerasle v stisko, strah, utrujenost sem večkrat vpila , kajti nisem več zdržala, nisem se mogla več obvladovati. Nisem razumela zakaj mi ne pomaga človek, ki mi razen otrok pomeni največ na svetu.
Zapustil nas je in ostal pri svoji mami, nemore mi oprostiti, da sem mu govorila, da je njegova dolžnost urediti odnose njegove družine do mene in otrok. On temu pravi, da sem ga samo obtoževala in nespoštovala.
Ko so izvedeli, da me je zapustil, je bil to za njih najlepši, dan po štirinajstih letih in mi to tudi z veseljem povedale. Poteptale so me in on jim je spet, pokazal, da imajo prav.

Še zmeraj ga preveč spoštujem, zavestno uničujem neizmerna čustva do njega, ker sem spoznala da ne bo nikoli drugače. Nikoli ne bo spoštoval mene in najinih otrok, tako kot svojo mamo in to tudi ona pričakuje od njega. Izpolnil je njena pričakovanja.

LP

Pozdravljen LionKing

Še zmeraj pišeš o zadevah, ki me spominjajo na najin odnos, mogoče se me toliko bolj dotakne.tudi moj bivši partner razlaga in meni očita da se ga obdolževala in nespoštovala. Pričakoval je vedno in vedno samo spoštovanje do njega, njegovega dela in njegove družine. Njegova mati in sestra me nista nikoli sprejele in vedno govorile, da ogrožam njihovo premoženje, me poniževale, lastile si najino življenje in najino premoženje, nenehno od prvega dne sta mi govorile, da sem si prišla lastit njihovo hišo, čeprav sva midva sama zazidala najin del hiše in še pomagala obnoviti in urediti večji del njihove hiše. Nonstop me poniževale posebno v prisotnosti drugih ljudi,sestra si je dovolila najniskotnejše prijeme poniževanja (zlivanje vodena mojo glavo medtem, ko sem obešala perilo, pregledovanje mojega službenega računalnika, brskanje po moji pošti,najbolj so bili priljubljeni moji bančni izpiski, brskanja in pregledovanja našega stanovanja, najniskotnejša zmerjanja z neumno kravo, kozo,Ko sem pomivala skupne stopnice skozi tri nadstropja je obula hrbovske čevlje šla na vrt ali v naravo se sama ali z otroki vrnila z čevlji polnemi blata in ponosno zakorakala s nasmehom na obrazu po pomitih tleh izjavljala neprestano čudaške opazke, ki niso bile nikomur razumljive). Govorile sta mi, da je on njihov član družine in , da janz nimam nobenih pravic. Prosila sem ga samo in nonstop, da se vsaj enkrat postavi za mene. Nikoli se ni, vedno mi je govoril, da sem odrasla in naj sama urejam odnose z njimi.
Jokala sem in prosila prosila več kot desetletje, vedno je vstrajal na svojem, da so to ne tiče njega.
Premnogokrat je bil poleg brez besed nikoli ni pokazal niti kančka spoštovanja niti ljubezni do mene v prisotnosti matere ali sestre. Ko so zdeve prerasle v stisko, strah, utrujenost sem večkrat vpila , kajti nisem več zdržala, nisem se mogla več obvladovati. Nisem razumela zakaj mi ne pomaga človek, ki mi razen otrok pomeni največ na svetu.
Zapustil nas je in ostal pri svoji mami, nemore mi oprostiti, da sem mu govorila, da je njegova dolžnost urediti odnose njegove družine do mene in otrok. On temu pravi, da sem ga samo obtoževala in nespoštovala.
Ko so izvedeli, da me je zapustil, je bil to za njih najlepši, dan po štirinajstih letih in mi to tudi z veseljem povedale. Poteptale so me in on jim je spet, pokazal, da imajo prav.

