Čustveni incest

Pozdrav vsem, sem se odločila, da pišem tule, ker mislim, da imam to motnjo. Ampak to ni niti tako zelo pomembno, bolj se mi zdi, kako sem to kasirala.
Po spletu okoliščin, sem se v že odrasli dobi, morala vrniti domov, v primarno družino. Pravzaprav, k mami.
V letih, ko sem bila odsotna, sem veliko naredila na sebi. Ampak, dokler se nisem vrnila, nisem spregledala. Da sem bila s strani mame čustveno zlorabljena. Ker je seveda ponavljala iste fore, sem razumela in se spomnila, da sem bila tega deležna celo življenje. Oče je bil precej odsoten.
V knjigi Po tihem zapeljani, sem odkrila dosti stvari, če bo komu koristilo, sem napisala bistvene elemente:
– INFANTILNA MAMA SPOROČA OTROKU NAJ JE NE ZAPUSTI, PREPOVED NA ODRAŠČANJE
– OTROK NAJ OSTANE DOMA IN SKRBI ZANJO

Knjiga opisuje incest, spolni in čustveni med staršem in otrokom nasprotnega spola in tudi z otrokom istega spola. Vsak incest, zloraba, je najprej čustven!

Čustveni incest= zapuščenost, puščen na cedilu. Otrok je objekt starša, zaskrbljenost, skrb, patetična navezanost, nisem smela zavrnit tega pretiravanja, morbidnosti, ker je sicer jokala, govorila, da sej bo kmalu umrla, da bo šla v umobolnico… tak starš nima lastnega življenja, visi skoz na otroku, preokupiran z njim, hoče se zlepit z otrokom, preokupacija, otrok se počuti ujetega.
Starš si lasti otroka. Kadar se poskuša igrati, si znova pridobiti neodvisnost, sklepati prijateljstva, se počuti krivega in osamljenega, v stiski, saj ima glede LASTNIH POTREB SLABO VEST, STARŠ OTROKA S SVOJO »LJUBEZNIJO« OMEJUJE, JE OSVOBAJA. S svojo navezanostjo svojega otroka obremenjuje.
• Nočem poslušati njenih osebnih zadev… ko spregovori si mislim »Kaj že spet?«.
• Do nje čutim bes
• Občutki krivde zaradi besa
• PRESTOPANJE OSEBNIH MEJA SE KAŽE KOT : vsiljivost, njena nebogljenost – prelaganje odgovornosti za njene probleme name, vprašanje čigave potrebe se sploh zadovoljuje tu? Naj bi bile otrokove, vendar v tem odnosu niso., nenehno vtikanje, ubadanje, kritiziranje
• Pogosto se otrok iz stiske rešuje s kompulzivnim prenajedanjem, kar je tudi poskus osamosvajanja.
• Občutek bljižine – v vseh odnosih, je zaradi zlorabe = strah, da bi me razmerje tako posrkalo vase, hkrati nemogoče vzpostavit bližino. V odnosu s partnerjem se kaže, da je vedno z eno nogo izven odnosa, za vsak slučaj. V odnosu do starša se otrok čuti odgovornega zanj, za njegovo srečo, dobro počutje … skratka, prevzame nase, česar starš ne predeljuje sam, kjer ne posrkbi zase.
• SVOBODA, otroci niso dovolj svobodni, da bi prepoznali svoje potrebe in želje, zato PONOTRANJI STARŠA!!!
• Otrok ima občutke krivde imeti lastno življenje
• Spolna zaprtost- saj taka oseba ne zaznava svojih potreb, poleg tega uživati pomeni skoraj zapostavljati starša
• Do starša ni občutka spoštovanja in hvaležnosti, temveč je odnos vir besa, ki se krepi, tisti, ki ga čuti, si ga ne zna razložit.
• Izsiljevanje, pri meni tako: »jaz te tako ljubim, ti me pa zavračaš in sem ti odveč, saj bom kmalu umrla / šla v Idrijo
• Tak človek je ogoljufan otroštva, ko igra staršu nadomestnega partnerja
• Gre za stalno spreminjanje občutkov ljubezni/sovraštva (ambivalentnost)
• Zmeda glede lastnih potreb – poskušate biti močni, polni krivde, a zase ne znate poskrbeti, le skrbeti za druge
• Občutek, da nisem dovolj dobra: saj se vrednost mene določa s tem, kaj naredim za drugega, koliko uspem potolažiti drugega – ker je bila moja mati skoraj ves čas nebogljena, nesrečna, ali vsaj paranoična glede pokvarjenosti ljudi, se je zdelo, kot da ni nikoli dovolj, nikoli ne bo bolje, nikakor je ni moč osrečiti, zaradi tega sem se počutila nemočno in besno nanjo
• Zasvojenosti, največ s hrano
• Starš je zapredel otroka v vlogo nadomestnega partnerja in obremenil z očbutki odgovornosti in krivde z zvezi s svojim zakonom ali življenjem, kar pa ni odgovornost otroka.
• VZOREC najmočnejši: »Ko poskušaš biti sama svoja, od mene osamosvojena, se meni porši svet…
• OKREVANJE: začrtati meje v odnosu, začutiti svoje potrebe, odklopiti odgovornost za starša, = težav starša ne rabim reševati jaz, rešiti se občutka »da moram ostat z njo« – to je preprečevalo odhod, razkriti svoj pravi jaz, izražanje mnenja in odločanje zase, razrešiti notranji konflikt (svoboda, da imam lahko svoj lajf), podariti partnerju samega sebe – celega…biti manj na razpolago drugim oz. ne se ubadati kje kdo kaj potrebuje.

