Čustva, kriva za debelost!
Sem čustven jedec! Jem, kadar sem živčna, kadar me kdo razjezi, ko sem žalostna, ko potrebujem tolažbo,…..
In sedaj imam že nekaj mesecev tako obdobje, ko je vse to na spisku skoraj vsak dan. Naj dodam še občutek nezadovoljstva s sabo in kilogrami so tu.
resnično si ne morem pomagati. Sladkarije pa so moj največji greh, saj brez njih praktično ne morem preživeti niti enega samega dneva.
Vrtim se v začaranem krogu in ne vem kako izstopiti ven iz tega!
Nekje sem brala, da so kilogrami nekako povezani z notranjim otrokom(občutek varnosti in ohranjanje energije) in da ko se soočiš z njim in ga sprejmeš, ne potrebuješ več hrane za tolažbo.
Mislim, da je kar nekaj na temu, ker od kar pomnim, sem jedla zato, da bi se potolažila in zavarovala pred “krutim svetom”.
Naj povem še, da ko sem srečna in izpolnjena se na hrano sploh ne spomnem in mi ne pomeni nič drugega kot utišanje želodca 🙂
Na vas se obračam, če mi lahko daste kakšen nasvet, ali pa na koga se lahko obrnem za pomoč.
Verjamem, da takih kot sem jaz je veliko in bi še drugim koristila takšna informacija.
Lep pozdrav!
Lepo, da si odprla to temo, ki tudi mene muči že nekaj časa. Sicer ne v tako močni obliki kot tebe pa vendar…Včasih v predelu žličke občutim neko praznino in takrat kar jem in jem…Tudi jaz vem, da je to povezano z občutki in čustvi…konkretnega odgovora pa še nikjer nisem našla in konkretnega nasveta, kaj narediti v točno tistem trenutku ali pa na splošno na sebi.
Upam, da ti bo uspelo, prav tako želim isto vsem, ki imajo podoben problem!
Živjo.
Zdajle sem ti napisala takoooooo dolg odstavek ter ga nato želela poslati, vendar še nisem bila registirana in zdaj tega odstvka ni več =/ =) No ja, je kar je =)
zdajle bom kratka …=) popolnoma te razumem……gre za kompulzivno prenajedanje. sama sem imela tovrstne težave skoraj leto in pol.hrana v tem primeru služi kot mamilo/droga, s katero se lahko prav tako omamljamo in bežimo od realnega sveta ter se zatekamo k nekim lažnim občutkom , ki nas potešijo za krajši čas. Problem je ta, da hrane kot droge ne moremo zavreči, saj nam je pomembna za zdravo življenje. zato se znjo srečujemo celo večkrat na dan, ter ne moremo popolnoma abstinirati kot to lahko počnejo ozdravljeni alkoholiki.
vendar se iz tega začaranega kroga definitivno da reštiti =)
če le veš zakaj bi bilo to smiselno. najvažnejše je, da spoznaš sama sebe, svoje cilje za prihodnost , svoje sedanje sanje. kako bi si želela preživeti dan ? In te svoje sanje uresničuj. In ne išči izgovorov, da je to nemogoče. Življenje vendarle je težko … jeza , strah ……vse se da zadušiti s hrano , z obilico hrane, a kaj ko jeza in strah ponovno butneta na plan , kot tudi druga čustva, s katerimi se srečujemo , na primer veselje, pogum , navdih… zato je dobro da vsa ta negativna čustva pomiriš s katerim drugim orodjem =) Ker obstajajo…=) In še sama boš presenečena nad sabo , da ti je to uspelo =) v kriznih situacijah zagotovo pomaga šport (ker sprostiš vso svojo jezo), umetnost(od risanja, branja knjig, fotografiranja, šivanja, pisanja poezije), ne nazadnje pomirja tudi čaj =) od kamilice pa vse do melisi, mete….. samo da je prijetno vroč =) Če te stisne jeza ali razočaranje vzemi kuli ter čečkaj po listu dokler te ne bo bolela roka in boš sama od sebe omagala. Pomaga tudi globoko dihanje. Oziroma dihanje, ki ga izvajajo nosečnice pri porodu =) Naj ti ne bo nerodno …če pomaga , pomaga =) Globoko dihanje je zelo koristno , posebej če zamižiš in se osredotočiš na vsak svoj vzdih in izdih. tako preusmeriš svoje nemirne misli na dihanje ter se pomiriš. pomembno je da obvladaš svoje misli, na da te obladajo tebe.
Misli na kaj pozitivnega , upaj si sanjati . In to uresničevati. Pomaga tudi pisanje dnevnika in definitivno pogovor s katerim koli človekom , ki mu lahko zaupaš težave. Vse kar bo, bo zagotovo boljše od tovrstnega uničevanja same sebe s hrano . Zlorabljanje hrane.
