Čustva po izgubi otroka
Oj,
letos sva s partnerjem izgubila najinega prvega otroka in to je bil šok, nepričakovano je zbolel in vse se je zelo hitro razvijalo. Jaz imam kar nekaj obcutkov krivde, zakaj je zbolel in pa tudi dogodkov, ko smo se kdaj kregali.
Mož je super, rad ima mene in drugega otroka, se trudi hodit v službo, trudi se živet kljub bolečini.
V meni so pa vsa čustva umrla. Bolečina ob izgubi je tako močna, da nisem zmožna več ljubiti, se stiskati, ljubckati… Trudim se skrbeti za drugega otroka, se z njim smejati, mu dajati ljubezen in veselje, kolikor lahko. In to je včasih ob bolečini zelo težko.
Ne vem, ali je potreben samo čas, ampak mož si ne zasluži tega. Hodiva skupaj k terapevtu, ampak o tem težko govorim z možem, ker ni nič kriv, saj tudi on trpi. Rada ga imam, ampak nisem zmožna več ljubiti.
Nocem, da bi veza razpadla in bi tako trpel drugi otrok, po drugi strani pa ni prav, da mož še tako dvojno trpi (zaradi izgube in mene). Ne vem kaj naj naredim.
Moje sožalje – ne morem si predstavljati kaj dajete skozi vsi, tako vidiva z možem, kot vajin “ta mlajši” ter vsi ostali bližnji od družine do njegovih sošolcev. Si ne predstavljam, in upam, da nikoli ne bom.
Že vnaprej se opravičujem za hladno izrazoslovje in butaste, neprimerljive analogije.
Kar se tiče “splošne” izgube od smrti do ločitve, do menjave okoliščin (tudi dobrih ali nevtralnih), so običajno pristopi:
da prebrodiš/sprejmeš/zaznaš spremembo, in nato nadaljuješ s tistim delom rutine, ki se NE navezuje na spremembo ter ustvariš drugačno rutino okoli “novosti”, pa tudi seznam novih stvari, da se zamotiš kot rezervni načrt pomagajo.
Potem pa “vztrajaš” in si reprogramiraš vzorce – ne mislim na izbris spomina, ampak samo dnevnega “delovnega” spomina. Vedno pravijo, da je prvo leto najhujše – prvi božič, prva obletnica, prve počitnice itd.
*Vem, da ni niti približno isto*, ampak če dam primer izgube hišnega ljubljenčka (za katerega bi bila možnost, da po obdobju žalovanja posvojiš novega),
Ko “sprejmeš” v zavest, da se je to zgodilo – ne zakaj, kako itd. Ampak samo, da se je zgodilo, te vse spominja na to. Ko je nama s psom maček poginil (*ni primerljivo*), je oba vse spominjalo od posodice s hrano, do šuma, vsak maček, ki sva ga videla, slike, filmi, reklame, pes ga je na sprehodu iskal in za vsakim podobnim mačkom rinil in jokal, za Božička sem jokala, ker sem iskala mačje igrače, ko se je začela sezona klopov, ko sem se usedla za mizo avtomatična rutina kako skriti kulije pa paziti na skodelice… Non-stop.
Pa sem (ko sem bila psihično pripravljena) pospravila vse njegove stvari v eno škatlo, pa začela umikati in menjati ostale stvari in se “silila” v drugo rutino, pa je bilo vsakič lažje, zdaj bo 4.leto, za prvega psa je že 7 – še vedno se spomnim na njiju, ampak ni vsak dan ali vsak lepi trenutek zavit v črnino in s tem zagrenjen.
Tvoj mož verjetno lahko za kakšen trenutek “pozabi” v službi, ali pa vsaj upam, da se bo zamotil, ta mlajši/a ima srečo v nesreči, da je tale korona spremenila način šolanja, verjetno se tudi skuša zamotiti z npr. Novimi računalniškimi igrami in nehal/a igrati vse prejšnje, ki ga spominjajo na brata, ali pa spremenila okus za glasbo, knjige, hobije. Ne vem kako dolgo je od dogodka – ampak vseeno je dobro, če najdete sprožilce in jih zamenjate, vsaj začasno npr. Če ste vsako leto šli skupaj smučat – pojdite letos v toplice, če ste vsako leto šli na morje, pojdite v gore, če sta si z otrokom delila sobo, naredite menjavo sobe ali pohištva, in prebarvajte vrata in stene, če si imela rutino npr. Iz službe, v šolo, ga peljati na nogomet, iti po tedenski nakup, jo spremeni (ne bi bila prva, ki bi šla na avtopilota in bi te potem treščilo med vožnjo). Tudi takšna bedarija kot obeski za božično drevo, te lahko treščijo (tebe ali druge). Pomaga tudi “nov ponavljajoči hobi”, ki te zamoti npr. Kvačkanje ali sudokuji – stvari, ki ti ne pustijo “odjadrali” in zahtevajo več fokusa, kot mišljenja. Npr. Začutiš naval živčnosti, pa začneš “frčkat z rokami”/kvačkat, ali pa ti misli med čiščenjem odjadrajo v temačne vode in začneš šteti in urejati številke 1-9 (sudoku). Lahko se tudi samo delno zamotiš/preusmeriš z npr. Barvanjem kvadratkov v karo zvezku ali prostorčkov črk v knjigi (qeopadgb)… Vem, da se sliši kot za na psihiatrijo, ampak je bedasta malenkost za 5min, ki ti lahko preusmeri pozornost ravno toliko, da se zbereš in ne padeš v spiralo panike ali negativnih misli.