Še zmeraj ga preveč spoštujem, zavestno uničujem neizmerna čustva do njega, ker sem spoznala da ne bo nikoli drugače. Nikoli ne bo spoštoval mene in najinih otrok, tako kot svojo mamo in to tudi ona pričakuje od njega. Izpolnil je njena pričakovanja.

LP[/quote]

Draga BZ,

brez zamere, ampak mislim, da ti (in še kdo, ki je sodeloval v tej temi) bereš zapise Lionkinga skozi sito svojih izkušenj. Da projeciraš in v njem vidiš nekaj, kar mogoče ni. Njegove zapise si razlagaš drugače kot jaz, ki recimo tvojih izkušenj (vsaj tako hudih) nimam. Kar malo hudo mi je zanj, ker je prišel na ta forum, da z delitvijo izkušenj olajša svojo bolečino, dobiva pa v zameno, da vas spominja na svoje može. To je v končni fazi forum, nihče nikogar zares ne pozna in nehvaležno je postavljati sodbe, samo zato, ker ti ta in ona beseda odzvanja v glavi in ker ti jo je mogoče kdaj izrekel nekdo, ki te je prizadel. Na forumu smo zato, da si pomagamo skozi stiske, ne? Vsakemu tu prija topla beseda in mene osebno bi zelo prizadelo, če bi mi kdo, ko sem čisto na tleh, rekel, da ga spominjam na groznega človeka, ki mu je življenje spremenil v pekel …

Lep pozdrav.BZ hvala za razumevanje:). Sicer pa morda nisem jasno povedal svojega primera ampak res ni prijetno poslušati kako vas spominjam na vaše može in partnerje ter potem naštejete dejavnike, ki imajo z mojim primerom malo povezav. Še enkrat bom začel iz sebe. Vem, da znam biti težka oseba in imam svoje muhe. Zavedam se, da so v vsakem odnosu nesoglasja in tudi prepiri kar je normalno. Ampak sem mnenja, da moraš tudi v prepirih imeti nivo oziroma, da se še bolj natančno izrazim enostavno v nobenem sploh ne partnerskem odnosu ni prostora za žaljivke, poniževanja in tudi trmo ter izsiljevanje. Lahko se pogovoriš prisluhneš oba malo popustita in najdeta skupno pot. Bom naštel le nekaj besed prasec, ničvreden, nenehni očitki in napadi. In mnogokrat so zadeve ostale nerešene ker ni bilo volje za pogovor. Mnogokrat vsaj zame neka oblika manipulacije in izsiljevanja s trmo ali tudi direktno v kolikor kaj ne bo tako je bolje da končamo ali trma nejevolja in negativnost. Da ne bo izgledalo le da govorim slabšalno ali celo pljuvam izrazil sem samo tisto, kar me je motilo sčasoma razžiralo in tudi spreminjalo, ker se nisem znašel v vsemu temu in sem počasi igral to igro, ki je nisem vajen in tudi nima meja. Ker danes lahko rečem, da je dobra oseba, iskena, topla, ljubeča, skrbna (zato sem vztrajal ker sem in tudi danes vidim v njej dobro osebo tako pristno in srčno) a vsi te prepiri so v meni pustili posledice. Vsa ta dejanja, ki sem jih opisal sem opravičeval s tem, da je ni nihče učil pogovora in strpnosti. Moji so jo sprejeli celo moji so ji svetovali in je rada hodila k nam. Tudi jaz sem jo opravičeval ker kot sem že napisal vem, da je dobra in je težko če te ne učijo topline razumevanja strpnosti pogovora. Hudo mi je ker sem sčasoma igral tudi sam to igro izgubil vso potrpežljivost, toplino razumevanje ter se izgubil v prepirih in jezi. Priznam, težko mi je bilo živeti s človekom ob katerem sem mislil oziroma imel občutek da si dovoli vse le čakal na izbruh kjer ni meja in čutil nek zaničevalen odnos. Še enkrat ja boli me da sem potem tudi sam padel v to igro. Ne zaslužim si jaz tega niti ona. Globoko v sebi nekako čutim in verjamem da me ima rada in morda ni znala pokazati tega pogrešam lepe trenutek a me hkrati občutek prepirov drži nazaj. Še enkrat zavedam se da sva oba kriva in nosiva vsak del krivde a v sebi nosim občutek da vendarle to ni način in sem na določeni točki počil in se tudi spremenil. Morda sem konservativen ampak želim biti v vezi kjer bova en drugemu poleg partner tudi prijatelj in ljubimec zaupnik. Kaj ni to bistvo veze da ta predstavlja nek varen pristan in ti polepša življenje?