Pomoč lahko dobiš tudi v eni od organizacij za pomoč ljudem z motnjami prehranjevanja, ki se imenuje Muza. je na Kongresnem trgu 1. v isti stavbi kot plesna šola Kazina.
Skratka …upam da sem ti vsaj malce pomagala =)
Naj te vodi navdih in ne strah pred ponovnim padcem 😉
Živjo!
Začni iskati druge načine, da se boš počutila varno, srečno in zadovoljno – poišči karkoli, kar te veseli, poskusi kaj novega, kar ti nikoli še ni padlo na pamet – napolni si dneve z dejavnostmi namesto s hrano!!
Tega se človek nauči tako kot npr. branja. Samo da je postopek daljši, ker so vzorci, ko s hrano zadovoljujemo svoja čustva, zelo globoko v nas in potrebujemo močno odločitev in veliko energije, da se počasi spremenimo.
Lp
Živjo,
priporočala bi ti drštvo OA Slovenija-Overeaters anonymous,
njihova spletna stran: http://www.geocities.com/oaslo/ je vredna ogleda.
Lp
Draga MissBee!
Vsak problem in vprašanje na tem forumu je vredno pozornosti in odgovora. Kajti za vsakega človeka je tisto, kar se mu dogaja, najbolj težko, boleče in zahtevno.
Ne morem se strinjati z vašim opažanjem, da ne odgovorim vsem. Odgovorim na vsa vprašanja, le da je za odgovor potrebno počakati nekaj dni, saj je vprašanj kar veliko, poleg tega pa vodim tudi skupine v Šoli čustvene inteligence in opravljam še druge aktivnosti v zvezi s šolo
Vsekakor dobite odgovor, saj je prav vaše vprašanje naslednje na vrsti (odgovarjam po vrsti razen, če je kakšno vprašanje v zvezi s Šolo čustvene inteligence, kjer odgovorim hitreje, saj za tak odgovor ni potrebno toliko časa in razmisleka kot za ostale, ki so vsebinske narave).
Lepo vas pozdravljam in se zahvaljujem za razumevanje!
Draga MissBee!
Hvala, da ste podelili svoje izkušnje! Nevem, če vam bo to kakorkoli v tolažbo, dejstvo pa je, da niste edini “čustveni jedec”, da je takih ljudi več, kot si morda mislimo. Rekel bi, da ste vi že na pol poti do rešitve, saj ste si ozavestili svoj problem. Spoznali ste, kdaj pretirano jeste in s kakšnim namenom. Veliko ljudi pa le veliko je in niti ne razmišljajo, zakaj oz. kaj želijo s takšnim prenajedanjem kompenzirati ali prikriti.
Dejstvo je, da je vzrok marsikateri odvisnosti neuravnovešeno čustveno življenje oz. nemoč, da bi pravilno ravnali s svojo duševnostjo. Raziskovanje in ukvarjanje s svojimi čustvi in lastno psiho je včasih zapleteno in terja več časa, energije, pripravljenosti, zato je lažje stvari “reševati” tako, da si “pomagamo” s hrano, kajenjem, z alkoholom, nakupovanjem, s televizijo, spolnostjo, z internetom … Žal pa takšna oblika pomoči ne deluje zares oz. prinese samo kratkotrajno pomiritev, kasneje pa lahko še več težav, saj se začnemo vrteti v začaranem krogu, kot tudi vi opisujete.
Kako izstopiti iz njega? Lotite se stvari pri vzrokih za težave! Pomembno je, da raziščete vzroke svojega prenajedanja – poglobite se v svojo duševnost, čustva, občutke. Naučiti se ravnati z njimi in se za vsako čustvo vprašajte, s kakšnim namenom se je pojavilo, kaj vam želi sporočiti, česa vas uči. Svetujem vam tudi, da si najdete za vas ustrezen način sproščanja (na primer globinska sprostitev, meditacija, joga, gibanje na svežem zraku). Delajte na sebi v smislu izboljšanja samopodobe in krepitve občutka lastne vrednosti. Raziskujte pa tudi tisti del svoje notranjosti, ki mu pravimo notranji otrok. Poskušajte poskrbeti zanj še na kakšen drugačen način, ne le s hrano, zato prebudite v sebi notranjega starša, ki lahko poskrbi za vašega notranjega otroka. Sami sebi dajte pozornost, tolažbo, podporo, sprejemanje, ljubezen.. Gojite v sebi notranji mir in zadovoljstvo čim večkrat (ne glede na zunanje okoliščine), saj sami pravite, da se takrat sploh ne spomnite na hrano oz. jeste zaradi potrebe fizičnega telesa in ne zaradi “potrebe” duševnosti.
