Pozdravljeni,
že dalj časa prebiram ta forum, pa sem se šele sedaj opogumila in se registrirala. Bojim se namreč vsega, predvsem, da bi me kdo prepoznal.
Moj problem je moja mati (s težavo napišem besedo “mati”, ona pa želi oz. zahteva, da jo kličem mamica). Sem v zrelih letih (nekaj čez 50), manipulacijo pa sem prepoznala šele nekaj let nazaj, pravzaprav po tem ko je umrl moj oče. Do takrat sem bila prepričana, da je vsega kriv on in ja, čutim veliko krivdo, da sem ga vse življenje obtoževala. Šele po očetovi smrti, ker se je manipulacija nadaljevala, sem spoznala, da je on bil pravzaprav medij, prenosnik vseh bolnih idej in manipulacij moje matere. Zelo pozno, vem.
Torej, moja mati je odličen manipulator. Vzgojena sem bila v njenega sužnja, predvsem pa v njeno oporo v dramah z mojim očetom (in te drame so bile na dnevnem redu). Kadarkoli me je potrebovala za “oporo”, sem bila ok, če pa sem kaj storila narobe (niti ne vem kaj), sem bila tepena. S kuhalnico ali palico, da “je ne bo roka bolela”. To je trajalo nekje do mojega 12 ali 13. leta, ne vem natančno, ker imam velike luknje v spominu. Odkar se spomnim, je bila bolna. Sedaj niti ne vem več, ali je bila to resnično bolezen ali samo orodje za manipulacijo. Kajti vedno, ko je zbolela (prej je bil vedno kriv oče, sedaj pa jaz), smo vedno vsi skakali okrog nje in jo prosili, naj vendar poišče zdravniško pomoč, kar pa je vedno odklanjala. Uspelo ji je, da sem prekinila stike z vsemi svojimi prijatelji. Hotela je, da je ona moja “prijateljica”. Bila je lepša od mene, vedno urejena, mlada. Še vedno me boli, ko me je rekla, da je moj tedanji fant rekel, da ona izgleda bolje od mene.
Ko sem se poročila in rodila hči, si je praktično mojo hči prisvojila, jo poizkušala obrniti proti meni, ji govorila grde stvari o meni. Moja hči me je nekje pri 20 letih opozorila na vse to, bila je prva, ki mi je dala misliti o manipulaciji. S svojo hčerko imam zdrave odnose, ona komunicira s svojo babico sedaj samo toliko, “kolikor mora”. To so njene besede.
Prvič sem pomoč poiskala pri pshioterapevtu, ki mi je prvi odprl oči in povedal, da jaz nisem kriva niti odgovorna za počutje moje mame ter da moram delati na sebi.
Šred kratkim so mi popustili živci, nisem mogla več vzdržati. Tako se pristala v psihiatrični bolnišnici, kjer so me po 2 mesecih zdravljenja lepo “poštimal” V času zdravljenja so mi psihologi in psihiatri popolnoma odprli oči, oni so ugotovili, kje je moj problem. Svetovali so mi popolno prekinitev stikov z materjo.
Popolna prekinitev – tega si najbolj želim. Pa vendar: sem edinka, mati je stara, ne bi želela da se res kaj zgodi. Bi se verjetno počutila še bolj kriva. Kaj naj storim? ali ima moja mati MOM? Ne vem. In ja, odvisna je od pomirjeval, tako zelo, da včasih niti govoriti ne more. Itak tega ne prizna, pa meni to ni več pomembno.

Se opravičujem za zmedeno pisanje. V dobri meri sem se znebila občutka krivde, vendar še ne povsem. Kako naj preživim ostanek življenja brez dram?

veliko tega, kar opisuješ se je in se dogaja meni. Samo, da nisem imela očeta, ker je odšel in se rešil teh manipulacij. Tudi jaz sem edinka in so se te manipulacije začele dogajati že zelo zgodaj. Ko sem se poročila, sva po nekaj letih skupnega bivanja z možem odšla za 20 let – najlepša leta brez manipulacij, slabe vesti laganja in izsiljevanja. Potem me ja mama prosila, da se vrnem domov in vse se je začelo ponavljati. Nikoli, res nikoli se ne spremenijo. Po šestih letih je mama hudi zbolela in sedaj je v domu upokojencev, kjer jo obiskujem le jaz in občasno sin, moj mož in hči pa ne hodijo k njej. Skoraj vselej kadar pridem se mi vse znova dogaja, manipilacije, podptikanja, laži,…predvsem pa zbujanje slabe vesti. Sreča je, da sama nisem tako hudi zbolela, se pa vseeno veliko preveč ukvarjam s temi nezdravimi odnosi in zelo trpim. Čeprav si vedno znova dopovedujem, da me to ne sme iztiriti, se mi to vse prevečkrat zgodi. Morala se boš odločiti ti ali ona, oboje ni mogoče. Vem, da je težko ampak našega žrtvovanja taki ljudje niso vredni. Pomisli nase in tiste, ki te imajo resnično radi in prekini ta nezdrav odnos, vsaj za nekaj časa, da si opomoreš in temeljito razmisliš.