Aloha Aloha 🙂

Hvala ti za tole. Sem doživela razodetje ob branju. Moja zgodba skoraj. Tudi jaz mislim da imam MOM,že od najstniških let se borim z motnjami hranjenja, od bulimije (nekje do svojega 27 leta) do stradanja z raznimi posti zadnjih par let,pod pretvezo da delam to za svoje zdravje,v bistvu pa samo obupano želim imet vsaj eno področje svojega življenja pod kontrolo.
Tudi sama živim z mamo( oče je odšel že v ranem otroštvu),z nekaj poizkusi življenja “na svojem”,pa sem zaradi “razvajenosti”,vedno prišla nazaj k mami in vedno mi je bilo servirano :”saj sem vedla..kako pa boš..skupaj nama je lažje..morava skupaj držat,saj ti ni hudega pri meni itd. “
Odkar pomnim sem se počutila odgovorno za mamo. Še vedno mi je prioriteta njena sreča..nezavedno (pa kljub temu vedno bolj zavedno). Vedno sem vesela ko dobi novega partnerja,ker bi to zame pomenilo svobodo..svobodo od večnih skrbi kako bo z njo,kdo bo skrbel za njo,da ne bo osamljena če se slučajno odločim za daljše potovanje in si končno najdem partnerja (itak mi veze propadajo po MOM principu) in se z njim odselim stran. Pa vedno tudi ona ostane sama,oz.se jih znebi po hitrem postopku ko ni vse po njenem,oz.ji nekdo preveč “krade svobodo”. Joka in stoka samo za tistimi ki z njo ravnajo kot s predpražnikom,torej pijanci ali pa večni avanturisti..
Vse to vidim pri njej,vse to vidim pri sebi. Grozljivo je. Po praznikih začnem s terapijo..da končno vidim,spoznam svojo diagnozo. Najhujše je ko ne veš ali si sam MOM,ali žrtev le-teh. Najbrž oboje.