V težkih trenutkih pa, ko vas želja po hrani mami, se skušajte obvladati tako, da si pomagate z dihanjem: izdihnite iz sebe nemir in napetost ter vdihnite vase notranji mir in sproščenost. To lahko večkrat ponovite. Prav tako pozornost s področja trebuha, kjer je na energijski ravni sedež naših čustev (trebušni energijski center) dvignite v področje čela, kjer je na energijski ravni sedež našega razuma. Uporabljajte umetnost zavedanja in samoopazovanja: skušajte opazovati svojo željo, da bi se najedli, kako se v vas poraja, kako vas sili v aktivnost. Poizkusiti razločiti sebe od želje – lahko se je zavedate v sebi, vendar to niste vi, je le vaša želja. Ta distanca vam bo omogočila, da boste lažje vzdržali njen pritisk, ne da bi vas premagala. Lahko se v mislih tudi “pogovarjajte” s svojo željo po hrani. Vprašajte jo, kaj si v resnici želi. Vprašajte jo, ali bo s hrano res dobila tisto, kar si želi. Z notranjim dialogom lahko sprejmete svojo željo, jo preobrazite in zadovoljite na bolj primeren način.
Uporabite tudi moč svojega razuma. Ozaveščajte si posledice svojega ravnanja. Spomnite se na to, kako se počutite po prenajedanju. Vprašajte se, ali res to hočete. Razvijajte v sebi notranjo moč in odločnost. Modrost pravi, da je pravi zmagovalec tisti, ki je premagal (obvladal) samega sebe. Seveda ne pričakujte, da se bodo trajne spremembe zgodile čez noč, delo na sebi je kot tek na dolge proge, pomembna sta tudi vztrajnost in zadovoljstvo z majhnim napredkom!
Toplo bi vam priporočil obiskovanje Šole čustvene inteligence, saj se v njej učimo vsega tega, kar sem v prejšnjih odstavkih opisal. Želim vam veliko notranje moči za soočanje z življenjskimi izzivi!
Pozdravljena Miss Bee
tukaj ti copy/paste nekaj o čustvih, če te zanima kje sem našla, mi piši na mejl in ti posredujem več podatkov o spletni strani, kjer najdeš takšne motivacijske članke:
Ste tudi vi žrtev svojih čustev?
Jeza, žalost, strah, veselje, ljubezen, presenečenje, sram… čustva oblikujejo naše življenje. Zaradi njih je naš vsakdan prijeten ali neprijeten. Čustva nam življenje popestrijo ali zagrenijo. Čustva določajo naš uspeh, učinkovitost in srečo, odvisno pač od tega, kakšne narave so in kako se z njimi soočamo. Kaj vam pomenijo čustva in kako vplivajo na vaše življenje?
Čustvo je izraz, katerega pomen so strokovnjaki, psihologi in filozofi raziskovali več kot eno stoletje. Kako bi vi opredelili čustvo? Poglejmo si teoretično razlago. Oxfordov angleški slovar navaja naslednjo definicijo: »Čustvo je vsako razburjenje ali beganje uma, občutka, hrepenenja; vsako vihravo ali vzemirjeno duševno stanje«. A na praktični ravni vsi zelo dobro vemo, kaj čustvo pomeni in kako vpliva na naše življenje. Psihologi trdijo, da ljudje lahko občutimo več sto različnih čustev, od najenostavnejših (strah, ljubezen, veselje, žalost,…), do tako imenovanih sestavljenih čustev (krivda, ljubosumje,…). Žal nas o pomenu čustev in ustreznemu soočanju z njimi nikoli niso posebej učili, rezultat tega si lahko pogledate na naslovnih straneh dnevnega časopisja.
Ali o čustvih razmišljamo prav?
V starih časih so bili ljudje prepričani, da se Sonce vrti okoli Zemlje, saj so se zanašali na tisto, kar je izgledalo na zunaj – resnica pa je, kot vemo, ravno nasprotna. Dokler so naši predniki verjeli, da je Zemlja središče vsega, toliko časa niso mogli napredovati v poznavanju vesolja. Povsem enako je danes z razumevanjem človekovega čustvenega sistema. Ljudje verjamejo, da so naša čustva rezultat dogodkov, ki jih doživimo v zunanjem okolju. Mislijo, da se najprej nekaj zgodi, in ta dogodek v njih prebudi določena čustva. Čeprav je tako videti na zunaj, pa je resnica, tako kot v vesolju, ravno nasprotna. In dokler bomo verjeli, da so naši občutki in čustva odvisni od zunanjih okoliščin, ne bomo mogli napredovati, ne v osebnem in ne v poklicnem življenju.