Pozdravljena dark!
Bolje pozno kot nikoli pravijo in s tem se strinjam. Vesela sem za vsakega, ki se mu odprejo oči in se začne soočati s svojo preteklostjo ker to pomeni, da ima lahko veliko boljšo prihodnost in to ne glede na to,kdaj se s tem začne soočati. Po mojih izkušnjah pa je ( v primeru staršev) to običajno tam okoli 40.
Oseba z MOM lahko še odraslo osebo s katero stopi v intimne odnose povsem “zmeša” kaj šele otroka, ki je v tako rojen in je zaradi tega še bolj težko prepoznati prefinjenost zlorab.

Tudi jaz svoje ne morem klicati mama ( se kar naježim in nasršim ob tem…) zato jo kličem po imenu. Ker me je rodila je moja roditeljica ni pa moja mama, ker to nikoli ni bila, saj se ne spomnim niti enega samega trnutka bližine, topline, podpore…in vsega kar opisujejo tisti, ki imajo starši in kar lahko doživljam v odnosu s svojim otrokom. Je bilo sicer veliko predstave za druge in zanjo ( kako čudoviiiiita mama je) vendar to v resnici ni nikoli bila. IN tudi ona je zahtevala, da je kličem zgolj in zgolj mama. Sama jo kličem po imenu in trajalo je nekaj let in kar nekaj že skoraj psihotičnih izbruhov, da je to sprejela in še sedaj se zdrzne, če sliši da uporabim njeno ime. Kot da bi jo s tem, ko jo pokličem po imenu klofnila ali neskončno užalila.

V eni izmed večjih tujih internetnih skupin za odrasle otroke mejnih ali narcističnih staše zaradi podobnega problema, ki ga imajo starši mejnih otrok svoje starše imenujejo nada ( not a mother) ali nič po špansko…Tukaj se je začel uveljavljati izraz momster in se mi zdi prav dober…:-)

Ne glede na to kako stara in uboga je sedaj že tvoja mama je njeno življenje, doživljanje, mišljenje,čustvovanje …..njena odgovornost ne tvoja. Ona je tista, ki mora poskrbeti zase ne ti. Ničesar ji nisi dolžna in še posebej ji nisi dolžna biti na razpolago, da te še naprej zlorablja. Tvoja odgovornost si ti in tvoje zdravje in vse ampak res vse kar ti škodi ( vključno s tvojo mamo) imaš pravico če ne že dolžnost odkloniti v svojem življenju. Težko je če si od majhnega vzgojen v sužnja svojega starša, ki te je vse življenje manipuliral s krivdo, strahom in dolžnostjo in ti ni dovoljeval da bi imel svoje (zdrave) meje. Vendar se da korak za korakom in super, da imaš ob tem še strokovno pomoč. To ni ravno preprosta in lahka stvar.

Kar se pa pa njenih bolezni in odklanjanja pomoči tiče je to precej običajn način delovanja momsterjev. Oni so vedno ubogi, bolni…ali karkoli s čimer pritegnejo pozonost nase in njim ni v interesu , da bi se to zares popravilo, ker bi tako izgubili pozornost, zato praviloma skoraj vedno zavrnejo resnično pomoč, takšno, ki bi jim res koristila.

Na tvojem mestu bi vsakič ko začne jamrati rekla, da ti je sicer hudo in žal da se tako počuti, da pa nisi strokovnjak, da bi ji lahko pomagala in se odmaknila. Če bi s tem hudo izsiljevala in bi se delala res zelo ubogo bi celo poklicala rešilca ( to jih za vedno ozdravi….) Seveda bo bentila, govorila grde stvari, te poskušala čustveno izsiljevati….vendar se verjetno že počasi zavedaš da:
– karkoli govori v resnici nima nobene veze s teboj ali resničnostjo, njene besede in dejanja so zgolj orodja s katerimi pritegne pozornost in ujame v svoje mreže svoje žrtve, v resnci ji je čisto vseeno kaj govori in kako se počuti tisti na drugi strani, ker resničnega sočutja niso sposobni
– da z njo ne bo nikoli bolje in nikoli dobro, neglede na to kaj boš naredila in koliko skrbi in časa ji boš posveteila še vedno bo premalo in ne dovolj dobro, zato raje naredi kaj dobrega zase, kjer bo res kakša korist

Većina odraslih otrok mejnih staršev ki jih poznam ima v odrasli dobi tudi fizične, ne samo psihične posledice : depresije, kronične bolezni, postravmatski stres, migrene, ulkuse…….in super je, da si se zavedla od kod to imaš, ker to pomeni, da se lahko pozdraviš.

Ostani z nami je lepo imeti ob sebi ljudi, ki razumejo o čem govoriš, ker večina okolice, ki tega ni doživela ne more dojeti kako to v resnici izgleda.

Toliko na kratko..:-)
GittaAna

Pitra, GittaAna, topel objem obema in prisrčna hvala za vzpodbudne besede.

