Neodrasli otroci- custveno neodrasli otroci….kaj smo mi, kaksni smo mi, kaksna so nasa dozivljanja sveta, odnosov, obnasanja drugih ljudi?

Kako se mi, otroci odrasli v nasilju, slabih razmerah, brez «pravih» starsev, obnasamo in dojemamo ta svet, prijatelje, partnerje?

Kaj mi iscemo v drugih ljudeh, v odnosih?

Odrasla sem od nasilnem ocetu, materi zrtvi. Nikoli se nista ukvarjala z menoj, imela sem streho nad glavo in sem dobila za jesti. To pa je bilo tudi vse kar imam od njih. Komunikacije ni bilo nobene, custev ravno tako ne.

Sedaj pa se soocam s tezavami v partnerskem odnosu. Partner me je lagal, govoril to kar sem hotela slisati (tudi sam je tako povedal) in me je to seveda sesulo. Ne pricakujem in si ne zelim v svoji blizini nekkoga, ki me laze. Zato se sprasujem, kaj in kdo sem jaz? Ali je moja naivnost in preveliko zaupanje ljudem vzrok, da me potem tako kdo nategne…. Ali sem jaz narobna in nedozorela, ce od partnerja pricakujem iskrenost in zaupanje? Tega namrec tudi od starsev nisem nikoli dobila – nikoli nista pobvedala po pravici, tudi ce sem jih dobila na lazi….

Gospa pozdravljena,

težko bi vam odgovorila na vprašanja, ki mi jih postavljate, ne da bi osebno govorila z vami. Dejstvo pa je, da odraščanje v nasilju, pusti svoj pečat tako v odnosu do sebe (zmanjšana samozavest, slaba samopodoba in še kaj) kot v odnosu do drugih.
Odnos gradijo vsi vpleteni. Iz različnih pozicij seveda: določeni iz agresivne pozicije, določeni iz pasivne in manjšina iz asertivne (asertivnost ni ne podrejanje in ne uveljavljanje premoči, ampak izhaja iz pozicije: oba sva enakovredna, oba sva o.k., le določena najina vedenja niso v redu). Zato vprašanje, kdo tukaj ni v redu, ni na mestu. Ampak, kaj želim in česa ne želim. Kaj je zame dobro in kaj ne. In to že delate, sami ugotavljate, da se ne poznate dobro in iščete odgovore. Vprašanja so dobro izhodišče. Zavedate se, da od partnerja pričakujete iskrenost in zaupanje. Imate pa to težavo, da vaša starša nista bila taka in vas posledično vleče v partnerske odnose, kje se vzpostavi podobno vzdušje kot se je doma v primarni družini. Kje je rešitev? Tako kot vedno je rešitev več. Ni zanemarljivo dejstvo, da vam je partner dejal, da vam je govoril, kar ste želeli slišati. To ne pomeni, da je prav, da vam je lagal. Vam pa je lahko to podatek pri spreminjanju same sebe, pri opazovanju sebe: “Kolike resnice, glede na mojo preteklost lahko prenesem, da ne zabolijo stare rane?”
Dolgo časa sem delala z žrtvami nasilja in lahko vam povem, da je pot okrevanja dolga. Soočiti se s potlačenimi čustvi, jih dati ven, zavezati se vseh destruktivnih vzorcev znotraj sebe ter ponovno priti v stik s svojo močjo, mogočna naloga. Naloga, ki osvobaja, transformira, krepi. Moj predlog je, da začnete s tem, kar si tako želite od partnerja, dajati sama sebi. Poleg resnice in zaupanja tudi toplino in sprejemanje in vse ostalo. Mogoče bo vaš prvi odgovor, pa saj to že počnem. Preveriti ali je v praksi temu res tako. Ali se ne zgodi, da nekje v sebi nekaj veste, pa si to nočete priznati.
Nočem vam pametovati. Vsekakor vam predlagam, da se vključite v svetovalni proces, da ne boste sami na poti spreminjanja, osvobajanja preteklosti. Lahko tudi opazujete družine/partnerske odnose, kjer stvari “štimajo” in se od njih učite, kakšni so funkcionalni odnosi. Pa seveda preberete kakšno knjigo. Veste kaj, tam kjer je volja, se najde tudi pot. Mogoče ne takoj, ampak gre. Super je, da se zavedate, da imate problem, veliko ljudi to pri sebi ne vidi, in da ste pripravljeni delati spremembe.
Srečno gospa!