Vse se začne v naših mislih
Če ste se ob zadnjem nenadzorovanem izbruhu jeze vprašali, od kod vendar vsa ta čustva izvirajo, potem boste v modrih Budinih besedah našli odgovor: »Ljudje smo tisto, o čemer razmišljamo. Vse kar imamo smo ustvarili s svojimi mislimi, z njimi ustvarjamo svet.« Misli so zelo pomemben dejavnik v našem čustvenem življenju. Z vsako mislijo, ki vznikne v našem umu, predramimo določeno čustvo. Kakšno je to čustvo, je precej odvisno od tega, kako smo misel obarvali. Če recimo nekega večera v sobi zagledate velikega, črnega pajka, se v vas najprej oblikuje misel. Ta je lahko negativna v tonu, »Joj kako grd pajek, zagotovo je nevaren!« in se v trenutku soočite z negativnim čustvom strahu, ki vas ohromi in pogosto sproži še mnoga druga zavirajoča čustva. Lahko pa je misel pozitivna, recimo, »Kako čudovito, zvečer prinaša pajek srečo!« in v vas se prebudijo pozitivna in odobravajoča čustva.
Za svoja čustva smo odgovorni sami
Če torej drži, da čustva prebudi misel, potem ni res, da vas je recimo prijateljica razjezila. Prijateljica je storila, kar je storila, vas so v bistvu razjezile vaše lastne misli, s tem, ko se vaša pričakovanja niso ujemala s tistim, kar ste dejansko prejeli. Ni res, da vas je partner prizadel. Partner je naredil, kar je naredil, vse ostalo ste si s svojimi mislimi povzročili sami. S tem, ko verjamete, da vas nekaj ali nekdo pripravi do neprijetnih čustev, se samodejno označite kot žrtev zunanjih okoliščin in ne le to, da za svoje počutje in čustva ne boste prevzeli odgovornosti, tudi spremeniti jih ne boste mogli in ustvariti nova, takšna, ki vam bodo koristila v življenju.
Kakšno bi bilo življenje brez čustev?
Včasih nam čustva povzročajo tako globoke stiske (potrtost, jezo, ljubosumje, tesnobo), da bi se jih najrajši za vselej znebili. Ste že kdaj razmišljali, kako bi izgledalo življenje brez čustev? Leta 1940, ko še niso poznali drugih metod, so neurologi uvedli zdravljenje duševnih bolezni z lobotomijo čelnih režnjev (predel v možganih, ki je zadolžen za uravnavanje odziva na določena čustva) pri čemer so prerezali čelni reženj s spodnjim delom možganov. S tem so pacienta »odrešili« čustvenih muk in negativnih čustev, kar pomeni, da ni občutil več nobene stiske, žalosti, jeze, strahov, tesnobe in vseh drugih negativnih čustev. Takšen poseg je bil seveda zgrešen, saj so človeka obenem »oropali« tudi za vsa pozitivna čustva, pravzaprav za večino njegovega čustvenega življenja. Predstavljajte si življenje, ko bi na vsak dogodek gledali povsem neprizadeto, hladno in odmaknjeno? Zavedati se moramo, da so tako pozitivna kot negativna čustva del nas in da ima njihov obstoj nek razlog. Pozitivna čustva nam sporočajo, da smo na pravi poti, da delamo prav in nas spodbujajo, prav tako pa imajo tudi negativna čustva pomembno in koristno vlogo.
Vi niste vaša čustva
Če so negativna čustva pomembna in koristna, zakaj potem omejujejo moje življenje? Zakaj me zavirajo in me puščajo na cedilu, takrat ko je to najmanj potrebno? Prvi razlog je ta, da čustev ne razumemo (nismo čustveno pismeni) in drugi, še bolj odločilen, ker se ljudje s čustvi pogosto enačimo. Z njimi istovetimo svoj ‘jaz’, in prav to je tisto, kar najbolj oteži situacijo. Zapomnite si, vi niste vaša čustva. Vi ste človek, ki doživlja svojevrstno izkušnjo. Če vas je denimo strah, ne pomeni, da ste strahopetec temveč nekdo, ki doživlja čustvo strahu, zaradi svojih misli, ki zbujajo strah. Če ste jezni, ne pomeni da ste agresivnež, temveč nekdo, ki se sooča s čustvom jeze, ker v njem prevladujejo »jezne misli«. Če bi svoj ‘jaz’ ločevali od čustev, potem se jih ne bi več bali, jih ne bi zavračali, se jim ne bi izogibali, ampak bi jih sprejeli kot učitelje, ki vam sporočajo, kje ste skrenili iz poti in kako se obrniti v pravo smer, k bolj polnemu življenju.