Pitra – 20 let brez manipulacij, kako ti je to uspelo? Jaz sem se pri dvajsetih letih odselila 100 km stran, pa se kljub temu nisem uspela izogniti manipulacijam, nasprotno, čustveno izsijevanje (po telefonu, obiski…) se je od takrat naprej še stopnjevalo, v smislu: “ne morem več živeti, bolna sem pa mi nihče ne pomaga, imaš kamen namesto srca, kakšno brezčutno bitje sem rodila…” Grožnje s samomorom sem dobivala vsaj 3 x dnevno, za zajtrk, kosilo in večerjo, seveda bom za to kriva jaz. Laži in podtikanja pa presegajo vse razumne meje. Laži je bilo in jih še toliko, da žal ne verjamem več niti tega, kar bi lahko bilo resnica.
Pa ne samo to, stvari so šle celo tako daleč, da je resno grozila moji družini, predvsem možu (preko mene). Grožnje so bile tako hude, da sem bila takrat prepričana, da bi morda lahko rešila svojo družino s tem, da jaz žrtvujem svoje življenje (dobesedno), da preprosto odidem s tega sveta. Pa nisem.

GittaAna – ti si resničen sonček na tem forumu, hvala za tvoj čas in za vso tvojo pomoč svojcem osebnostim z MOM. Veliko veš o tem, tvoji odgovori pa so konkretni za vsakega posameznika posebej, kar v obstoječi literaturi ni tako lahko najti. Vse te psihične, pa tudi fizične posledica čutim tudi jaz. Na antidepresivih sem že leta, delam pa tudi na fizičnem izboljšanju zdravja in menim, da mi še kar uspeva.

Kar pa nikakor ne uspe, je, da me ne bi iztirila vsaka stvar, povezana z njo. Iztiri me že, ko mi zazvoni telefon in vidim njeno ime. Sedaj sem jaz tista, ki ni več sposobna normalne komunikacije z njo. Vsaka “beseda preveč” me vrže iz tira, začnem se tresti in včasih zaradi tega izgubim tudi zavest. In ne, nisem več sposobna reči, kar vem, da bi morala ob njenem jamranja: žal mi je da se tako počutiš… Vse predolgo sem to počela, sedaj ne gre več. Reagiram tako, da ji rečem, da bom prekinila pogovor če ne bo nehala s tem. Žal. Ne zmorem, podzavestno se mi zdi da ščitim sebe. In v zadnjih letih sem spoznala novo čustvo, ki mi je bilo prej tuje: jezo. V meni lahko izbruhne vulkan jeze včasih samo zaradi “besede preveč”. Jezo čutim samo do nje, nikoli do ostalih ljudi.

Pa vendar – kot rečeno, sem edinka. Podzavestno čutim dolžnost pomagati, ker nima nikogar drugega. Prijateljev nima več (vsaj tako pravi), sorodstvo noče z njo nobenih stikov (to je dejstvo, to vem, ker je manipulirala tudi z njimi). Kje je tista meja ko lahko vendarle brez posledic zame pomagam v primeru, ko je to zares potrebno (kar bi storila za kogarkoli, ki je pomoči potreben)?

Danes sem dobilo knjigo Ne stopajte več po prstih in jo pričela dobesedno “požirati”.

Ostajam z vami, kako ne, toliko sebi enakih ljudi in kakovostnih pogovorov! In ja, veliko olajšanje duše izliti nekaj svojih bolečin tukaj. Saj ne, da se ne bi mogla o tem pogovarjati s svojimi res najbližnjimi (ne z MOM!), vendar jih hočem vsaj malo obvarovati svojih travm.

Hval še enkrat,
Dark

Dark, povsem razumem kako se počutiš.Tudi sama sem bila v skoraj identični situaciji in tudi jaz sem edina, ki jo še ima.

Najprej moraš poskrbeti zase in za svoje zdravje. Do nje nimaš nobene odgovornosti, ker je odrasla oseba in odgovorna zase in nima nobene pravice, da se s teboj obnaša tako kot se. Priporočam ti tudi knjigo Srupeni starši, kjer je prvič v literaturi ( slovenski seveda) napisano, da iamš pravico s starši prekiniti vse stike ne glede na karkoli, če ti škodijo. Če bi se nekdo drug ( sosed, sodelavec, prijatelj) obnšal tako do tebe bi to že zdavnaj storila in to brez pomisleka. Ona te je rodila in je tvoja roditeljica in morda imaš zaradi tega neko etično odgovornost da poskrbiš za njo za minimalne pogoje da tudi ona preživi. Več od tega ni tvoje.

Moja “umira” od kar pomnim. Končalo se je tako, da sem nekega dne ko je spet grozila s samomorom preprotsto pokliala reševalno vozilo, ki jo je odpeljalo v psihiatrično bolnšnico. Zanjo je bilo super, da so jo malo v red spravili in zame še bolj, ker imam od takrat naprej s tem mir ( druge še vedno obrača okoli).