Hči.gospe.kraljice…
res je, da se na tem forumu pogovarjamo o zadevah, ki smo jih in jih še vedno doživljamo, rešujemo… Kako pa naj drugače projiciramo situacije, kot pa iz svojih lastnih izkušenj? Tukaj smo več ali manj laiki in ne strokovnjaki, zato se naši zapisi tako tudi berejo. Pač izmenjujemo izkušnje. In če kdo izmed nas zazna podobno situacijo, kaj pa je v tem slabega? Nislim da nič. Vsak ima možnost, da pove, kaj misli in če ste zaznali, da je bil Lionking besedno napaden, mu lahko stopite v bran in mu poveste kar pač želite.
Jaz sem v njem videla svojega moža in to je vse.
Hči.gospe.kraljice sledim tudi tvojim zgodbam in ti moram povedati, da te spoštujem in biti hči takšni materi je zame nepredstavljivo.

Pozdravljen LionKing

Še zmeraj pišeš o zadevah, ki me spominjajo na najin odnos, mogoče se me toliko bolj dotakne.tudi moj bivši partner razlaga in meni očita da se ga obdolževala in nespoštovala. Pričakoval je vedno in vedno samo spoštovanje do njega, njegovega dela in njegove družine. Njegova mati in sestra me nista nikoli sprejele in vedno govorile, da ogrožam njihovo premoženje, me poniževale, lastile si najino življenje in najino premoženje, nenehno od prvega dne sta mi govorile, da sem si prišla lastit njihovo hišo, čeprav sva midva sama zazidala najin del hiše in še pomagala obnoviti in urediti večji del njihove hiše. Nonstop me poniževale posebno v prisotnosti drugih ljudi,sestra si je dovolila najniskotnejše prijeme poniževanja (zlivanje vodena mojo glavo medtem, ko sem obešala perilo, pregledovanje mojega službenega računalnika, brskanje po moji pošti,najbolj so bili priljubljeni moji bančni izpiski, brskanja in pregledovanja našega stanovanja, najniskotnejša zmerjanja z neumno kravo, kozo,Ko sem pomivala skupne stopnice skozi tri nadstropja je obula hrbovske čevlje šla na vrt ali v naravo se sama ali z otroki vrnila z čevlji polnemi blata in ponosno zakorakala s nasmehom na obrazu po pomitih tleh izjavljala neprestano čudaške opazke, ki niso bile nikomur razumljive). Govorile sta mi, da je on njihov član družine in , da janz nimam nobenih pravic. Prosila sem ga samo in nonstop, da se vsaj enkrat postavi za mene. Nikoli se ni, vedno mi je govoril, da sem odrasla in naj sama urejam odnose z njimi.
Jokala sem in prosila prosila več kot desetletje, vedno je vstrajal na svojem, da so to ne tiče njega.
Premnogokrat je bil poleg brez besed nikoli ni pokazal niti kančka spoštovanja niti ljubezni do mene v prisotnosti matere ali sestre. Ko so zdeve prerasle v stisko, strah, utrujenost sem večkrat vpila , kajti nisem več zdržala, nisem se mogla več obvladovati. Nisem razumela zakaj mi ne pomaga človek, ki mi razen otrok pomeni največ na svetu.
Zapustil nas je in ostal pri svoji mami, nemore mi oprostiti, da sem mu govorila, da je njegova dolžnost urediti odnose njegove družine do mene in otrok. On temu pravi, da sem ga samo obtoževala in nespoštovala.
Ko so izvedeli, da me je zapustil, je bil to za njih najlepši, dan po štirinajstih letih in mi to tudi z veseljem povedale. Poteptale so me in on jim je spet, pokazal, da imajo prav.