Da ne bo pomote – ne stran vreči vsakega spomina, ampak odmik ti lahko omogoči normalno vsakodnevno funkcioniranje, še čez 50let te bo zaskelel pozdrav kakšnega njegovega sošolca, bo pa pomagalo, da lahko npr. Skuhaš kosilo brez da bi bilo “hudo”.
Še enkrat – ne morem si predstavljati, kaj si/ste doživeli in upam, da nikoli ne bom. Nič od napisanega ni primerljivo, vseeno pa upam, da bo vsaj kot dobronameren nasvet pomagal. Vsekakor pa je odločitev za terapijo zelo dobra.
Veliko sreče in oprosti za dolg zapis, čudaške nasvete in neprimerljive primere.
Spoštovani,
odgovor na vaše vprašanje “Ne vem, ali je potreben samo čas” je: zelo verjetno ja. Če hodite k terapevtu ste najbrž že govorili o fazah žalovanja. Te gredo nekako tako: šok, zanikanje, jeza, krivda, žalovanje, umik v spomin. In te faze terjajo svoj čas. Samo tista prva faza najhujšega šoka lahko traja 2 meseca. Celoten proces žalovanja pa naj bi se končal v času od enega do dveh let. Če traja žalovanje več kot dve leti, potem se lahko v svetovalnem procesu ukvarjamo z vprašanjem zakaj oseba žalovanje podaljšuje. Do takrat pa čustvo žalosti opravlja zelo pomembno funkcijo. Funkcija žalosti je, da se posotopoma odnavezujemo od ljubljene osebe. In navezanost mame na otroka je najmočnejša kar jih poznamo ljudje. Zato je tudi proces žalovanja za vas tako boleč. Priporočam, da z možem v obdobju žalovanja ne sprejemata strateških odločitev, kot bi bila ločitev. Ampak v tem obdobju vključita dodatno toleranco drug do drugega. Občutek, da niste zmožni ljubiti je popolnoma normalen za obdobje intenzivnega žalovanja. Torej, moj odgovor na vaše vprašanje “Ne vem kaj naj naredim.” bi bil: nič, odžalujte tako kot čutite. Nimam prav občutka ali sem zares odgovoril na vaša vprašanja. Če imate dodatno vprašanje, kar dopišite in bom odgovoril.
Lep pozdrav,
Uroš Drčić
Najprej moje iskreno sozalje. Sama imam izkusnjo z izgubo otroka, sicer ze v nosecnosti.. vem da ni isto, ampak izguba otroka, je izguba otroka.. bolecina je nepopisna. Socustvujem z vami, take bolecine resnicno ne privoscim nobenemu. In naj povem iz svoje izkusnje.. ja, potrebujete cas.. za zalovanje, za predelovanje, za spoznanje da niste kriva, da je tako moralo biti. S tem se je zelo tezko sprijaznit, vem. Jaz sem imela res tezko in hudo obdobje po izgubi.. imela sem fantka starega 4 leta in pol ze od prej, ko se je izguba zgodila.. nisem bila zmozna vec objeti svojega otroka ki sem ga obozevala.. sovrazila sem ga, ker je on zivel (bil je nenacrtovan, rodila pri 17ih), otrok ki sva si ga tako mocno zelela in nacrtovala pa je moral umreti. Nisem zmogla z njim govoriti, vse kar je naredil me je cisto znerviralo.. nisem ga vec znala pohvaliti. Pocutila sem se kot drek od mame, ampak cez svoje obcutke jeze nad situacijo nisem zmogla takrat. Vedela sem da ni nic kriv in si tega ne zasluzi, ker je zlat fant. Ampak res nisem zmogla, gnusili so se mi njegovi objemi in poljubcki.. grozne obcutke krivde sem mela res. Cez pol leta sem ponovno zanosila, nosecnost rizicna. Bala sem se za otroka ki sem ga nosila, saj je bil parkrat v nevarnosti.. otrok se je rodil ziv in zdrav, zdaj bo star 3 leta, ampak se vedno me boli izguba srednjega. S prvim otrokom sem pocasi vzpostavila normalen odnos, sedaj je ze veliko veliko bolje. Zato vaso izjavo da niste zmozna ljubiti se kako razumem.. tudi jaz nisem bila. Sovrazila sem vse okoli sebe. Ampak taka izguba ni kar ena izguba, je zelo travmaticna. Dajte si cas, prejocite, kricite, se pogovarjajte o tem. Pogovor resnicno pomaga.. ce imate Facebook, se lahko pridruzite skupinama Angelske mamice in Mamice angelckov. Tam so vase sotrpinke, ki razumejo vaso bolecino in vam bodo stale ob strani. Tudi jaz sem v skupini in mi je resnicno pomagalo.