Grožnja je bila zato, ker sem se sama pri sebi odločila koliko mi je še ok, da komuniciram z njo ( moja je precej podoben primer tvoji , morda celo malo hujša) to je enkrat na teden po telefonu ( max pol ure) in nekajkrat na leto obisk. To sem ji brez kakšnih dolgih razlag povedala – toliko zmorem več ne. Pika. Najprje mi ni verjela in je klicala tudi ob drugih dnevih, pa ji nisem dvignila, potem se je na dolgo in široko pritoževala kadar smo govorile ob dogovrjenem času kako sem grda, da z njo ne bom tako delala in da je to žaljivo. Sem rekla toliko zmorem in pika. Tako pač je. Brez dolgih razlag in tudi sama brez Žal mi je da se tako počutiš, ker tudi tega nisem zmogla več in če sem se zapletla v pogovor več kot zgolj na površini mi je odneslo plafon in sem se potem počutila krivo. Potem je prišla ( na dogovjen dan seveda) grožnja, da dela v tistem trentuku samomor. Ji rekla, da je to njena odločitev, njeno življenje, da mislim da je najbolj pametno, da si poišče pomoč, ker jaz nisem strokovnjak, da bi ji pomagala in da moram kot človek ki ga skrbi poklicati reševalce.

Pot je bila še dolga, poskušala je še vse manipulacije ki se jih je spomnila in končalo se je tako, da je ugotovila,da se z menoj ne da več razpravljati, da od mene ne more dobiti več tistega, kar je lahko prej pa naj bo to skrb ali jeza in sedaj sama odloži telefon po 30 sekundah ko jo enkrat na teden pokličem ker se ji ne da z menoj pogovarjat ( je sicer prijazna) ker nima nič od tega. Si je pa našla nove žrtve.

Vmes je sicer še poskušala vse, tudi to da ni skrbela zase ( ni jemala tablet) da smo jo še morali odpeljati v bolnico ker je ogrožala sebe in na koncu je tudi psihoatrom in zdravnikom kapnilo, da tako ne bo več šlo, da jih v bistvu manipulira in smo združili moči in sedaj dobiva pomoč na domu skupa z grožnjo, da če ne bo na to pristala bo morala v dom, ker bomo sprožili postopek delnega odvzema opravilnosti in bo tja morala iti ne glede na vse.

Vmes je bilo težko, zdelo se je kruto, ker res zna dobro igrati in manipulirati in zunanjemu opazovalcu bi se zdelo da smo “grdi” ko ji nismo dovolili manipuirati in ji zapirali vse izhode, preko katerih bi lahko ogrožala sebe ali manipulirala z drugimi, vendar je sedaj, ko je povsem v kotu in ne more več početi kar ji paše ( v dom ne bi šla za živo glavo) prvič v življenju mirna in kolikor je pač zmožna srečna. So kot majhni otroci, če jim ne postaviš meje je hudič za okolico pa tudi zanje.

Zelo ti svetujem tudi knjigi:
Understanding borderline mother
in
How to survive borderline parent

( priporočam http://www.bookdepository.com ker je brez poštnine in ceneje kot drugod)

GittaAna

Dark, kako mi je uspelo, da sem se distancirala od mom mame. Moj mož mi je enostavno postavil ultimat, da gre z mano ali brez in res je bila tako zelo zlobna, da nisem preveč oklevala s kom želim živeti preostanek življenja. Bila je tako užaljena, ima pa še eno “grdo” lastnost, da ne popusti, kjer je prepričana, da ima prav. In tako je zdržala res kar zelo dolgo. Ni prišla gledat vnuka in ga ni videla do njegovega tretjega leta, potem sem ga jaz pripeljala, ker se mi je zdelo grdo, da svoje babice ne bi poznal. Ampak ponovno vse po starem – ponovno prekinila stike, potem smo se preselili k njej, ker je bila tako uboga, stara že 83 let in ne bo živela dolgo. Kar naprej je umirala in se delala bogo, Sedaj je 2 leti v domu upokojencev in tudi jaz se zdrznem in mi je slabo, ko zazvoni telefon. Omislila si je še enega mladeniča, ki ji v vsem ustreže, star je 42 let in skače okoli nje in ima časa 24/7 ker je nezaposlen in oskrbuje poleg moje, še eno starko, ki sicer nima svojcev. Morali smo ukrepati preko sodišča in to edino jo je streznilo, da je napisala oporoko. Ampak ob naslednje obisku spet po starem- zato nikoli se ne spremenijo in nas uničujejo do svojega konca. Z ostalimi sorodniki nima stikov, ker so jih vsi prekini. Posledice pa seveda ostanejo nam, tudi jaz se po vsem tem še nisem povsem izkopala iz psihičnih in fizičnih težav.