Še zmeraj ga preveč spoštujem, zavestno uničujem neizmerna čustva do njega, ker sem spoznala da ne bo nikoli drugače. Nikoli ne bo spoštoval mene in najinih otrok, tako kot svojo mamo in to tudi ona pričakuje od njega. Izpolnil je njena pričakovanja.

LP[/quote]

Draga BZ,

brez zamere, ampak mislim, da ti (in še kdo, ki je sodeloval v tej temi) bereš zapise Lionkinga skozi sito svojih izkušenj. Da projeciraš in v njem vidiš nekaj, kar mogoče ni. Njegove zapise si razlagaš drugače kot jaz, ki recimo tvojih izkušenj (vsaj tako hudih) nimam. Kar malo hudo mi je zanj, ker je prišel na ta forum, da z delitvijo izkušenj olajša svojo bolečino, dobiva pa v zameno, da vas spominja na svoje može. To je v končni fazi forum, nihče nikogar zares ne pozna in nehvaležno je postavljati sodbe, samo zato, ker ti ta in ona beseda odzvanja v glavi in ker ti jo je mogoče kdaj izrekel nekdo, ki te je prizadel. Na forumu smo zato, da si pomagamo skozi stiske, ne? Vsakemu tu prija topla beseda in mene osebno bi zelo prizadelo, če bi mi kdo, ko sem čisto na tleh, rekel, da ga spominjam na groznega človeka, ki mu je življenje spremenil v pekel …[/quote]

Draga hči. hči.gospe.kraljice

Nikakor ne želim projecirati ničesar, marveč LionKingu opisati, kako lahko pride do vpitja in žaljivk tudi z druge strani tako mu tudi pomagati, da premisli situacije, ki so se zgodile in mogoče odkrije rešitev zanj in njegovo ljubezen.Po vsem kar sem doživela in v zadnjih dveh letih spoznala , sem še zmeraj proti temu, da se takoj ko opazimo kakršnekoli znake MOM, predlagamo prizadetemu brezpogojno zapuščanje partnerstva oz osebe ki jo ima rad. Še vedno sem romantik in večni optimist, da vedno obstajajo rešitve za pravo ljubezen. Dva ki se imata resnično rada lahko doleti tudi MOM, tudi z bolanimi osebami je možna ljubezen.Moramo se naučiti živeti blizu takim ljudem, tudi sama sem se zapletala v njihove drame, dokler se nisem naučila, da se me te drame ne dotaknejo, ampak se me ne dotaknejo samo zato, ker sama tako želim. To dosežeš ko se naučiš postavljati meje samemu sebi .Nikakor ni lahko, veliko truda moraš vložiti v izobraževanje in spoznavane situacij, ki so včasih čisto predvidljive včasih pa ne. Najprej moramo pozdraviti sebe starih vzorcev, ki smo jih prinesli iz svojega otroštva, kajti takrat nas niso naučili postavljati meje. Mene so naučili samo: moraš potrpeti, ubogati, delati, se prilagajati.

Lion King

Tebi želim , da bi ti uspelo , najti rešitve za vajino ljubezen če si tega res želiš.

LP

Moje mnenje je takšno da ni Pravilnih in Napačnih odločitev. Vsak človek je poseben, tako tisti, ki ima MOM, kot tisti ki ga nima in vsaka življenska zgodba prinaša s seboj mnogo pestrosti, tako da ni možno reči, da je nekaj zgolj Prav ali nekaj zgolj Narobe.