Veliko moci vam zelim mamica!
Sploh ni res da ga ne ljubite. Če ga ne bi, se niti zavedali ne bi, da ste ga odrinili od sebe in kaj se dogaja. Vi ga zelo ljubite, samo ne čutite se sposobne mu dat to kar potrebuje in si želi. To kar naj bi bilo samoumevno … Ampak s tem ni nič narobe, veste. Čas žalovanja , vsaj tisti prvi, mora iti mimo in nikoli več ne bo kot je bilo. Z možem se pogovorita, dajta si stat ob strani, saj sta oba izgubila otroka – nihče drug vas ne bo razumel tako, kot lahko drug drugega. Dajta si čas, morda samo začnita z kakšnimi skupnim druženjem, pogovarjanjem, ne rabita počet nič drugega. To da vesta da sta tukaj za drugega je včasih lahko najpomembnejše.
Vse dobro želim in moje sožalje.
Iskreno sožalje ob vaši izgubi.
Ne morem si predstavljati kaj doživljate, lahko pa vami delim izkušnjo s strani otroka. Moja starša sta izgubila prvorojenko pri njenih sedmih letih. Tega takrat nista predelala in sta se zaprla vase, danes pa sta povsem odtujena. Rodila sem se 2 leti po njeni smrti in zdaj pri 30ih mi je še vedno hudo, še vedno čutim težo smrti sestrice, čeprav je nikoli nisem poznala. Zaradi tega, ker starša nista šla skozi proces žalovanja in ker se je nekaj hudo zalomilo v komunikaciji. Pogovarjajte se s partnerjem. Bolečino si delita, naj vama bo skupaj hudo.
Če dovolite, bi vam rada dala nasvet za dobro vašega sina. Dovolite si žalovati in obvezno pokažite čustva tudi sinčku, da bo vedel da so čustva nekaj naravnega in jih ne sme skrivati. Ko boste prišli do točke, ko boste o tem lahko govorili, se z njim pogovarjajte o njegovem bratcu in ga ohranjajte v lepem spominu.
Srečno.
Jaz sem izgubila dva bratca. Najhujši je molk in ignoriranje težave. Obema, partnerju in sinu, govorite, kako se počutite. Sinu seveda letom primerno. S tem mu boste dali priložnost, da tudi sam pove, kako mu je.
Pri nas je bila to tabu tema in pravico do žalovanja je imela samo mama. Oziroma oče kot moški naj itak ne bi bil prizadet, z bratom so naju pa itak vzgajali pač po starem, da ne smeš jokat, da si cmera, da si občutljiv, če ti je hudo, da kaj koga briga, kako je tebi, kako hudo je šele mamici … Seveda je ženski najhuje: ona nosi otroka, ona ga čuti, ko je še v trebuhu, ona ga rodi, doji, prevzame večji del skrbi in nege, ko je še dojenček.
Žalost, žalovanje, otopelost … obstajajo faze žalovanja, o tem si verjetno lahko preberete na netu ali pokličete na Hospic ter se pogovarjate z njimi. Tam delajo strokovnjaki in vam bodo potrdili, da je vse, kar doživljate, normalno.
Ne pa puščat moža in sina v nevednosti in negotovosti. Vsi ste doživeli izgubo. Vse vas peklensko boli. Evo, ko to pišem, imam solze v očeh, pa se je zgodilo pred več kot 50 leti. Moja bratca sta bila majhna, pa vseeno včasih občutim prav telesno bolečino, ker ju ni, nekaj v mojem življenju manjka.