Momster je res posrečen izraz 🙂 Čeprav jaz ga za svojo mamo ne morem uporabit, kljub temu da sem v 4. razredu napisala na listek, da je mama čarovnica in ga je našla in me pretepla. Moja mama me sicer zdaj ne žali po telefonu in me tudi sploh ne, že vseh 9 let odkar sem se odselila. Je pa bilo hudo prej. Ampak ko pridem domov, še vedno vpije na vse okrog. Č ji poskušaš kaj lepo pojasnit, je sicer poskušala tudi name, pa sem ji rekla, naj se umiri in ponavadi se je. Za vse izbruhe, ki jih ima, ji probam postavit meje in to odločno, povem, da to ni prav in da ne mislim tega prenašat in neha. Ne zna pa poskrbet zase, nikoli ni znala, zdaj je situacija ko je še težje, zato jamra še bolj in to me ubija. Zato sem pač poskušala najt način, da bi jo nekako jaz zaposlila s čim, da bi bila zadovoljna, delam na tem. V mislih imam službo, ker je brezposelna, kar sem nekaj časa tudi jaz, ampak iščem način, da se izkopljem iz tega, ampak iščem ga edina. Ker se mi zdi,d a sem sama za vse, je pa to močno vplivalo na mojo vezo, ves ta trud zase in za druge, medtem ko je partner na nekej 10. mestu, vsaj tako se očitno počuti. Tudi če bi zdaj pozabila mamo, še vedno moram poskrbet najprej zase, še vedno se mi ni uspelo osvobodit vseh odvisnosti od vseh ljudi, sem odrasla, ne počutim se pa samostojno.

Mama je odrasla oseba in sama odgovorna za svoje fizično, ekonomsko, čustveno…stanje. Lepo je, če imaš zdravo družino in si medsebojno pomagate, vnedar gre pri momsterjih pomoč zgolj v eno smer in to je k njim. Ni tvoja odogovornost da si starš svoji mami, niti ti ni treba poslušati njenih izpadov ali skrbeti za njena stanja. Poleg tega je samo v njeni moči ( in ne tvoji) da kakrkoli spremeni.

Posveti se sebi in svojemu partnerju in svoji družini. Mnogo otrok z momsterji je izguilo partnerja, ker ga je s svojimi izpadi in čustvenimi zahtevami momster izpodrinil. Ne dopusti, da se ti zgodi. Najprej si ti, tvoja družina, če kaj ostane in če se mater obnaša dostojno potem še ona

Ne jemlji je več osebno, ker to kar si ji dogaja ali ti govori ( o tebi ali tvoji družini) pogosto nima nobene veze z realnostjo in resnico, to dostikrat govori, počne le zato, da dobi pozornost, ki jo hoče in ji je pri tem čisto vseeno kaj za to uporabi in kako bo to vpivalo nate. Vendar četudi nje ne moreš spremeniti, nanjo ne moreš vplivati lahko spremeniš sebe, svoj odziv nanjo. Tako lahko sitauacijo precej spremeniš na bolje.

GittaAna

hči, menim, da sem kar precej starejša od tebe. Če si dovolj zgodaj spoznala, da je tvoja mati momster, imaš mogoče še resnično dovolj časa, da ali postaviš zdrave meje ali pa se popolnoma oddaljiš od momsterja.

Tvoja mati ne bo nikoli poskrbela zase (vsaj ne da bi tebi dala vedeti za to), ker preprosto hoče biti žrtev in majhen otrok, ki vedno rabi pomoč. S tem, da ji poizkušaš najti način, da bi bila ONA zadovoljna, ne boš prišla nikamor. Verjemi, za mano je preko 50 let takih poizkušanj, od tega, da sem vso svojo energijo vlagala v prepričevanja, do prošenj, naj vendarle naredi nekaj zase. Tudi družbo sem ji iskala jaz. ker je bilo venomer jamranje, da nima nikogar. Po vsem tem sem bila vedno jaz kriva, da je šlo vse narobe, da je njena družba ničvredna… pa sem zopet pokasirala ves gnev (danes vem, da je nekako vedno morala najti žrtev za napajanje sebe, jaz pa sem bila zelo primeren medij). In mene je pretepala za mnogo banalnejše stvari, npr. ko je ona pozabila ključe od stanovanja – jaz sem jih kot šestletna punčka seveda vedno morala imeti, pa me takrat, ko je prišla, ni bilo doma. Če jih jaz ne bi imela, bi bila zopet tepena.

Zato nehaj zapostavljati svojih bližnjih zaradi momsterja! Jaz sem leta in leta ribarila med njo in svojim partnerjem, velikokrat med dvema ognjema, pa nisem vedela, kako naj pogasim oba. Dokler nisem končno partnerju razkrila vse, kar se dogaja med mano in momsterjem (oh, da nisem tega storila že leta prej!). Od takrat dalje sva s partnerjem zaveznika in verjemi, kakšno veliko olajšanje!

Kot je napisala GittaAna (sonček na tem forumu), posveti se sebi in svoji družini, tvoja mati je sama odgovorna za vse, kar se ji dogaja, ti pa si odgovorna zase. Zase boš lahko začela skrbeti (pot ni lahka), ko se boš osvobodila travm iz preteklosti in se pričela počutiti (morda tudi s pomočjo terapevtov) svobodna, sposobna, neobremenjena. Zaupaj vase!