Kaj nam sporočajo čustva, kot so jeza, krivda, žalost, strah in druga? Česa nas lahko naučijo? Kako naj jih razumemo? Kako jih sprejmemo in se soočimo z njimi? Vse to boste v reviji Mojuspeh.com izvedeli v naslednji številki.
Štiri čustva, ki vodijo do življenjske spremembe
Čustva so največja gonilna moč znotraj nas. S silovito močjo čustev človek lahko ustvari največja junaška (kot tudi barbarska) dejanja. Moja definicija civilizacije je inteligentno usmerjanje človeških emocij. Čustva so gorivo in um je pilot, skupaj pa poganjata naprej ladjo napredka naše civilizacije.
Katera čustva vzpodbudijo ljudi k akciji? Obstajajo štiri osnovna čustva: vsako izmed njih ali v kombinaciji lahko sproži neverjetne aktivnosti. Dan, ko boste dopustili vašim čustvom, da napolnijo vaše želje, je dan, ko se bo vaše življenje za vedno spremenilo.
1. Gnus
Nekateri ne enačijo besede »gnus« s pozitivno akcijo. Vendar, če je to čustvo pravilno usmerjeno, lahko človeku spremeni življenje. Oseba, ki čuti gnus, je dosegla točko, kjer ni več povratka. On ali ona je pripravljena vreči iz sebe železne rokavice življenja in reči: Dovolj imam tega! Ko sem jaz do 25. leta doživel številna ponižanja, sem si rekel, da nočem niti enega dneva več živeti takšno življenje. »Nočem več biti brez ficka. Nočem več imeti občutka ponižanosti. Nočem več lagati sebi in drugim.«
Ja, produktivni občutki gnusa lahko pripeljejo osebo tako daleč, da si reče: »Dovolj je dovolj!« Dovolj je povprečnosti. Dovolj je občutkov strahu, bolečine in ponižanja. Zato se odloči, da ne bo nikoli več živela na takšen način.
2) Odločitev
Večino od nas mora nekdo »poriniti čez rob«, da sprejmemo odločitve. In ko dosežemo to točko, se moramo spoprijeti z mešanimi občutki, ki spremljajo odločitve. Prišli smo do razpotja. Toda to razpotje ima lahko več smeri. Zato ni čudno, da imamo včasih ob sprejemanju odločitev vozel v želodcu, da se zbujamo sredi noči in nas po celem telesu zalije mrzel pot.
Sprejemanje življenjskih odločitev je lahko kot notranja državljanska vojna. To je kot konflikt vojske čustev, vsaka izmed njih ima svoj arzenal razlogov, zato se bojujejo med seboj za prevlado našega uma. Glede sprejemanja odločitev vam lahko dam samo en nasvet:
Karkoli počnete, nikoli ne postavite kampa sredi križišča. Odločite se. Veliko boljše je sprejeti napačno odločitev, kot ne sprejeti nobene odločitve.
3) Želja
Od kod izvirajo naše želje? Na to vprašanje vam ne morem odgovoriti neposredno, kajti obstaja več poti. Toda lahko vam pa povem dve stvari o željah:
a. Prihajajo iz naše notranjosti, ne zunanjega sveta.
b. Sprožijo jih zunanji vplivi.
Skoraj karkoli lahko sproži naše želje. To je lahko pesem, ki se dotakne našega srca. To je lahko nepozabna pridiga. Ali pa film, pogovor s prijateljem, soočenje s sovražnikom ali grenka izkušnja. Celo knjiga ali tale članek lahko sproži notranji mehanizem, zaradi česar bodo nekateri ljudje vzkliknili: »To želim sedaj!«
Medtem, ko iščete vaš »vroči gumb« vaših želja, dobrodošli v življenju s pozitivnimi izkušnjami. Ne zgraditi zid okoli sebe. Isti zid, ki vas bo obvaroval pred razočaranji, vam bo onemogočil, da doživite neverjetno bogate izkušnje. Torej, dopustite, da se vas življenje dotakne. Naslednji dotik vam lahko življenje obrne na glavo.
4) Odločenost
Odločenost pomeni »Jaz bom.« Benjamin Disraeli, veliki britanski državnik, je nekoč rekel: »Nič se ne more upreti volji človeka, ki je za ceno doseganja svojega cilja pripravljen postaviti na kocko tudi svoje življenje.« Z drugimi besedami: ko se nekdo odloči »nekaj narediti ali umreti«, ga ne bo nič zaustavilo.
Alpinisti pravijo: »Jaz bom splezal na goro. Rekli so mi, da je previsoka, da je predaleč, preveč težko, preveč nevaren teren. Toda to je moja gora. Jaz jo bom osvojil. Kmalu me boste videli mahati iz vrha ali pa me ne boste nikoli več videli, kajti dokler ne dosežem vrha, se ne vrnem v dolino.« Kdo se lahko prepira s takšnim odločnim duhom?
