Že nekaj časa se ubadam s tem vprašanjem, namreč kaj ima prednost. Več let sem v ramerju z moškim ki mi je (in mi še) pomeni veliko ali skoraj vse. Oba imava za sabo razvezo. Po začetni zaljubljenosti sva zaživela skupaj. Nekaj časa je kazalo zelo dobro, potem so se pričele kazati velike razlike med nama. On potrebuje zase in svojo širšo družino veliko časa, jaz sem si želela ožje zveze, kjer ne bi prevladovala njegova družina. Vsak od naju je imel tudi različne interese ki ji nazadnje nisva več znala uskladiti. Odnosi so postali tako ostri da sem se odselila. Po začetni prizadetosti na obeh straneh sva se po nekaj tednih ponovno pričela videvati in preživljati prosti čas skupaj. Vendar med nama ni več prave komunikacije in dogovorov. Predvsem on izgine za nekaj dni, o ničemer ne pove. To v meni vzbuja sumničenja in otoževanja, on me prepričuje da nimam prav, kar mu večinoma tudi uspeva. Sama nase sem jezna ker da se ubadam s takim odnosom, ob enem pričnem dvomiti v svoj prav. Če bi upoštevala razum bi rekla take zveze ne maram, grem svojo pot. A moje srce čuti drugače. Rada ga imam, želela bi da nama zveza uspe. A kako? Marsikaj sem pripravljena narediti v dobro odnosa, a vmes dobim občutek, da me on izkorišča. Takrat izgubim živce in posledica tega je njegov umik in moja žalost, jeza in obup. Spet sem pri začetnem vprašanju – naj ravnam z razumom in svoj ponos ubranim s tem, da ga dokončno zavrnem in se žrem nadaljnih xy mesecev, ali naj poslušam svoje srce, ki čuti drugače?

Če boš poslušala razum, te bo žrlo še nekaj mesecev, če pa srce, te bo žrlo do konca. Kaj ti je ljubše?

mimaŠ- odlično

Poleg spraševanja čustva in razum (ki vas ne pripelje daleč) se vprašajte , kako vidim svoje življenje čez tri, pet , deset let, dvajset.. let? Kakšna bi rada bila in v kakšni zvezi si želim živeti…

Ustaviva se za trenutek pri vaši izjavi: “naj ravnam z razumom in svoj ponos ubranim s tem, da ga dokončno zavrnem. ” Mislim, da ne gre zgolj za ponos. Gre za vašo pravico, da so karte v odnosu odprte, pogovori iskreni in da sta oba zavezana odnosu in njegovemu razvoju.
To med drugim pomeni tudi, da ste vi prvi in šele nato njegova širša družina, da vam pove, kje in s kom preživlja dneve in podobno. Res izkorišča vaša čustva, predvsem pa vašo navezanost. Velja se vprašati, ali je to kar čutite do njega res prava ljubezen ali zgolj navezanost.

Kot ste sami ugotovili, lahko izbirate med tem, da ostanete v zvezi, kjer se boste vrteli v krogu in se izčrpavali (sama od sebe se situacija ne bo izboljšala) ali da odidete z občutkom, da niste vsega naredili.

Obstaja pa še ena možnost in sicer partnersko svetovanje ali terapevtska pomoč . To bi lahko premaknilo odnos in vama obema pomagalo, da si sploh odgovorita na vprašanje ali je obema želja biti v skupnem odnosu in ali sta se pripravljena spreminjati in preraščati osebnostne omejitve. Edino v pripravljenosti obeh vidim možnost za vajino zvezo.

Že odziv partnerja na predlog po strokovni pomoči je lahko zelo dragocen in vam bo pomagal do odgovora, kaj storiti.

Lepo vas pozdravljam,
Renata Bokan

Šola čustvene inteligence

Hvala za odgovor Renata. Mislim, da si oba želiva odnos graditi, vendar se ne ujameva v dogovoru, kako to izpeljati. Pogovarjala sva se tudi o terapevtski pomoči in je pokazal pripravljenost. Vendar se mi zdi, da so pri nas te možnosti zelo majhne, saj enostavno ne veva, kam se obrniti. Kolikor vem, so terapevti zelo zasedeni, poleg tega je ponavadi to tudi večji strošek. Torej, imate kakšen pravi predlog kam se obrniti. Hvala

Pišite na naslov [email protected], (navedite tudi kraj bivanja)
in vam bomo posredovali nekaj možnosti.

Lepo pozdravljeni, Renata Bokan