Pozdravljeni..

Občutek imam, da sem “zbolel” za depresijo.. Vse se je začelo kakšen mesec nazaj, samega vzroka pa neznam odkriti..
Mogoče imam odpor do mame, saj se že nekaj časa slabo razumeva (natančneje od njene bolniške naprej, saj pričakuje da
v stanovanju naredim vse, od kuhanja, pomivanja, pospravljanja, do plačila položnic in drugih stvari). Grem pa v kratkem
končno tudi na svoje, le da se mati reši bolniške in gre lahko v drugo stanovanje. Vse to se že vleče cca. 3 mesece..
Skratka začel sem doživljati odpor do dela in do socialnega življenja. Si konstantno govorim, da je vse to le v glavi, da bo minilo,
vendar vsako jutro se počutim težjega in zmeraj najdem izgovor, da nakoncu negrem v službo. Čez dan razčiščujem stvari v glavi,
govorim si optimistične stvari, češ da bo jutri bolje, pa je vsak dan ista zgodba.. S službo sem sicer zelo zadovoljen,
delam po terenu, vsak dan je drugačen in zelo dolgo časa sem iskal tako dinamično delo. S šefom se zelo dobro razumeva,
skratka na prvi pogled je vse B.P. in ravno to me bega.. V čem teči odpor do dela, do obveznosti?? Ne dolgo nazaj sem bil zelo aktiven,
vsak dan smo bili zunaj s prijatelji, s punco imava tudi najboljšo zvezo kar jo je mogoče imeti, ampak kljub temu čutim odpor do soc. življenja..
Najraje bi zamenjal okolje, ljudi okoli sebe, vendar se zavedam da s tem verjetno nebi dosegel nič.. Skratka vse sem imel
v življenju “pošlihtano”, zadnje čase pa dobivam čudne občutke in pomisleke glede čisto vsega.. Kot da imam v sebi le praznino..

Zdravo

Hvala za odgovor. Kaj točno pa pomeni, da je čustveno razmerje spremenjeno..?
No, sicer je moja vloga doma že dlje časa taka, vendar včasih nisem imel odpora do obveznosti..
Odnos z mamo imava sicer že dlje časa “čuden”. Natančno od smrti njene mame, od česa je pa minilo že več kot 2 leti..
Takrat se je ustavilo vse, pospravljanje, pogovarjanje itn. Pričakuje od mene preveč stvari, zaupa mi pa čisto nič.
Vem, da v glavi nima stvati urejenih kot bi bilo treba (cele večere-odkar je na bolniški lahko rečem dneve, je na telefonu oz pred televizijo).
Prvo leto sem se trudil pomagati, se pogovoriti o stvareh, vendar me je znova in znova odvračala, češ da sem premlad in ne poznam “teh stvari”.
S časom mi je tako padla motivacija to pomoči, ker nič ne zaleže. Sem dosti premišljeval o tem, da je lahko ona razlog za tako počutje – in mislim da delno to lahko drži.
Problem je, ker tudi sama noče razčistiti v svoji glavi.
Primer:
Ji predstavim plan, češ da se splača dati neko stanovanje v najem, ker nam primankuje denarja in stroški niso nizki. Njen odgovor je NE in ko ji rečem naj umetemlji, je odgovor ZATO KER NE in pika.
S takim človekom se pač ne da komunicirati in tu je odgovor na tiho zamero, katere sem prej ali slej zmeraj povedal naglas. Zato sem se odločil tudi, da se preselim saj imam že dlje časa občutek, da me v življenju le ovira. Ampak tukaj je pa spet zanka, saj je le moja mama in je
nemoram kar “odpikat” stran. Če ji pa realno povem kako stvari stojijo, je zanjo to preveč “realno” in pade v jok ter mi zameri. zakaj? dobro vprašanje..
Odkar sem pisal na forum sem tudi opazil, da s kolegi ni več veselja, s punco sva večino časa tiho saj noben neve kaj bi rekel itn..
Skratka občutek, da se mi svet podira. Sicer pa se mami verjetno še ta teden odseli, tako da upam da bo potem boljše. Mogoče bi bil obisk psihiatra dobrodošel..?
Hvala in lep pozdrav

Pozdravljeni,
Stara sem 22let, neznam si pomagat, vedno bolj se zapiram v sebe izgubljam zanimanje za stvari, bojim se da ce bom drugim pokazala kaksna sem me nebodo vec marali, ugotavljam da nisem tako mocen karater kot si zelim da bi bila, izgubljam se ker nimam prijatlov v celotni druzini se pocutim osamljeno in bojim se da ce bo slo tako naprej bom se zeloo tezko zblizala z komer koli kaj sele da bi si nasla fanta, osamljeno se pocutim zato ker se hoce mama na silo pogovarjat z mano o odraslih stvareh, jaz se ji pa upiram ker me to ne zanima, drugic pa ker mi grejo taki vrstniki ko se na silo tak pogovarjajo na zivce, in mene bi blo preprosto sram ce bi bila tako, nevem vec kaj bi rada bi bila bolj samozavestna pa ne morem bit in vem da se bom vedno bolj otrocje obnasala ce se bom na silo pogovarjala z preresnimi ljudmi, ponavadi ce se ze pogovarjam se pocutim kot da bom bruhala in me pri tem zvija v zelocu, in potem me spravi v taksen obup da bi si najraje nekaj naredila, ceprav zaenkrat se se trudim da bi ostala trdna pa si vsak dan pravim da jutri je nov dan in da bo bolje, mogoce obstajaj kaksno zdravilo da bi mi pomagalo da bi bila malo bolj samozavestna pa majn obupana? Ker se zacenjam bat druzit z mojimi prijatli ki jih resnicno cenim ker se bojim da me nebodo marali jer se jim zdela prezalostna