Hvala še enkrat

Draga fenix28,
Zanimivo je, da vsak človek, zavedajoč se ali ne, hrepeni po sprejetosti, po ljubezni, po dobrem, lepem, plemenitem… le da to na različne načine in na različnih področjih iščemo in to pričakujemo. Zanimivo je tudi dejstvo, od kod to hrepenenje v človeku, čemu je to tam, kako to, da je to tam…OD KOD? Kaj še lahko naredimo s tem hrepenenjem…?
Prepričan sem, da smo ljudje pozabili, da smo ljudje in posledično ne živimo več sebe kot bi lahko. Nekaj bi počeli za nekoga (sebe), ki pa ga v resnici niti ne poznamo, čemu?
Ni problem motnja hranjenja fenix28, to je samo simptom- pokazatelj nečesa, posledica nečesa.
Česa? Tega kar na duhovnem področju človek doživlja kot manjk. Ja, znanost dokazuje, da je za več različnih bolezenskih stanj ali simptomov, 70% vzroka na duhovnem področju človeka.
Kaj pa je duhovno področje človeka? To je področje kjer sem Oseba, človek, duhovna duša. Jaz nisem telo ampak telo imam, jaz nisem glava, razum, ampak to imam. Duh- oseba je osnova mene, zato je potrebno dati v življenju prioriteto Osebi – meni, temu kar je duhovnega, saj to prežema celo telo in psiho.
Takoj, ko se prioritetno ukvarjamo s tem kar v našem življenju ni prioriteta, zanemarimo bistvo sebe in smo v neravnovesju. To pa doživljamo kot nekaj negativnega na različne načine; (depresije, osamljenost, frustracija, občutek nemoči, nizka samopodoba…)
Kako naprej?
Odkriti »recept« za se! Spomni se fenix28, vsak človek je enkraten in neponovljiv, tako je tudi »recept« – način, enkraten in samo zate takšen, ki ga potrebuješ ravno samo ti. To vse je v tebi, v tebi je odgovor, je moč, je pogum, je vse kar potrebuješ. Vabim te na pot, da to dobro, plemenito, ki je bilo zakopano, a je prav gotovo še v tebi, odkriješ. Kako sem lahko tako siguren v to kar pišem?
Preprosto, ko gledam v srčiko narave, ki me obdaja, prepoznavam, kako je vse v svojem bistvu naravnano k skladju, lepoti, ljubezni, ravnovesju… Če se človek ne bi tako grobo odzival proti naravi nam bi vse to dobro, bilo še bolj otipljivo, vidno, doživeto. Takoj, ko se spomnim, da sem tudi jaz v tem stvarstvu dobrega vem, da je dobro v meni, le odkriti ga je treba, da bi ga tudi živel in okušal.
Torej je lastnost duha – osebe kreativnost, izvirnost, enkratnost, neponovljivost, karakter, … Kakšni so tam talenti in darovi, pa je stvar posameznika, da to pri sebi odkrije. To je bistvo življenja; odkriti in odkrivati sebe, to razvijati in se nad tem veseliti.
Posledično je potem vse ostalo v ravnovesju, ker telo gre za tem, kar mu duh- Oseba govori.
Od kar sem sprejel – se odločil za SPREMEMBE v življenju (NOVOSTI), SEM ZAČEL OKUŠATI DOBRE, PRESENETLJIVE RADOSTI. Vredno je začeti na novo.
fenix28, edino kar je resnično tvoje in ti je resnično na razpolago in je vedno tam kamor greš ti, si Ti sama, kar pomeni, da se smeš dati na prvo mesto, še več, odgovorna si, da se daš na prvo mesto, šele potem boš imela kaj deliti z ljudmi okrog sebe. To ni sebičnost, ampak odgovornost do sebe in posledično do okolja.
Ti si prišla med nas, na ta planet od Dobrega, ker le iz dobrega lahko nastane dobro. V to sem prepričan. Zato boš vedno, ko boš odkrila kaj dobrega v sebi, se nad tem veselila in to dobro trenirala, razvijala, rekla, SEDAJ ŽIVIM, DIHAM NA POLNO. Zaživela boš osnovno lastnost duha, to je SVOBODA! Tam ni mej, je brez mejnost, je nenehni razvoj in ko se razvijamo smo zdravi, in to ti tudi neizmerno zelo želim , še več, privoščim.
Bodi dobro.

Pozdravljena. Ravno sem končala vezo, kjer je imel partner podobne težave. Po branju tega bi lahko rekla zelo podobne, če ne kar iste. Veliko sem že prebrala, da sem uveidela, kaj se je z nama dogajalo, zakaj je na vsak način želel tako skrbeti zame in bil hkrati odvisen od mene. Skratka, večen konflikt dajanja in sprejemanja. Pomagati sem mu želela na prijazen način, da sem ga spodbujala da zadovoljuje svoje želje, da jih prepoznava… Nisem mu bila vedno na voljo, da ne bi zapadla v preveč terapevtski odnos. Vendar… Kljub izjemno lepemu in globokemu odnosu, ki sva ga tekom let uspela ustvariti, je bila želja po “svobodi” močnejša. Hkrati hrepeni po intimnosti, a jo hkrati zavrača. Do mene čuti odgovornost, da me mora osrečiti, a me hkrati ne vidi, kaj izražam da potrebujem. Pripisuje mi potrebe, ki jih nimam. Pardon, govoriti moram v preteklosti. Tudi razjezila sem se nanj, ker mi je želel v vsakem trenutku v vsem ustreči, nase pa je pozabil. Kako naj bom srečna ob človeku, ki mu je moja sreča na prvem mestu, nase pa pozablja? Potem sva oba nesrečna. On, ker se “žrtvuje” in jaz, ker uganjuje moje želje, a presliši izražene. Pri izraženih željah je celo zavijal z očmi. Tu se je videl konflikt, ki ga je imel z notranjim svetom in dejanskim.
No… Želela sem le izraziti, kako izgledajo odnosi z druge perspektive, ko si v odnosu s takim človekom in ko želiš pomagati. Šla sva narazen, ker je (med drugim) želel biti z drugimi ženskami. Jaz pa mu tega nisem omogočala z odprtim odnosom.