To je samo moje laično mnenje, pa lep pozdrav,
Dark

Lepo pozdravljeni. Naj še jaz opišem svojo zgodbo. Sicer sem se razšel s punco a še kar nisem prebolel in nosim s seboj občutek krivde. Vsak dan se utapljam v labiritnu misli kaj in kako. Naj grem nazaj a me vedno zaustavi nekaj v meni, da bo isto. Prvo bi rad povedal, da je kljub prepirom zame čudovit človek in nočem kritizirati vse povprek. Odnos bi lahko opisal kot od pekla do raja. Kajti lahko je bilo čudovito a v prepirih je bilo brez meja. Tudi jaz imam ogromno napak znam biti težak in imam svoje muhe a sem mnenja, da mora imeti človek tudi v nesoglasjih in prepirih nek nivo. Iz njene strani pa je bilo v izbruhih polno jeze, sovraštva, očitkov, napadov. Vedno sem vse to nekako razumel in opravičeval, da je to posledica težkega otroštva. Hotel sem se pogovoriti, pa je bilo mnogokrat polno trme in nejevolje.Ampak sčasoma se je vame naselil občutek, da do mene ne goji nobenega spoštovanja in si lahko dovoli prav vse. Bili so tudi lepi čarobni trenutki a tudi takrat sem nekje v sebi čakal kaj bo zopet narobe. Sčasoma sem tudi sam postal isti vzkipljiv in iskal napake na njej in danes me boli, da sem ji s tem povzročil bolečino. Resnično se danes ne znajdem. Sem res tako slab človek?Mnogokrat sem porabil ogromno energije da sem jo lahko sploh dobil k sebi in preko pogovora razumel. Razumel in pozabil bi kakšen izbruh če bi se le opravičila saj imamo vsi slabe dneve pa tega kar ni bilo. Še enkrat je čudovita oseba in nočem le kritizirati a vendar si vsak zasluži vsaj neko mero tolerance in ne žaljivk. Ne vem priznam težko mi je. Pogrešam jo boli me ker sem jo pustil samo del mene me vleče nazaj a nekaj v meni tudi zaustavi češ kaj če bo isto. Mnogo očitkov in napadov izbruhov od katerih priznam sem izgubljen in ne vem več kaj je prav in kaj narobe. Boli me, ker sem jo prizadel, odšel in pustil a v tem odnosu nisem več zdržal. Odnos priznam me je spremenil. Izgubljen sem v vseh razmišljanjih.

Pozdravljen LIonking.
Nobeden človek ni zgolj “grd” ali zgolj “lep”. Vsak nosi v sebi paleto različnih lastnosti, ki jo po svojih močeh poskuša uravnotežiti in z njimi nekako živeti.
Vendar to, kar opisuješ, ni zdrav odnos. Vsak je kdaj slabe volje, vsak kdaj reče kaj, kar ni prav, vsak kdaj kuha zamero, vendar, kadar gre to v skrajnosti, kadar tisti na drugi strani noče prevzeti odgovornosti za svoj del težav v odnosu, potem je nekaj hudo narobe in vsekakor to ni temelj za nek odnos.
Težave v otroštvu niso opravičilo za takšno vedneje. Res je, vsi ki smo imeli težavno otroštvo smo malce bolj občutljivi na kakšne stvari, včasih prehitro odreagiramo…..vendar to ne pomeni, da lahko udrihamo naokoli kakor nam paše in da lahko počnemo karkoli nam pade na pamet ne glede na posledice, ki jih to pusti na druge. In četudi nam kdaj pa kdaj zdrsne in gremo vseeno predaleč težavno otroštvo ni razlog, da ne sprejmemo svoj del odgovornosti, se ne opravičimo in poskušamo stvari spremeniti.

Moje mnenje je, da dokler ne bo tvoja nekdanja partnerka dojela da ima težave, sprejela odgovornost zase in začela delati na sebi, namesto da za svoje težave krivi druge ali je prepričana da z njo ni nič narobe, ne bo sposobna odnosov. ( vsaj zdravih ne). Pri tem ne moreš storiti nič, ker mora to dojeti in storiti sama. Ti je ne moreš , niti je nimaš pravice spreminjati, ji ne moreš dopovedati, če ne želi slišati in ji ne moreš pomagati, vse dokler si ne začne pomagati najprej sama in sprejme pomoč.

Težko je spustiti tiste lepe stvari, vendar je to približno tako, kot če bi imel na mizi čudovito, neznansko okusno torto, katere okraski so strupeni. Četudi bo slastno ko boš jedel tisti dober del, boš še vedno zbolel zaradi strupenih okraskov, pa naj bodo še tako majhni in drobni. Ljudje smo celota in ne moreš vzeti samo tistega, kar ti je všeč. Če ti nekateri deli škodujejo ( ali škodujejo odnosu) potem je bolje, da vse skupaj pustiš pri miru in najdeš nekoga ki je bolj zdrav zate.

Takšno je vsaj moje mnenje, morda bo še kdo kaj dodal.

GittaAna

Spoštujem vaša mnenja GittaAna vendar:

V partnerskem odnosu mora biti obojestransko spoštovanje.
Mogoče je privedlo do izbruhov partnerice, dogodki iz preteklosti (partnrske), poniževanje, laganje, manipuliranje,vmešavanje tretje osebe,nepodpiranje, neizkazovanje ljubezni,zanemarjanje mogoče še kaj hujšega. Ko doživljaš take stvari lahko privede do nenormalnih izbruhov partnerke zaradi nemoči , utrujenosti in depresije.