Najboljšo definicijo za besedo »odločenost« sem slišal od neke šolarke iz Foster Citya v Kaliforniji. Ko sem imel predavanje o uspehu pred dijaki srednje šole, sem vprašal: »Kdo mi lahko pove kaj beseda »odločenost« pomeni? Vzdignilo se je nekaj rok in dobil sem nekaj zelo dobrih odgovorov. Toda zadnji je bil najboljši. Sramežljivo dekle v zadnji klopi je vstalo in z nežnim glasom reklo: »Mislim, da beseda odločenost pomeni, da sebi obljubimo, da nikoli, nikoli ne bomo odnehali.« To je to! To je najboljša definicija: Obljubiti sebi, da nikoli ne boš odnehal.
Razmislite o tem! Kako dolgo potrebuje dojenček, da se nauči hoditi? Kako dolgo boste dojenčku dali časa, dokler mu ne rečete: »Dovolj je bilo poizkusov. Očitno nikoli ne boš hodil? Vi pravite, da je to neumno? Seveda je. Vsaka mama bi rekla: »Moje dete bo toliko časa vadilo, dokler se ne bo naučilo hoditi!« Nič čudnega, da vsak dojenček shodi.
V tej zgodbi je pomembna lekcija. Vprašajte sebe: »Kako dolgo bo potrebno delati, da se moje sanje uresničijo?« Predlagam vam odgovor: »Kolikor časa bo potrebno!« To je bistvo teh štirih čustev, ki vam lahko spremenijo življenje.
Čustva prinašajo dragoceno sporočilo
Učili so nas, da nekatera čustva niso ‘lepa’, spodobna ali primerna. Narobe so nas učili! Ne glede na to, ali govorimo o žalosti, jezi, ljubosumju, depresiji, osamljenosti, je potrebno vedeti eno stvar: koristna so! Zakaj? Ker nas vsako od njih spodbuja k novemu, drugačnemu načinu mišljenja in k novim dejanjem. Ko občutimo neprijetno čustvo, pravzaprav slišimo glas, ki govori: »Hej, sem sedaj dovolj glasen, da boš nekaj spremenil v svojem življenju?« Ali kdaj slišite ta glas? Ga prepoznate?
Signal, ki prinaša sporočilo
Kadar vas preplavlja negativno čustvo, si predstavljajte rdečo utripajočo lučko, katere svetloba prihaja iz možganov do vašega srca. Nekaj je narobe, nekaj je potrebno spremeniti. In ta signal morate prepoznati. Vedeti morate, v katero kategorijo čustev spada in kaj vam ta čustva sporočajo. Signali nas spodbujajo k akciji in spremembi, brez katerih v življenju ne moremo doseči nikakršne izpolnitve. Le zakaj se ljudje izogibajo tem signalom, ko pa so tako koristni in dragoceni? Če čustva odrivamo proč, ne bodo izginili, pač pa bodo naslednjič spregovorila še bolj intenzivno, glasno in nedvoumno. Počutili se bomo še bolj ranjene, zavrnjene, zdolgočasene, jezne, žalostne, dokler končno ne bomo nekaj ukrenili v tej smeri.
Mišljenje ali vedenje – kaj moramo spremeniti?
Vsako negativno čustvo nosi svoje sporočilo, a vsem je skupno to, da želijo pritegniti našo pozornost in nam sporočiti, da moramo spremeniti eno od dveh stvari; bodisi svoje mišljenje, prepričanja, vrednote ali stališča, bodisi spremeniti svoja dejanja in vedenje. Vzemimo primer. Občutite čustvo krivde, ker se vam zdi, da v zadnjem času svojemu partnerju ne posvečate dovolj pozornosti. Krivda je rdeča utripajoča lučka, signal, ki vam sporoča: nekaj je potrebno spremeniti! Kaj? O tem morate dobro in trezno razmisliti. Je to čustvo upravičeno? Če je tako, potem boste morali spremeniti svoja dejanja; oditi k partnerju, mu povedati o svoji obremenjenosti in si zanj vzeti čas. Če pa je krivda neutemeljena, boste morali spremeniti način svojega mišljenja, morda prepričanja, kot so: ni nujno, da sem vedno na voljo partnerju, dovolj sva skupaj, tako kot jaz, tudi on potrebuje čas zase itn. Ko se pojavi čustvo, bodite hvaležni zanj, sprejmite sporočilo in nemudoma ukrepajte.