Sama ne bi nikoli šla več v odnos z nekom ki ima MOM ali podobne značajske poteze in potem, ko sem opravila s seboj in svojo preteklostjo me takšne osebe niti več ne privlačijo tako kot prej, ko se mi zdi, da sem na nek načiin podzavestno iskala take ljudi, da bi do konca odigrala dramo svojega otroštva z iluzornim upanjem, da se bo enkrat pa ja končala srečno. Ni se , ker se ne more. Če človek nima noge, ne more teči maratona in če nima ( ali ima težave) z empatijo, bližino…..in vsem kar pinaša MOM pač ne more biti normalenga zdravega odnosa.

Če bi sedaj imela otroka z osebo z MOM bi najprej naredila vse, kar lahko, da bi bil odnos tako znosen, da ne bi šlodilo otrokom, v nobenem primeru pa se ne bi več šla Rešiteljice ali dopustila, da se me “zlorablja” zato, ker se nekdo drug noče soočiti s svojimi težavami. Ne glede na to kako hudo je z MOM osebo, ima še vedno možnosti, da nekaj stori. In če bi se trudil ( res trudil) bi zaradi otroka poskušala poiskati rešitev, ki bi bila dobra za vse, če se ne bi trudil bi otroka umaknila iz nezdravega okolja in poskušala storiti vse, da bi kljub situaciji imel čimbolj zdravo otroštvo in ga naučila kako funkcionirati z disfunkcionalnim staršem.

Takšno je moje mnjenje, moja čustva, moje videnje, kar pa ne pomeni da je pravilno in dobro tudi za vse ostale. Vsak mora pri sebi pošteno pogledati vase in najprej odkriti zakaj je z nekom ( malo globlje kot zgolj rad ga imam kljub temu, da počne grde stvari z menoj) in ko to počisti pri sebi in ko mu je res jasno, zakaj ga vleče v tak odnos, pride tudi odgovor, kaj s takšnim odnosom storiti. Če ga imamo kljub temu, da imamo pri sebi vse na broju še vedno radi, če mu želimo pomagati je tudi to super.

Pri tem pa se je treba zavedati, da osebi z MOM ne moreš pomagati zgolj s sočutjem ali ljubeznijo, če obenem ne postaviš meje njihovemu nezdravemu vedenju ( ker nas je strah, ker se nam smili, ker prevzemamo odgovornost namesto njega, ker si raje govorimo da takšen pač je, ker se tudi sami ne želimo soočiti z neprijetnimi stvarmi….) ker potem v resnici še omogočaš in spodbujaš njegovo bolezen in to se mi zdi tudi precej nezdrav odnos.

LJubezen + realna slika + postavljanje mej + odgovornost osebe MOM zanjo prepustii njej sami + zaščititi sebe in otroke če so, to se mi zdi najbolj zdrava kombinacija če se odločaš ostati z nekom skupaj.

Ampak takšno je moje mnenje in ponovno to ni Edina resnica :-))
GittaAna

Pozdrav vsem, predvsem tebi LionKing!

Danes sem naletela po naključju na tole temo in ne morem si kaj, da ne bi napisala svojega mnenja, saj poznam kar nekaj ljudi s podobnimi težavami. Najprej naj povem, da svaka čast BZ: ”Zanima me pa ali si kdaj njej povedal tisto kar si napisal tukaj na forumu, ali si kdaj pristopil, jo objel in rekel :> Rad te imam, pogovoriva se

Pozdrav vsem, predvsem tebi LionKing!