Zato predlagam Llonking, temeljit premislek svojih dejanjih in pogovor s partnerico mogoče tudi s terapevtom.Mogoče obstaja možnost , da te tudi ona pogreša in premleva tvoj odnos do nje.

LP

Res je BZ, mnogo je razlogov zakaj je bila partnerka takšna, kot je napisano da je bila in posvet s terapevtom, kjer bi se šlo globje in razčistilo stvari je odlična ideja, pa tudi pogovor med partnerjama je koristen.

Kolikor pa sem razumela partnerica ni želela pogovora, ni želela sprejeti svoj del odgovornosti ( ampak morda sem narobe razumela, iz tako kratkih napisanih sporočil je težko zajeti celostno sliko). Poleg tega pa mislim da ni opravičila, da se do drugih vedeš ( ves čas) tako kot je napisano, ne da bi začel aktivno reševati svoje težave. Vsak lahko kdaj pa kdaj pade ven, vendar če se to ponavlja dlje časa in ne storiš nič – potem si soodgovoren. Tako je vsaj moje mnenje.

Dejstvo pa je tudi, da – kot pravijo : Za tango sta potrebna dva 🙂

GittaAna

Dober večer vam želim.Zahvalil bi se za vaše odgovore. Naj takoj na začetku povem, da nisem brez napak in seveda tudi sam nosim svoj del krivde. Ga pa vsekakor sploh v zdravem odnosu zelo rad priznam in sem tudi jo. Tudi sam sem delal napake priznam pa vendar sem mnenja, da se da vse rešiti na normalen način in vsekakor ne z žaljivkami in poniževanjem. Nenehno se mi je očitalo me napadalo. Ok ampak saj ne more biti le en krivec za vse. Kdaj sem si želel le slšati oprosti imela sem slab dan. Težko je bilo živeti z občutkom da te oseba ne spoštuje si dovoli vse.Da prav načrtno izbira svoje vedenje.Nabila mi je občutek krivde ravnal sem se po njenem razpoloženju na koncu in se iskreno bal izbruhov kaj in kdaj bo spet kaj narobe.Naj poudarim, da je nikoli in nikdar nisem prevaral. Sem mnenja da prideš do točke zrelosti ko vidiš da najlepši občutek videti ob sebi zadovoljno punco ne pa skakati naokrog.Morda pa sem sam sprožil vso to jezo v njej.Ne vem morda. Tudi te misli mi rojjijo po glavi.Šel sem tudi na pijačo z bivšo ji tudi povedal ampak zgolj pijačo kajti sem zgoraj napisal vse.Sam se nekako trudim živeti z načelom živi in pusti živeti.Ja danes mi je hudo.Hudo za lepimi trenutki hudo ker sem tudi sam postal težak in prepirljivec nesrečen in jezen zaradi vsega hudo ker sem tudi jaz uporabil neprimerne besede in prizadel ampak nisem več vedel kako in kaj. Prav tako me razžira občutek krivde a hkrati neka zavora da bo isto.Pa ne želim veliko.Le nekoga ob katerem bom lahko to kar sem užival v sproščenem odnosu in tudi sam pustil nasprotno osebi da je to kar je predvsem pa ji prisluhnil ji stal ob strani.

LionKing
berem tvoje pisanje in ne morem mimo tega, da ti napišem nekaj besed. Nekako me je to spomnilo na moj odnos z možem, pravzaprav me ti spominjaš nanj. Moj mož je čudovit mož, jasno da v svojih najboljših dne, takrat ko stvari klapajo in se svet vrti okoli njega. Takrat sem bila tudi nekaj vredna in super in fajn….ko pa je obdobje minilo, je bilo se narobe.
In potem njegova obtoževanja in prigovarjanje in razlaganje, kako je on ubodi, kako trpi in dela za družino, kako sem jaz taka pa taka….in za vsak spor, ki sva ga imela in za vsako prčkarijo je od mene pričakoval, da se mu jaz opravičim! Zdresiral me je do te mere, da sem se mu dejansko pod prisilo opravičevala. Po besedi “oprosti…bla, bla bla…” se je ponovno spremenil v dobrega ljubečega moža. Pa moja opravičevanja niso bila niti najmanj iskrena, niti čutila nisem, da so potrebna. Vendar zaradi ljubega miru…. Poslušala sem očitke, da ga ne spoštujem, da ga nimam rada….. Jaz pa ga nisem imela zakaj. Seveda, priznam, da sem po svoje tudi izzivala in to iz razloga, da sva se skregala. Zakaj….zato, da sem imela potem mir pred njim….v postelji in tudi drugače. In tako ljubezen umre.
LionKing, s partnerico sta se razšla, očitno je njej bilo odnosa s teboj dovolj, ti pa se ne moreš izvleči iz tega. Razmisli o tem, zakaj bi sploh še želel z njo v odnos, če se ti pa ne zna (zmore) opravičevati za slabe dneve in te ne spoštuje?
Predvsem, razišči odnos sam s seboj, to ti naj bo prioriteta. Ko boš ugotovil, kaj si v življenju želiš, bodo stvari stekle. Dobil boš nov vpogled na situacijo. Sprejmi odgovornost zase, za svoja dejanja in misli. Delaj na sebi.