Ko spregovori strah…
Kaj storite, kadar vas je strah? Kako se soočite z njim? Ali zbežite? Ga zanikate? Ali še slabše, se mu predate? Kadar se ujamete v čustvo strahu, vas ta ohromi, postanete panični, pričakujete najslabše in na koncu se uresniči vse, česar vas je bilo strah. Sporočilo, ki ga največkrat prinaša strah je zelo koristno in se glasi: »Pripravi se! Postani boljši!« Če vas je denimo strah neuspeha, potem je sporočilo jasno: »Naredi vse, kar je v tvoji moči, da ti bo uspelo!« Takrat se lahko vprašate, ali sem dovolj pripravljen? Sem res naredil vse, kar je v moji moči? Če je odgovor ‘da’ in ugotovite, da nimate nobenega razumnega razloga za strah, potem morate namesto dejanj spremeniti nekatera prepričanja, recimo: »Vem, da sem pripravljen, zdaj se bom nehal osredotočati na najslabše in se prepustil.« Ko vas je nečesa strah spremenite bodisi svoja dejanja ali pa stališča, ki vas hromijo.
Kadar smo prizadeti…
Se kdaj počutite zavrnjene, prizadete, ranjene? Včasih prav gotovo. Kaj sporoča signal, kadar je človek prizadet? »Tvoja pričakovanja niso bila izpolnjena in sedaj čutiš izgubo.« Recimo, pričakujete, da se bo vaša prijateljica držala neke svoje obljube. Ker se je ne drži, ste prizadeti, saj se vaša pričakovanja niso izpolnila in čutite izgubo zaupanja. Ali pa recimo, pričakujete dogovorjeno plačilo za opravljeno delo, pa vaš delodajalec ali poslovni partner tega ne izvrši. Pričakovanje se ne uresniči in čutimo prizadetost. Česa se lahko naučite iz tega čustva? Zopet se vprašajte, ali moram spremeniti nekatera prepričanja, tako da se bodo moja pričakovanja znižala, ali pa spremeniti dejanje in recimo stopiti k prijateljici ali delodajalcu in mu izraziti svoja čustva in pričakovanja.
Vznemirjenost, jeza, bes…
Kadar smo jezni, rdeča lučka sveti še posebej močno, kajne? In kaj nam čustva kot so vznemirjenost, razdraženost, jeza ali bes sporočajo? Pravijo nam, da se je neko pravilo ali standard, ki smo ga postavili, prelomilo. Jezni smo na tistega, ki je naše pravilo prekršil. To je lahko kdorkoli, celo sami nase smo včasih jezni, kadar se ne držimo lastnih principov. Kako odreagirati? Odvisno od tega, kaj se je dejansko zgodilo. Če ste na nekoga upravičeno jezni, potem je najbolj modro, da preštejete do deset, stopite do njega in mu mirno poveste, da je storil napako. Lahko pa ugotovite, da morate namesto vedenja spremeniti svoja stališča, standarde. Takrat se opozorite, da so to le vaša pravila in ne pravila drugih ljudi. Če ste jezni zato, ker se nihče ne ravna po vaših standardih, potem boste jezni celo življenje.
Ko smo razočarani…
Sporočilo, ki nam ga prinaša razočaranje običajno pravi: »Spremeni svoja pričakovanja!« Kadar smo razočarani, največkrat mislimo, da razlog tiči zunaj nas, v situacji in dogodku, ki se je zgodil in ki nas je »razočaral.« A največkrat ni tako. Nihče nas ne more razočarati, to lahko storimo le sami, s svojimi mislimi in pričakovanji. Spremenite pogled na stvari. Svoja pričakovanja prilagodite času, okoliščinam in ljudem.
Občutki obremenjenosti, depresije, brezupa…
So vam znana čustva nemoči, potlačenosti, depresije in brezupa? Včasih so tako globoka, da bi najraje zbežali pred njimi, se jim izognili ali jih spravili nazaj, od koder so prišla. A prišla so z razlogom! Govorijo vam, da morate ponovno ovrednotiti, kaj vam je v življenju najbolj pomembno. S svojo glasnostjo vas prisilijo, da se usedete in razmislite o vrednotah, prepričanjih in ciljih, ki ste si jih zastavili. Ponovno morate razvrstiti prioritete in določiti, kaj je ta trenutek najbolj pomembno za vas. Nikar pa ne podležite tem čustvom. Razveselite se jih, saj vam nudijo priložnost, da razmislite o svojem življenju, dejanjih in stališčih.