Danes sem naletela po naključju na tole temo in ne morem si kaj, da ne bi napisala svojega mnenja, saj poznam kar nekaj ljudi s podobnimi težavami. Najprej naj povem, da svaka čast BZ: ”Zanima me pa ali si kdaj njej povedal tisto kar si napisal tukaj na forumu, ali si kdaj pristopil, jo objel in rekel :> Rad te imam, pogovoriva se

Spoštovani,
Poročena sem drugič. Prvi mož (to zdaj ugotavljam) ni bil nič drugačen, “prednost” je bila le v tem, da je zelo jasno povedal, kako in kaj. Trpela sem, ker sem bila mlada, naivna in tako vzgojena, da je v zakonu treba marsikaj potrpeti. Vem, da je zakon splet veliko težkega in hudega in malo manj rožic. Po moževi smrti sem se odločila, da “nikoli več”. Pa se je zgodil drugi mož, ki pa to kaže postopoma in mehko. Pri njem doživljam nekaj prav specifičnih cvetk v obnašanju:
– pričesko moram imeti kratko, ker mi menda taka najbolj paše – “vsi tako pravijo” – če poudarim, da meni to ni všeč, pa sem čudna, ker ne sprevidim resnice
– leče/očala: izbrati moram očala, ker mi pašejo, in še to samo določen okvir. “Vsi tako pravijo …” Zanimivo se mi zdi vprašanje, kaj bi izbral, če bi imela zdrav vid? Odogovora nisem dobila.
– obleke nosim le po njegovem okusu, kar pomeni kavbojke in ohlapne puloverje/mikice. Elegantna krila in hlače so starokopitna izbira. Pulover bi mi kar razrezal in lastnoročno šel kupit novega (domnevam, da pri tem sploh ni pomembno, ali bi mi bil sploh všeč)
– ko sva se spoznala, sem tehtala deset kil manj, a sem jih na njegovo večno teženje postopoma pridobivala, ko sem začela z njim obilno večerjati, češ da sam pač ne bo jedel, in da sem itak kost in koža. Da se v svoji koži te kosti dobro počutijo in so zdrave, pa ga tako ni zanimalo. Prav tako mu je malo mar, da moram menjati vso konfekcijo – “zakaj pa si zmetala stran vse večje obleke, prav ti je.”
– ker narava tudi name deluje, se pojavljajo na obrazu gubice – uporaba losionov, olj, krem in pudrov je “pričakovana” pač tolikokrat dnevno, da bodo gube izginile! Ker je to praktično nemogoče, moram zamenjati kreme oziroma namesto “vlažilnih” uporabiti “hranilne” – No, prav na tem “področju” čutim prihajajočo vojno, saj želenega nikakor ne bo dosegel. Samo v reklamah je vse možno … Nevzdržno in ponižujoče je nenehno preverjanje in tipanje kože na obrazu, jasno z izgovorom, da me boža. Menim, da je to za vsako žensko prej signal in sporočilo, da ni lepa in privlačna. Zadnje čase dobivam tudi občutek, da se me sramuje. Pred vsakim obiskom ali druženjem preverja mojo “brezhibnost”, celo torbico, ali imam v njej vso potrebno toaleto. V družbi mi nekako diskretno in prikrito namigne, naj se grem popravit puder, ker se mi koža guba … “Urejena” moram celo na sprehod po bližnjih gričkih, kjer me ne vidi razen njega živa duša. Če nisem fit, je zadržan in kmaj kaj spregovori. Vse s pojasnilom, da bi rad ob sebi mladostno ženo in da naj to razumem kot dobronamerni nasvet. Nazadnje mi je počilo in sem mu z mirnim in prijaznim tonom svetovala, naj si poišče kakšno “umetno” lepotico, ki zagotovo ne bo imela težav z gubami do starosti, takrat jo pa naj pač pošlje spet na lepotno operacijo. Pojasnilo: če te ne bi imel rad, te ne bi spodbujal k urejenosti. Ljubi bog, a sploh ve, kakšne neumnosti klati?
