čustvena nezrelost
Zdravo,
s fantom sva skupaj štiri leta. Najin odnos je bil do predkrtakim odličen. Nedavno sem mu predlagala, da bi se preselila skupaj in začela gradit skupno življenje (jaz imam namreč 31 let, on 34 let) . Bila sem močno šokirana, ko mi je po vseh teh letih rekel, da je čustveno nezrel. Menim, da je to zelo smešno, kajti v preteklosti si je vedno on želel družino z mano in večkrat izrazil željo, da bi skupaj živela. Jaz sem bila seveda močno razočarana in jezna. Pravi, da nima druge punce in da me ljubi! Zanima me ali je to mogoče? Želi obiskat psihiatra, da mu pomaga pri tej stvari. Zanima me ali je to možno odpravit, ali je vzrok v meni, kaj lahko storim, in če je to le larifari?
Za vaš odgovor se zahvaljujem in vas lepo pozdravljam.
Brigita
Brigita,
fantje in punce ali pa kdorkoli, ima v sebi željo po iskanju tistega neznanega. Najbolj neznan pa je naš smisel življenja in zato tudi iskanje samega sebe. Marsikdo še vedno na vsake toliko časa, ne glede na starost zapade v dilemo, ali je to kar počne njegov pravi smisel življenja. Zamisli si bioritem ali pa kako deluje luna, enkrat je mlaj, drugič polna luna in na vsake 28 ali nekaj okol dni imate ženske posebne dneve, kjer se s temi dnevi tudi spreminja razpoloženje. Tako imamo ljudje tudi vspone in padce, ravno tako tudi na čustvenem področju.
Vendar zakaj je to izjavil, če ti je že vse to govoril, da je za skupno življenje, potem pa je predlagal,d a bi obiskal psihiatra. On ne potrebuje psihiatra, potrebuje pogovor o smislu življenja, očitno rabi nekoga, nekaj kar bi ga zapolnjevalo tudi na duhovnem življenju. Če nima želje po drugi ženski, potem je posredi samo samopotrjevanje vrednosti obstoja.
Velikokrat smo na razcepu, katero pot naj izberemo, čeprav smo si ničkolikokrat rekli kako bomo naredili ko bomo prišli do te stopnje, ko pa pridemo na razpotje, izgleda pa ravno tako kot, da bi se prvič soočili s problemom. Težko je rečt, kaj bi mu vlilo upanje v skupno srečno življene.
Spet se bom zatekel k edinemu predlogu, ki ti ga lahko dam. ne bodi užaljena in jezna, temveč si vzemi čas za njega in se pogovorita, kaj ga muči. Saj si mu ti v tem trenutku najbližje in si mu ptorebna več kot katerikoli psihiater. Čas in pogovor, naj začuti, da lahko bo tebi pove svoje tegobe in postani njegov zaupnik. Tako bo vedno videl oporo v najbljižjem. to kar boš ti poskusila biti njemu, se zavedaj, da naj bo tudi on tebi. tako bosta dobila občutek, da se v tistih posebnih problemih, lahko vedno obrneta drug na drugega. In morda, vaju bo to navdajalo z srečo in željo po skupne življenju.
Primož