pišeš:
Je imel kdo opravka s takšnimi ljudmi in kako se jim je približal, da tega niso doživeli kot najhujšo možno grožnjo?

ja, imel sem.
bolj ko se mu približaš, daljšo moraš imeti časovno distanco odmika novega “približka”.

verjetno bežim zato, ja. da sem jaz prva, ki zapustim, ne kdo drug mene. čeprav včasih ni temu tako. to je takrat, ko naredim vse, da drugi mene zaputijo. v bistvu takrat hočem, da me zapustijo. tako enkrat želim, da sem zapuščena, drugič pa spet jaz zapustim zato, da me človek ne bi zapustil pred mano. sej tega se ne da razumet. še jaz sebe ne razumem, tako da niti ne pričakujem, da me bodo drugi.

žogca, hvala ti za vzpodbudne besede. res upam, da se bom kdaj rešila iz tega oklepa in bom si lahko zapela to psemico:
So I`m tearing down the walls inside
Letting go of all my pride
Make it wrong before the light
I don`t need to hide inside this shell
This shell, no more
No more

če mi uspe, pridem in javim na forum. upam, da bo takrat še obstajal.

Gotovo vidiš, iz tistega, kar si sama napisala, da je ljubezen, kot se jo ti greš, ena sama igra kdo bo koga. Kot sem napisala bojišče egov, morišče src. Kajti v takšnih igrah ni zmagovalca. Tisti, ki je zapuščen ali je bil prisiljen zapustiti zaradi tvojega takšnega vedenja, je poraženec. In ti, ki naj bi bila zmagovalka, tudi veš, da so vse te zmage pirove.

Ko boš spoznala nekoga, pri katerem boš čutila, da se ima resnično rad, takšno, kot si … Prepusti se, tvegaj in videla boš, kaj bo. Četudi mogoče ne bo za vedno, četudi se mogoče ljubezen konča, vedela boš, da si resnično ljubila in vse dala za to ljubezen …

In to je povsem drugačen občutek, kot ko veš, da si ti s svojimi dejanji uničila ljubezen, ki bi lahko trajala in bila lepa.

“Žal pa je tako, da se največkrat najdeta skupaj dva nesamozavestna (četudi lahko na drugih področjih izgledata daleč od tega – saj sta nesamozavestnost nadkompenzirala na drugih področjih). Potem se je težko tako iskreno pogovarjati, ker se hitro počutimo ogrožene in prehitro odnehamo, da ne bi nekoga ogrozili…
Hkrati pa je ta »trik narave ali zaljubljenosti« tudi za nas priložnost, ki ima svoj namen, saj se ob takem človeku, če se soočiva s svojimi problemi, lahko tudi veliko naučim in skupaj drug ob drugem rasteva in naju skupna pot rasti vedno bolj povezuje. S potrpežljivostjo in sočutjem obeh se naučiti tudi tega… Je pa to proces – ki se začne pri nas samih – z odločitvijo. In konec koncev – to je tudi namen partnerskega odnosa – da nam je drug z drugim vedno lepše, da sami ob drugem zaradi drugega postajamo vedno boljši, da predelamo »usedline preteklosti«… Da nam je preprosto lepo!”

Največja ovira za izražanje ljubezni je strah. Kot otroci smo bili odprti za prejemanje in dajanje ljubezni, vendar pa smo z leti doživeli veliko razočaranj in se zaprli. Preveč nas je bolelo, če naša ljubezen ni bila prepoznana in cenjena, ali pa smo pogrešali ljubezen in razumevanje najbližjih. Morda so težke življenjske okoliščine zahtevale od nas, da otrdimo, da bi sploh preživeli, in videti je bilo, kot da v teh okoliščinah ni prostora za ljubezen. Morda so tisti, ki bi nas morali ljubiti in varovati, slabo ravnali z nami in nam tako vzeli zaupanje v ljudi, hkrati pa nas morda še prepričevali, da si boljšega ravnanja ne zaslužimo. Ali pa smo že zgodaj izgubili koga od svojih najbližjih in smo bili še preveč nebogljeni, da bi se zmogli soočiti z izgubo. Tako smo nekje v globini srca rekli sami sebi, da ni varno ljubiti, ker bomo ljubljeno osebo prej ali slej izgubili ali pa nas bo ta prizadela, in to je več, kot lahko prenesemo. Zato smo se zaprli in nismo nikomur več pustili zares blizu. Prav v teh okoliščinah bi nam bili bližina in ljubezen najbolj potrebni, pa morda nismo bili več sposobni prositi zanju, ker nismo več verjeli, da ju bomo še kdaj deležni. Če bi to zmogli, bi spoznali, da če nas rani eden, še ne pomeni, da so taki vsi ljudje, in da se nam še vedno lahko zgodi tudi kaj lepega in dobrega.