– skrivnosti, skrivnosti … ne le pri njem, tudi njegova mati je enako skrivnostna, ko vprašam karkoli o možu iz njegove preteklosti. Saj kot zakonska žena vendar nisem kar kdorkoli.
– včasih se izkaže, da bi nujno morala snemati najin pogovor (če bi vnaprej vedela, kako bo potekal, bi zagotovo to naredila). V nekaj sekundah svoje besede zanika ali obrne, jih samo za nianso “preobleče” in že več ni kriv, da sem jaz vse narobe razumela (30 metrov naenkrat postane 130, le da jaz nisem slišala “sto” …). Če gre za starejše izjave, pa je v stanju zanikati ali celo dodati celo zgodbo, potek dogodkov …
– če je kaj všeč njemu, meni pa ne, nikakor ne more RAZUMETI, zakaj. Kot da je tu kaj razumeti – tako pač je.
– bolestna navezanost na svojo mater, ki mu je v življenju reševala kožo pred nasilnim očetom (saj mu je ja mati, a ne delajo matere tega?). Pred povabljenimi mi je na mojem rojstnem dnevu prijazno in ljubeče v obraz rekla, da mi ne bo segla v roko, ker si lahko sama mislim, kaj bi mi povedala. Pa se mi ne sanja (ali pač). Ob prvem obisku me je že med vrati preden je sploh vstopila, vprašala, kolikokrat tedensko sesam. Odgovorila sem ji, da naj kar prime za sesalec in sesa ves vikend, če ji kaj ni prav. Zdaj spoznavam, da sem s tem odprla fronto. Ko me ni doma, zamenja zavese, preuredi klet, kuhinjske elemente, presadi rože, zaseje prazno gredo … Sredi najhujše julijske vročine je štihala in gnojila vrt, češ da mi dela uslugo, potem pa mi zabičala, naj tisti posevek skrbno zalivam . Vsi ki se spoznate na vrtnarjenje, vam je situacija kristalno jasna. A mož me je okaral, da sem nehvaležna in da menda tudi njegova mama kaj zna in je kdaj v življenju tudi kaj delala na zemlji!! Pa menda mama spet ni mislila tako hudo. V vseh letih mi ni niti enkrat čestitala za kakršnikoli praznik, niti poklicala ali poslala sporočila. Midva pa ji (jasno, na moževo željo) vsako leto peljeva darilo (ki ga sofinanciram tudi jaz) 100 km daleč…
– moja kuhinja je zanj pravi raj dokazovanja moje nesposobnosti: ob enem samem kosilu utegne biti juha pregosta, preslana …, rezanci razkuhani, meso premastno, solata vodena, celo krožniki neusklajeni … ker on pač tega ne mara, ni vajen, ne je … Ko kdo tretji pohvali sladico ali kakšno drugo jed, pa se temu pridruži.
– blazno (pa ne pretiravam) ga skrbi mnenje drugih. Kaj bodo rekli, mislili … Če sem pripravljena komu povedati, kaj mislim – ni hujšega. Ljudje bodo ja užaljeni.
– čeprav mi je zagotavljal, da ne pije (kar je bil zame eden od najpomembnejših pogojev za zvezo), pa ugotavljam, da se kozarčku upre le z nadčloveškimi močmi. Sprva se je za opitost opravičeval, zdaj pa kar reče, da če mu paše, bo kaj spil. Najhuje pa je, da me od njegovih nihče ni opozoril, čeprav sem veliko govorila o teh izkušnjah. Naivnica, le kako bi blatili svojega osmoljenčka … Pa še bi se tega našlo.