Ko se počutimo osamljene
Vsakdo se kdaj počuti osamljenega. To čustvo je pravzaprav dobra novica! Pravi vam, da imate ljudi radi, da ste radi med njimi, da se radi družite. Signal sporoča, da potrebujete nek stik, povezavo z ljudmi. Takšen stik ljudje pogosto zamenjujejo z intimnostjo ali spolnostjo. Potem pa so frustrirani, ker občutek osamljenosti ostaja, kljub temu, da so vzpostavili »povezavo«. Ko se počutite osamljene, morate najprej ugotoviti, kakšno povezavo potrebujete. Morda res potrebujete več intimnosti, morda potrebujete prijateljstvo ali le nekoga, ki bi vas poslušal, se z vami smejal, pogovarjal. Ugotovite kaj vam manjka in takoj nekaj ukrenite v tej smeri, namesto da se utapljate v čustvu in se smilite samemu sebi.
Ne bežite pred svojimi čustvi. Karkoli čutite, lahko prenesete v svoje življenje kot novo izkušnjo in pozitivno lekcijo. Zaželite si takšnih lekcij čim več!
Vse lepo Ti želim.
Tudi jaz sem si nabrala 10 kg preveč zaradi notranjega trpljenja in neuspešnega obvladovanja mojega življenja. Ko sem vitka, se počuti kot miss sveta, zdaj pa kot človek, ki ne more skozi vrata.
Predlagam, da s 14.10.05 začneva z dieto “mn žri”in si vsak teden poveva kako nama gre. Brez večerje! In čokolade! Vabljeni tudi ostali.
Lep pozdrav! slončica Neli
Imam skoraj podoben problem. Brala sem knjigo od Sanje Rozman na temo naših odvisnosti, med katerimi je opisala tudi prenajedanje.
Govori v tem smislu, da nas je že v otroštvu mati silila s hrano. Za njo je bil odraz ljubezni, da smo pojedli vse, kar je skuhala, ker je mati s tem čutila, da ji na ta način ljubezen vračamo. Tako zakoreninjena napačna miselnost matere se kasneje v življenju izraža na ta način, da postanemo odvisni od hrane vedno, ko nam gre v življenju kaj narobej. Ko smo žalostni, ko nam primanjkuje čustev ljubezni in zadovoljitve. Koliko škode naredi nevede mati v otroštvu svojemu lastnemu otroku? Rešitev vidi Sanja v tem, kot pri vsaki odvisnosti. Ko razpoznamo vzok odvisnosti, jo začnemo zdraviti. Pri tem povdarja, da je odvisnost od hrane mnogo hujša oblika odvisnost kot od alkohola in drog. V naših človeških odnosih gre nekaj narobej. In to narobej kompenziramo s hrano.
Kje je rešitev? Urejeni odnosi in brzdanje naših čustev. Zaposlitev telesa z neko drugo stvarjo, pa naj bo to tek ali hoja v hribe.
Vse lepo in prav. Tudi jaz vem to prav dobro, pa mi vseeno ne uspeva brzdati prenajedanja. Sem že premišljevala o skupini, pa žal nimam toliko poguma.
Ne želim biti nesramna, niti zaliti tebe, oz. tebi podobne, vendar mislim, da si globoko zatiskate oči pred resnico in se tolažite z bedarijami kot so:
Citiram: “Nekje sem brala, da so kilogrami nekako povezani z notranjim otrokom(občutek varnosti in ohranjanje energije).”
Kar je tragikomično. Začni se zavedati, da je problem v tebi. V tvoji glavi, psihi. In poglej se, postavi se pred ogledalo, vprašaj se – ali se imam rada in ali sem si takšna všeč??
Vsekakor tvoje razmisljanje ni normalno in potrebujes kaksno dodatno pomoc, saj bos s taksnim nacinom (zatiskanje oči in samotoložba in hkratno nadaljevanje z nažiranjem) pripeljalo do hudih zdravstvenih težav.
Srečno!
Sanja
sanjci
jaz pa ne da žalim tebe, ti rečem, da nimaš pojma!
naLASTNI KOŽI SEM OBČUTILA VSE…DEBELOST…VITKOST DO SKORAJ PREVEČ….RAVNO PRAVŠNJO LINIJO…IN TO Z NIHANJI, KI PA SO BILA ROKO NA SRCE zelo povezana z mojim čustvenim življenjem!!!
Če mene kdo vpraša..najbolje se človek počuti, tudi uspešno shujša(druha skrajnost je pretirana suhost), ko si uredi čustveno življenje. Če pa za to rabi terapevta, pa nič narobe. Najslabše so instant diete in kvazi strokovnjaki, ki jih ne zanimaš kot osebnost ampak ti predpišejo 3x dnevno list solate(karikiram), hkrati pa te karajo, da si še bolj poklapan zaradi lastne samopodobe.
p.s.
trenutno imam velike čustvene težave, pa sem pretežka…ampak najprej delam na psihi, duši, odnosih…