Vilinka lepo pozdravljena. Hvala za odgovor. Sicer ne vem kaj sta imela vidva z možem, da je nenehno težil k opravičevanju iz tvoje strani. Ne sam nisem čudovit človek imam napake in svoje muhe ter znam biti težak kot satan. Nisem hotel nenehnih opravičil in tudi ne želim imeti poleg sebe podrejene osebe. Ja se najdem v delu opisa tvojega moža, ker sem tudi jaz morda prevečkrat razpravljal o vseh zadevah, ki so me pač motile in razžirale. Težko sem živel z občutkom, da me nasprotna oseba ne spoštuje. Zakaj tak občutek? Vse besede poniževanja, žaljivke, ki jih ne bi našteval, jeza, nesprejemanje, nepotrpežljivost. V kolikor pa se dva ne pogovarjata in rešujeta sproti težav se te nakopičijo. Verjemi v zdravem odnosu mi res ni težko priznati svojega dela krivde in napak. Težko pa je če te v večini svojih izbruhov in prepirov oseba obmetava z vsem in večino stvari nima nobene veze z realnostjo in si krivec za vse morebiti celo za zvin gležnja v drugem razredu osnovne šole.Ob tem moram reči, da sva se imela lahko zelo lepo. Ne morem niti ne želim grdo govorit in pljuvati. Ker je to oseba ki sem jo imel in jo še imam rad. Jo cenim in vem da je dober človek. Ker vem, da bi zame storila vse in mi pomagala kot tudi jaz njej. Le nisem mogel kar pozabiti vsega ter biti ta trenutek največji prasec in ničvreden naslednji hip pa najboljši fant. Želel sem le da tudi prepiri ki so sestavni del odnosa potekajo na nekem nivoju.Ti prepiri so me razžirali in sčasoma priznam sem tudi jaz postal isti. Nesrečen, prepirljiv in iskal napake na njej. Vsega sem se zavedal a kot nek začaran krog ujet v temu. Veš danes me boli ker sem bil tak, kakršen ne želim biti. Vedno sem rad prisluhnil človeku ker vem koliko to pomeni. Verjetno bi moral že ob prvem takem izbruhu polnem žaljivk oditi ampak sem jih vedno opravičeval zaradi težkega otroštva. No ne bom več nadlegoval s tem moral se bom soočiti z vsem tem ali poiskati kakšno pomoč da se stvari tudi v meni rešijo in postavijo na svoje mesto.

Pozdravljen

Tudi mene spominja tvoj opis odnosa na moj odnos s bivšim partnerjem

Zanima me pa ali si kdaj njej povedal tisto kar si napisal tukaj na forumu, ali si kdaj pristopil, jo objel in rekel :> Rad te imam, pogovoriva se

Seveda sem. Ji odkrito povedal svoje občutke, da jo imam rad in želim, da se odkrito pogovoriva. Mnogokrat sem prišel do nje jo objel in dal poljub. Naj povem da je imela tudi bulimijo in sem vse te njene izpade opravičeval zaradi težkega otroštva. Ogromno časa porabil da sem se pogovarjal z njo ji skušal predstaviti da je pogovor edina rešitev. Mnogokrat sem imel občutek, da sem imel monologe ampak ok. Skratka ja seveda sem ji to povedal. Včasih sem imel občutek da sem v njenih očeh kot nek kreten, ki posiljuje k pogovoru. Pa enostavno nisem hotel nič sabega ampak še vedno sem mnenja, da je to edini način ki te lahko pripelje do uspeha. Toliko jeze in sovraštva ki sem ga videl v njenih očeh ob prepirih je težko razumeti. Ko sem imel kdaj dovolj vsega pa zopet tista njena toplina ki me je očarala prevzela in mi pričarala lepe trenutke.

čakajte malo punce.
Ne morete povprek streljati na vse.
Pač močki smo iz marsa ve pa iz venere.
Verjamem da ste ve bolj za čustva, dotike, večkratno govorenje rad te imam. Mi moški pa smo bolj da zrihtamo dom, se potrudimo da kaj naredimo. Primer po tleh pomijemo, posodo iz stroj zlagamo, kuhamo. Pač na svojstven način kažemo naklonjenost do partnerja.
Kje je sedaj dovoljeno da partnerja ponižujete ker vam ne vrača ljubezni na način kot ga ve želite. Ali ni to Mom lastnost da ne prenese drugačnosti oz. Izkazovanje ljubezni točno na vaš želeni način?
Poglejte- se trudim, planice previjm otrokom vsakodnevno, vsakodnevno smo popoldan skupaj in tuširamo skupaj otroke, hodim in vozim jih v vrtec, po večini kuham. Edino kar ne delam je likanje in pranje – obešam pa ga. Sedaj ko jo razjezim jaz ali drugi me ponižuje in žali. Od kje sedaj menimoči da ji rečem piki rad te imam. Imam pravico do zamire, imm pravico po vseh dogodkih se odaljevati.
In sej mom moški imajo lastnosti ne mom moških in ne metati vs v isti koš