Najbolj zanimivo pa se mi zdi, da vse te kritike veljajo le zame. Ko govoriva o drugih parih, vsakemu posebej priznava vso svobodo, pravico do izražanja, odločanja … češ, saj so vsi odrasli.

Nikakor nisem pripravljena sprejemati njegovih “v življenju sem pač osmoljenček” …, ker mu je to najbrž v preživljanju družinskih dram na obroke vcepljala v kri in kosti njegova mama. Zanjo je še danes ubožček, ki mu streže spredaj in zadaj … Končno tudi moje življenje, otroštvo in kasneje zakon nista bila rožnata, stvar je samo v tem, kako ti ga “podporni” starš pomaga prebroditi in s kakšnim “orodjem te opremi za življenje”. Mene pač niso opremili s samopomilovanjem in egocentričnostjo. Nimam niti volje niti moči (in niti znanja), da se razdajam za take potrebe partnerja.

Takole po opisu gre za hude manipulacije zavite v celofan in povsem nezdrav odnos, ki ti lahko na dolgi rok izjemno škodi. Tako kot voda počasi, vztrajno in neprestano gladi kamen, da na koncu spremeni obliko, tako lahko takšno psihično nasilje na koncu povzroči, da izgubiš samega sebe.

Ker je v takih odnosih, kot ga opisuješ težko obdržati svoj resničen pogled na svet , je zelo dobro, da imaš ob sebi ljudi, ki so zdravi, ok in ki ti lahko pomagajo prespojati ali je nekaj ok zate ali ne, ali je je kakšna možnost al ine in še najbolje je, če so ti ljudje terapevti, ki so pri tem povsem nevtralni in ki ti lahko pomagajo, da transformiraš svoje “kljuke” s katerimi se, ne da bi hotel zakavljaš s takšnimi osebami.

Tudi sama sem nekako pritegnila k sebi popolnoma iste tipe moških , četudi so na začetku izgledali povsem nekaj drugega, vse do trenutka, dokler nisem dojela, da je očitno nekaj v meni, če si jih prikličem in se ustavila in se kar nekaj časa ukvarjala sama s seboj in zdravljenjem mojih poškodb. Šele potem so v moje življenje začeli prihajati povsem drugačni ljudje.

GittaAna

Devetka….zame je to blazno fascinanten zapis.
Ker me vedno znova “vrže”, kaj vse ste (smo) ženske pripravljene požreti….za…za kaj že?
Kaj toćno dobiš za “kompenzacijo” za tako očitno poniževanje? Kaj imaš pa ti od tega?
Lahko greva po točkah….ampak pri meni bi se že pri frizuri ustavilo…kaj šele naprej, da bi mi
nekdo določal, kaj lahko oblečem, česa ne?????? Da bi mi nekdo kontroliral kaj imam v torbici?????
Da bi mi neka “mama” urejala omarice????
In ti to požiraš?
Pri tem, da je tip mamin sinko, in še pije po vrhu?

Vidiš, jaz tega ne razumem. A je vsaj kakšen blazno dober umetnik ali znanstvenik ki rešuje svet?
Po mojem ne.
Daj poskusu pojasniti meni – (predvsem pa sebi), zakaj to prenašaš….
(če bi meni brez veze kritiziral normalno pripravljeno hrano bi v istem hipu dobil v darilo piskre in
kuhalnico, pa naj on kuha, ko vse bolje zna,,,)

Skela:
Pri meni je bilo tako, da je kralj že mnogo let kuhal zase, “ker mu je tako bolj pasalo”. Kljub temu pa je kontroliral, kaj kuham zase in za otroke: če sem uporabila dovolj začimb, če je dovolj slano, če je zadosti zdravo itd. In na koncu po svoje kaj dodal, da bo hrana boljša. Če je bilo kaj, kar je imel rad, pa je pojedel kaj tudi iz našega lonca (včasih tudi skrivaj).
Imel je celo omarico s svojo posodo.
Za prostor na štedilniku pa sva se pogosto kregala… ker je bilo z njim tako komplicirano uskladiti čas kuhanja.
Še čudno, da sva lahko shajala z enim samim hladilnikom.

Ajej…..

kako ste se pobrale po ločitvi? Ste se same spopadle s travmami iz nezdravega odnosa ali ste poiskale pomoč terapevta?